Kako v dobi populizma ponovno utrditi zaupanje v EU?

Svet

Zato je pomembno, da EU - najprej s simbolnimi dejanji - dokaže, da bo svojo smer spremenila. Te spremembe morajo biti dosegljive takoj in brez pogodbenih sprememb. Slediti jim morajo tudi ukrepi v praksi.

Bruseljska "tržna znamka" mora umreti

"Bruselj" povsod povezujejo z "birokracijo" in "centralizacijo". Da bi odpravili takšno mnenje, bo kolegij komisarjev vsak svoj delovni teden zasedal v drugi državi članici, z začetkom v Dublinu, kjer bodo govorili o posledicah Brexita na otoku.

Komisarji se tam ne bi smeli srečevati z ministri, ampak stopiti pred nacionalne parlamente, se srečati s civilno družbo in novinarji. Tako bi si lahko prizadevali pokazati, da komisija lahko stopi preko bruseljskega mehurčka.

Stroške bi morali minimizirati, da bi komisarji s seboj na potovanje vzeli le enega člana kabineta in se izogibali bogato okrašenim banketom. 

Prekiniti je potrebno miselno povezavo med "Evropo" in "varčevanjem"

Če bi bila vsa ta državna lastnina kupljena naenkrat (Evropeizirana namesto podržavljena), in ne po delih prodana po izjemno nizkih cenah, bi države članice prejele veliko injekcijo sredstev za zmanjšanje dolga. (50 milijard € v Grčiji, po OECD ).

Bogate države, ki se sicer pritožujejo, da njihov denar izginja v črno luknjo, pa bi s svojim denarjem investirale v realno blago.

Napraviti EU vodilno v transparentnosti

Vsi procesi lobiranja in pojavljajočih se nasprotij interesov znotraj EU morajo postati kristalno jasno vsakomur. Prvi simbolni korak v tej smeri bi bil javni koledar vseh srečanj, ki jih opravijo evropski politiki in uradniki, ki bi vključeval informacije o tem, s kom se kdo srečuje in na kakšno konferenco je povabljen.

Navsezadnje je treba vsako srečanje lobista in uradnika / poslanca / ministra zabeležiti. Register interesov bi moral zajeti vsakega odločevalca in lobista. Nekateri ukrepi so že v teku, vendar je treba iti dlje od sedanjih predlogov.

Uničiti sliko regulativne pošasti

Od sedaj naprej bi morala vsaka uredba/ direktiva/ priporočilo vsebovati klavzulo o časovni omejitvi veljavnosti - na primer na 10 let. Če bi bilo potrebno, bi dokumente nato obnovili ali ponovno obravnavali.

Še več, za vso zakonodajo, sprejeto pred več kot desetimi leti, bi morala komisija predlagati, da je državam članicam dovoljena sprememba zakonodaje, če lahko dokažejo, da poseg ne bi oviral enotnega trga. 

Pridobiti Trumpa, da investira v Evropo

Po Taylorjevem mnejnu bi Evropa morala Trumpovo administracijo strateško nadigrati ter ponuditi sprejem nekakšnega Transatlanskega investicijskega sporazuma. Za razliko od TTIP bi ta bil brez enega "T" - izognil bi se "trade", torej trgovinskemu delu dogovora.

Ta je sporen tako za Trumpa kot za veliko Evropejcev, z osredotočenjem na investicije pa bi lahko iz dogovora kot zmagovalca izšla tako predsednik Trump kot Evropska unija.

Napraviti EU za motor obrambe

EU - ne pa tudi države članice - bi morala obrambne izdatke povečati do 2 odstotkov BDP in jih nameniti raziskavam. Načrt bi moral biti mnogo bolj ambiciozen od Evropskega obrambnega sklada.

Prav tako bi morala veliko večjo vlogo igrati agencija Frontex, v katero bi po idealističnem scenariju bile vključene tudi nacionalne sile v celoti. To daje možnosti enotne organizacije na zunanjih mejah, državljanom pa znak, da se migracije obravnavajo resno.

Soočiti se z realnostjo (ne)širitve na vzhod

V zvezi s Putinom bi morala EU glasno povedati nekaj, kar je opazovalcem EU očitno: po širitvi na Balkan nadaljnje širitve EU ne bo še naslednjih 20 let.

EU bi si moral prizadevati za začetek trgovinskih in naložbenih pogajanj z Evrazijsko gospodarsko unijo kot dokaz, da obstaja tudi alternativen način za povezovanje z državami kot je Armenija, ki ima pomisleke glede Ruskega vpliva.

Naj državljani odločajo

Dober primer je Islandija, kjer so na pobudo državljanov začeli posvete o temeljnih vrednotah, na katerih naj bi slonela prihodnost države, ki so jih morali upoštevati tudi politiki. Na ta način so preoblikovali tudi ustavo.

Prišel je torej čas, da nacionalne vlade priznajo, da potrebujejo sodelovanje običajnih državljanov, saj bo sicer vzpenjajoči populizem izkoristil za glasovanje za populistične stranke.

Islandska pobuda se ni začela na strani elit, začela se je od spodaj navzgor. Enako je možno tudi v drugih državah, meni Adrian Taylor.