Kitajska se odpravlja po svetu in "spotoma" gradi pomorska oporišča, ki se nahajajo bližje, kot bi si mislili

Kitajska je leta 2017 v Džibutiju zgradila svoje prvo čezmorsko oporišče kot izhodišče za Ljudsko osvobodilno vojsko (PLAN). Kje bo zgradila naslednjo?

Odgovor na to vprašanje omogoča nov nabor podatkov AidData, ki se osredotoča na gradnjo pristanišč in infrastrukture, ki jo financirajo kitajski subjekti v državni lasti v državah z nizkimi in srednjimi dohodki med letoma 2000 in 2021 ter se izvaja med letoma 2000 in 2023. V podrobnem naboru podatkov je zajetih 123 projektov pomorskih pristanišč v 78 pristaniščih v 46 državah v skupni vrednosti 29,9 milijarde ameriških dolarjev.

Kitajsko obrambno ministrstvo je sicer danes sporočilo, da nekatere neimenovane države pogosto pošiljajo ladje in letala, da bi "pokazale svojo vojaško silo zaradi lastnih interesov", kar je povečalo napetosti v Vzhodnem in Južnem kitajskem morju.

Civilne investicije, ki jih lahko uporabi vojska

Kitajska zakonodaja določa, da morajo nominalno civilna pristanišča zagotavljati logistično podporo kitajski mornarici, če, ko in kadar je to potrebno. Finančne vezi, vzpostavljene z gradnjo in širitvijo pristanišč, so trajne in imajo dolgoročno življenjsko dobo. Peking vidi tudi ustrezen nedenarni dolg svojih izdatkov: Čim večja je naložba, tem večji vzvod bi morala imeti Kitajska, da bi zahtevala usluge.

Kitajske banke v državni lasti so posodile 499 milijonov dolarjev za širitev pristanišča v Nouakchottu v Mavretaniji, državi, katere skupni BDP znaša približno 10 milijard dolarjev. Pristanišče Freetown v Sierri Leone je bilo financirano v višini 759 milijonov dolarjev v državi, katere skupni BDP znaša 4 milijarde dolarjev. Gre za portfelj po vsem svetu, ki sega celo na Karibe. Simbolično izhodišče je Antigva in Barbuda, kjer so kitajske pravne osebe konec leta 2022 porabile 107 milijonov dolarjev za dokončanje širitve privezov in morskih zidov v pristanišču Saint John's Port, poglobitev pristanišča in izgradnjo obalnih objektov.

Če potegnemo povezavo med navidezno komercialno naložbo in prihodnjimi pomorskimi oporišči, se lahko tistim, ki ne poznajo kitajskega načina poslovanja, zdi nenavadno. Toda kitajsko podjetje za gradnjo ali upravljanje pristanišča lahko trguje na šanghajski borzi vrednostnih papirjev in je hkrati tudi uradni vladni subjekt.

Med glavnimi akterji na področju gradnje pristanišč je China Communications Construction Company, Ltd. (CCCC), ki je v večinski državni lasti, z njo pa se javno trguje na borzi in je multinacionalno inženirsko in gradbeno podjetje. Ena od njenih hčerinskih družb za pristanišča je China Harbour Engineering Company, Ltd. (CHEC). Obe podjetji sta glavni akterji pri gradnji pristanišč v tujini. Leta 2020 je ameriško ministrstvo za trgovino uvedlo sankcije proti družbi CCCC zaradi njene vloge pri gradnji umetnih otokov v Južnokitajskem morju, ki so namenjeni izključno širitvi kitajskega vojaškega vpliva.

Vplivajo tudi drugi dejavniki

Kako verjetna je uporaba civilnega pristanišča za vojaško bazo pa so pomembni tudi drugi dejavniki, vključno s strateško lokacijo, velikostjo pristanišča in globino vode ter morebitnimi odnosi države gostiteljice s Pekingom – merjeno na primer z usklajenostjo pri glasovanju v Generalni skupščini Združenih narodov.

Na podlagi tega so raziskovalci pri publikaciji Foreign Policy pripravili ožji seznam osmih najverjetnejših kandidatov za prihodnjo bazo kitajske vojske: Hambantota, Šrilanka; Bata, Ekvatorialna Gvineja; Gwadar, Pakistan; Kribi, Kamerun; Ream, Kambodža; Luganville, Vanuatu; Nacala, Mozambik; in Nouakchott, Mavretanija.

Presenetljiva prisotnost v Atlantiku

Prednostna naloga Pekinga je izriniti ali obiti Združene države v zahodnem Pacifiku, prav tako pa je izziv za Združene države, Indijo in preostale članice tako imenovane četverice v Indijskem oceanu.

Če upoštevamo kitajske upravljavce pristanišč, je Kitajska dejavnejša v večjem številu pristanišč na atlantski strani Afrike kot v Indijskem oceanu, kamor je bila usmerjena velika geopolitična pozornost. Kitajska gradi pristanišča od Mavretanije proti jugu zahodne Afrike prek Gvinejskega zaliva do Kameruna, Angole in Gabona.

Baza v Zahodni ali Srednji Afriki bi bila drzna poteza za mornarico, ki se šele 15 let po tem, ko se je naučila delovati daleč od doma, v okviru protipiratskih misij nahaja v Adenskem zalivu. Atlantske baze bi PLAN postavile v relativno bližino Evrope, Gibraltarske ožine in ključnih čezatlantskih plovnih poti.

Združene države so osredotočene le na Pacifik, saj so z Združenim kraljestvom in Avstralijo sklenile varnostno partnerstvo AUKUS, poglobile logistične vezi z Indijo, se vrnile na Filipine in Salomonove otoke ter na obrambnem področju sodelovale s Papuo Novo Gvinejo. Baza PLAN v Atlantiku bi na glavo obrnila pomorsko računico Washingtona in Bruslja, opozarjajo nekateri analitiki.

Vojna v Ukrajini ustvarila priložnost za bazo v Rusiji?

Medtem ko je Kitajska veliko porabila v državah v razvoju, lahko še vedno poskuša pridobiti bazo v skoraj razvitem svetu, in sicer tako, da enote flote namesti v eno ali več baz ruske mornarice. S kitajske perspektive to prinaša jasne prednosti: Kitajski ni treba prepričevati ruskega vodstva, da Združene države in Evropa predstavljajo grožnjo, poleg tega pa ni nevarnosti, da bi ZDA z ofenzivo odvrnile Rusijo.

Rusija ima po svojem obsežnem ozemlju pomorske baze, od katerih so mnoge dediščina hladne vojne. Za pomorske načrtovalce kitajske mornarice bi bila lahko privlačna baza v severnem Tihem oceanu.

Takšna baza – recimo obstoječa ruska baza v Viljučinsku na polotoku Kamčatka – bi bila varna, odmaknjena od nadzora javnosti, uporabljala bi obstoječe zmogljivosti za privezovanje in popravilo vojaških ladij ter bi imela to prednost, da bi bila PLAN postavljena med Japonsko, zaveznico ZDA, in Aljasko.

V letih 2021 in 2022 sta PLAN in ruska mornarica izvedli obsežne skupne vaje v Vzhodnokitajskem morju in zahodnem Pacifiku, vključno s kroženjem okoli japonskih glavnih otokov. Kitajska bi si lahko z rusko mornarico delila tudi zmogljivosti v Barentsovem morju, ki se nahaja ob severnih obalah Norveške in Rusije, ali v zalivu Kola, naravnem pristanišču ob Barentsovem morju, ki ji omogoča dostop do severnega Atlantika.