Stališča avtorja so njegova lastna in ne odražajo nujno stališč medija ali njegovega izdajatelja.
Ko dobrobit otrok postane drugorazredna tema
POSLUŠAJ ČLANEK
Odtujenost od realnosti je ena od bolj izstopajočih značilnosti družbenih elit. Še posebej do izraza pride pri politikih, ki naj bi po naravi stvari upravljali s skupnim dobrim, a mnogokrat nimajo zavedanja, kaj to skupno dobro je.
Slednje zagotovo velja za vlado Mira Cerarja, sestavljeno iz ljudi, ki, razen ministra ali dveh, z realnostjo ljudskega vsakdana nimajo kaj dosti praktičnih izkušenj. Ugledni profesorji, teoretiki in politični aktivisti, vse življenje viseči na javnih sredstvih, ne morejo razumeti duše malega človeka, katerega probleme naj bi v skupno dobro reševali.
Nazornejši primer, kot je v zadnjih letih politika Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pod Socialnimi demokrati, je težko najti.
Nekaj drži kot pribito; ekipi na čelu z ministrico Anjo Kopač Mrak in sekretarko Martino Vuk, ne moremo očitati, da ne delajo ničesar, kot bi lahko dejali za katerega od njihovih ministrskih kolegov. Nasprotno, so zelo aktivni, a kot smo na Domovini pokazali v seriji člankov, se večinoma ukvarjajo z neobstoječimi problemi. Zato je njihovo delo v najboljšem primeru Sizifovo, realno gledano pa potratno in škodljivo.
Podobno velja tudi za trud, vložen v odpravljanje družinskih, vzgojnih in drugih družbenih problemov, kamor sodijo načrtovane spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Vse lepo in prav, gre za pomembno področje, ki potrebuje regulacijo, predvsem pa preventivo, nadzor in kazen, a kaj ko se debata osredotoča na metodiko vzgajanja otrok.
Gledalec, ki je minuli teden spremljal razpravo na pristojnem državnozborskem odboru, si je lahko ustvaril sliko, da se vsi problemi začnejo in končajo pri telesnem kaznovanju otrok.
Slednje je po defoltu označeno za nasilje in kot tako izhodiščna točka vsega slabega in groznega, kar se otrokom s strani nasilnih staršev lahko zgodi.
A podleči skušnjavi razprave o (ne)škodljivosti tovrstne kazni bi pomenilo ujeti se v past, na katero želi to pisanje opozoriti.
Namreč; reševati problem nasilja nad otroki pri vprašanju vzgojnega udarca po ritki je tako, kot bi se odpravljanja posledic alkoholizma v družini lotili pri stigmatizaciji popitega kozarca vina pri kosilu.
Problematika je vendarle precej širša in se začne tam, kamor pogled ženskih spon osvobojenih liberalk na čelu ministrstva očitno ne seže.
Če ne bi razumele, da hujšega nasilja nad otroci, kot je tortura postmodernega liberalizma s svojim ekstremnim karierizmom in potrošniškim materializmom, ni mogoče izvajati.
Obrnimo se v sodobnost in se vprašajmo, ali naši otroci res živijo srečnejše otroštvo, kot so ga generacije pred petdesetimi ali sto leti. Slednje so mlada leta morda res preživljale lačne in bose, namesto v šolo pa so jih starši gnali na njivo okopavati kolerabo in krompir.
A vseeno se zdi pristen občutek, da je bilo vzgojnih, vedenjskih, psiholoških in drugih problemov z otroki manj kot dandanes. Pa so jih verjetneje precej pogosteje dobili po riti, bi pripomnil zlobnež.
Danes pa, ko jih v skrbi za njihov dobrobit zavijamo v vato in smo se za njihove »pravice« pripravljeni prerekati z učitelji, ravnatelji, vzgojitelji, sosedi, župniki in ne vem še kom, nam naše zlate dušice to »ljubezen« vračajo z notorično neposlušnostjo in arogantno predrznostjo.
Lahko jih zasipamo z vsemi darovi tega sveta, a manjka jim prav tisto, kar smo jim v imenu lastne karierne emancipacije bili pripravljeni odvzeti - naša ljubezen in pozornost, izražena v posvečenem času. Potrebujejo zavedanje, da so oni (to je: družina) za nas prvi in najpomembnejši, pred novo karierno priložnostjo, poznovečernimi sestankovanji s šefom, tedenskimi obiski pedikerja in vsakodnevnim kofetkanjem s prijateljicami.
To je pozornost, ki se je ne da kupiti z brezmejno ustrežljivostjo ob redkih skupnih trenutkih, nadgrajeno z najnovejšim iPhone 7 in občasnimi vikend izleti.
Res nikomur nočem delati krivice, ker vse to načeloma velja tako za ženske kot za moške, a kadar se skupina emancipiranih karieristk še posebej zagrizeno zaletava v namišljene probleme, ki ničesar ne rešujejo, se ne morem znebiti občutka, da gre za (podzavestno) preganjanje moralnega mačka, ker so na križišču življenja sebe postavile pred vse ostalo, pred družino in tudi pred tako opevano dobrobit lastnega otroka.
Morda se motim in je v ozadju le slepo prepričanje v to, da je ukvarjanje z neenakostjo med spoloma v najbolj spolno egalitarni državi Evrope, z vrednotnicami, ki ne služijo nikomur, z odpisom dolgov, ki ne zajame nikogar in preganjanju staršev, ki svojemu otroku tu in tam navijejo ušesa, del njihovega življenjskega poslanstva. S katerim bodo dokazale, da leta celotedenskih garanj, poznih službenih kosil, delovnih večerov in nedeljskih sestankovanj niso bila zapravljena zaman.
V vsakem primeru so te ambicije nepotrebne, neprimerne, nezdrave, predvsem pa za davkoplačevalce škodljive in potratne.
Zato je skrajni čas, da se dame na čelu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve začnejo ukvarjati z dejanskimi problemi, ki jih pod njihovo pristojnostjo ne manjka. Denimo z odpravljanjem razlogov za to, da je Slovenija po učinkovitosti trga dela med najslabšimi državami na svetu.
Slednje zagotovo velja za vlado Mira Cerarja, sestavljeno iz ljudi, ki, razen ministra ali dveh, z realnostjo ljudskega vsakdana nimajo kaj dosti praktičnih izkušenj. Ugledni profesorji, teoretiki in politični aktivisti, vse življenje viseči na javnih sredstvih, ne morejo razumeti duše malega človeka, katerega probleme naj bi v skupno dobro reševali.
Nazornejši primer, kot je v zadnjih letih politika Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pod Socialnimi demokrati, je težko najti.
Delajo že, ampak ...
Nekaj drži kot pribito; ekipi na čelu z ministrico Anjo Kopač Mrak in sekretarko Martino Vuk, ne moremo očitati, da ne delajo ničesar, kot bi lahko dejali za katerega od njihovih ministrskih kolegov. Nasprotno, so zelo aktivni, a kot smo na Domovini pokazali v seriji člankov, se večinoma ukvarjajo z neobstoječimi problemi. Zato je njihovo delo v najboljšem primeru Sizifovo, realno gledano pa potratno in škodljivo.
Podobno velja tudi za trud, vložen v odpravljanje družinskih, vzgojnih in drugih družbenih problemov, kamor sodijo načrtovane spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Vse lepo in prav, gre za pomembno področje, ki potrebuje regulacijo, predvsem pa preventivo, nadzor in kazen, a kaj ko se debata osredotoča na metodiko vzgajanja otrok.
Gledalec, ki je minuli teden spremljal razpravo na pristojnem državnozborskem odboru, si je lahko ustvaril sliko, da se vsi problemi začnejo in končajo pri telesnem kaznovanju otrok.
Slednje je po defoltu označeno za nasilje in kot tako izhodiščna točka vsega slabega in groznega, kar se otrokom s strani nasilnih staršev lahko zgodi.
A podleči skušnjavi razprave o (ne)škodljivosti tovrstne kazni bi pomenilo ujeti se v past, na katero želi to pisanje opozoriti.
hujšega nasilja nad otroci, kot je tortura postmodernega liberalizma s svojim ekstremnim karierizmom in potrošniškim materializmom, ni mogoče izvajati.
Kaj je nasilje nad otroki?
Namreč; reševati problem nasilja nad otroki pri vprašanju vzgojnega udarca po ritki je tako, kot bi se odpravljanja posledic alkoholizma v družini lotili pri stigmatizaciji popitega kozarca vina pri kosilu.
Problematika je vendarle precej širša in se začne tam, kamor pogled ženskih spon osvobojenih liberalk na čelu ministrstva očitno ne seže.
Če ne bi razumele, da hujšega nasilja nad otroci, kot je tortura postmodernega liberalizma s svojim ekstremnim karierizmom in potrošniškim materializmom, ni mogoče izvajati.
Obrnimo se v sodobnost in se vprašajmo, ali naši otroci res živijo srečnejše otroštvo, kot so ga generacije pred petdesetimi ali sto leti. Slednje so mlada leta morda res preživljale lačne in bose, namesto v šolo pa so jih starši gnali na njivo okopavati kolerabo in krompir.
A vseeno se zdi pristen občutek, da je bilo vzgojnih, vedenjskih, psiholoških in drugih problemov z otroki manj kot dandanes. Pa so jih verjetneje precej pogosteje dobili po riti, bi pripomnil zlobnež.
Danes pa, ko jih v skrbi za njihov dobrobit zavijamo v vato in smo se za njihove »pravice« pripravljeni prerekati z učitelji, ravnatelji, vzgojitelji, sosedi, župniki in ne vem še kom, nam naše zlate dušice to »ljubezen« vračajo z notorično neposlušnostjo in arogantno predrznostjo.
Lahko jih zasipamo z vsemi darovi tega sveta, a manjka jim prav tisto, kar smo jim v imenu lastne karierne emancipacije bili pripravljeni odvzeti - naša ljubezen in pozornost, izražena v posvečenem času. Potrebujejo zavedanje, da so oni (to je: družina) za nas prvi in najpomembnejši, pred novo karierno priložnostjo, poznovečernimi sestankovanji s šefom, tedenskimi obiski pedikerja in vsakodnevnim kofetkanjem s prijateljicami.
To je pozornost, ki se je ne da kupiti z brezmejno ustrežljivostjo ob redkih skupnih trenutkih, nadgrajeno z najnovejšim iPhone 7 in občasnimi vikend izleti.
Lahko jih zasipamo z vsemi darovi tega sveta, a manjka jim prav tisto, kar smo jim v imenu lastne karierne emancipacije bili pripravljeni odvzeti - naša ljubezen in pozornost, izražena v posvečenem času.
Čigav rep lovijo?
Res nikomur nočem delati krivice, ker vse to načeloma velja tako za ženske kot za moške, a kadar se skupina emancipiranih karieristk še posebej zagrizeno zaletava v namišljene probleme, ki ničesar ne rešujejo, se ne morem znebiti občutka, da gre za (podzavestno) preganjanje moralnega mačka, ker so na križišču življenja sebe postavile pred vse ostalo, pred družino in tudi pred tako opevano dobrobit lastnega otroka.
Morda se motim in je v ozadju le slepo prepričanje v to, da je ukvarjanje z neenakostjo med spoloma v najbolj spolno egalitarni državi Evrope, z vrednotnicami, ki ne služijo nikomur, z odpisom dolgov, ki ne zajame nikogar in preganjanju staršev, ki svojemu otroku tu in tam navijejo ušesa, del njihovega življenjskega poslanstva. S katerim bodo dokazale, da leta celotedenskih garanj, poznih službenih kosil, delovnih večerov in nedeljskih sestankovanj niso bila zapravljena zaman.
V vsakem primeru so te ambicije nepotrebne, neprimerne, nezdrave, predvsem pa za davkoplačevalce škodljive in potratne.
Zato je skrajni čas, da se dame na čelu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve začnejo ukvarjati z dejanskimi problemi, ki jih pod njihovo pristojnostjo ne manjka. Denimo z odpravljanjem razlogov za to, da je Slovenija po učinkovitosti trga dela med najslabšimi državami na svetu.
Zadnje objave
Nov val nezakonitih migrantov prek slovenske meje
9. 10. 2024 ob 9:25
169. številka Domovine je že pripravljena!
9. 10. 2024 ob 6:10
Domovina 169: Podjetnik Gregor Novak: Elektrika bo dražja
9. 10. 2024 ob 6:00
Nove nezakonitosti v aferi Litijska
8. 10. 2024 ob 21:21
Mladoletna gorska vila s klavirjem (Kekec, 5. del)
8. 10. 2024 ob 17:00
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
Vodni diplomat iz močvirja
8. 10. 2024 ob 12:30
Obiskovanje šole je prvi pogoj, da se razmere z romsko problematiko spremenijo
8. 10. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
169. številka Domovine je že pripravljena!
9. 10. 2024 ob 6:10
Domovina 169: Podjetnik Gregor Novak: Elektrika bo dražja
9. 10. 2024 ob 6:00
Nove nezakonitosti v aferi Litijska
8. 10. 2024 ob 21:21
Prihajajoči dogodki
OCT
09
OCT
12
OCT
17
NOV
02
Rok Škrlep: Recept za srečo (snemanje predstave)
19:00 - 21:00
NOV
17
30. Gala koncert Radia Ognjišče
15:00 - 19:00
Video objave
Drzni zmagovalci - Štefan Pavlinjek: "Vsak podjetnik bi moral biti pilot."
3. 10. 2024 ob 18:00
Izbor urednika
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
1 komentar
Rajko Podgoršek
Dober članek. Odtujenost elit je na Slovenskem sicer specifična ker določen del določenih elit - del javne uprave in šolstvo - služi obnavljanju prejšnjega Režima in jim pri tem vse pride prav. Del levo-usmerjene slovenske vrhuške se je tu delno približal post-marksistični evropski in ameriški levici in je posvojil gender ter kulturnobojno idelologijo in tu se Slovenija ne razlikuje od pritiskov, ki se izvajajo povsod na Zahodu, to je potrebno povedati. Razlika je v tem, da zaradi vseobsegajoče prisotnosti javnega šolstva ter očitne sprege z določenimi post-režimskimi silami, ki želijo efektivno čim bolj zmanjšati pluralizacijo javnosti, te silnice pri nas občutimo tudi kot navezavo na neka izročila prejšnjega sistema ter nostalgijo. Predvsem iz želje dotičnih, iz diskurza izključiti vse drugače misleče in vsiliti svoje mnenje v javnost. Navadni državljani se bodo morali preprosto začeti postaviti in boriti za svoje lastno mnenje, za svoje lastne družine in za to, da živijo/vzgajajo/učijo glede na svoja lastna prepričanja.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.