Ko laž postane politični program

Nedavno tega smo z odprtimi usti brali izjavo nekega dr. psihologije, da so laži, ki jih izreče »naša« vlada, vredne več kot resnica, ki jo ponuja opozicija. Mislim, da je bilo tole pisanje eno bolj grozljivih v zadnjem času: da nekdo trdi, da so laži bolj sprejemljive od resnice, ni le izprijeno, je tudi nevarno.

Izjava – vsaj po moje – sugerira, da resnica ni absolutna vrednota, temveč je odvisna od tega, kdo jo predstavlja in kako je podana. Piščeva trditev, da so »laži te vlade boljše«, morda celo namiguje, da so bolj usklajene z njegovimi moralnimi vrednotami in pogledi na svet, določenimi družbenimi pričakovanji, ideologijami ali cilji, ki jih sam podpira, kot pa z resnico, ki jo ponuja opozicija.

Za nami je 1. april, ko bi se lahko tudi navadni državljani obilo lagali, pa se mi zdi, da kakšnega pretiranega navdušenja nad prvoaprilskimi šalami ni bilo. Kaže pa, da postajamo iz dneva v dan bolj zaskrbljeni, saj se zdi, da je samo vprašanje časa, kdaj bo 1. april slovenski nacionalni praznik.

Marija C. je ob pogledu na zastavice, s katerimi so otroci mahali, na FB takole zapisala: »Veš, Robert, to me spominja na moja otroška leta, ko smo otroci peli tovarišu Titu. Ti si pa resnično ljudski predsednik, hvala ti za to. No, saj smo Primorci, znani po prisrčnosti, no, ne vsi, večina pa. Srečno, Robert, gremo po 2., 3., 4. mandat …« Skratka, v svetu, kjer so državljani slepi in gluhi, lahko politiki počnejo, kar jih je volja. Tudi lažejo.

V svetu, kjer so državljani slepi in gluhi, lahko politiki počnejo, kar jih je volja. Tudi lažejo.

Laži niso novost

George Orwell je že pred desetletji zapisal, da politični jezik pogosto služi temu, da laži zvenijo resnično. Nekateri primeri iz preteklosti so postali legendarni. Watergate v ZDA je razkril moč laži, ko je predsednik Nixon vztrajno zanikal vpletenost, nato pa ga je odkritje resnice dokončno spodneslo. Sovjetska zveza je pod Stalinom s pomočjo časopisov, umetnosti in cenzure gradila mit o nezmotljivosti komunistične partije. Laži o Potemkinovi vasi so temeljile na ponavljanju preprostih sporočil, ki so se vtisnila v kolektivno zavest kot »čista resnica«.

Dobri lažnivci na političnem odru znajo nagovoriti čustva, saj ustvarijo občutek, da je njihova fikcija bolj resnična in bolj všečna od hladnih dokazov nasprotnikov. Neredko stopijo na oder z obljubo o svobodi in varnosti ter nasveti o tem, da morski zrak in sonce tako in tako pozdravita vse bolezni, zato mnogi zamižijo pred prevarami in se prepustijo upanju, da bo nekoč res tako, kot slišijo.

Žal pa pozabljamo, da »politično obarvane laži« potegnejo za seboj celoten voz z vsemi moralnimi vrednotami vred! Je mar čudno, da se danes prepiramo, čigava laž je manj škodljiva, namesto da bi se zavzemali za resnico? Tisti, ki so zadovoljni z lažjo, ki podpira njihovo ideologijo, so hkrati pripravljeni žrtvovati moralna načela in spregledati zlorabe. Se vam ne zdi, da takšen odnos deluje kot počasen strup za celotno družbo?

Volitve se, kot kaže, bližajo z zelo hitrimi koraki. Ali bodo Slovenijo v duhu časa, ki ga živimo, zdaj zdaj preplavili slogani, kot so »Boljši višji davki kot višja plača«, »Bolje je umreti v čakalni vrsti kot priti pravočasno do zdravnika«, »Dol s paraziti«? Veste, česa me je groza? Kolikor poznam slovensko volilno telo, jih ne bo malo, ki se bodo s temi slogani celo strinjali. V takšnem okolju se ljudje ne sprašujejo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je res in kaj laž, ampak le, ali je dovolj »naše«.

Laž je za politike uporabna tudi zato, ker pogosto ostaja nekaznovana. Ko enkrat pride na dan, je javnost največkrat že naveličana razpravljanja o dotični temi. Mediji, ki so podvrženi nenehnemu iskanju novega senzacionalizma oziroma so od »naših« obilo »podmazani«, škandale hitro pometejo pod preprogo.

George Orwell je že pred desetletji zapisal, da politični jezik pogosto služi temu, da laži zvenijo resnično.

Potemkinova nebesa

Tudi splet je prepoln »alternativnih dejstev«, beri: dobro premišljenih polresnic in mešanic resničnih podatkov s prefinjenim zavajanjem. Sodobni človek se težko dokoplje do pravih informacij, ne nazadnje tudi zato, ker se ne znamo odlepiti od svojega mehurčka.

Resnica ima to nenavadno lastnost, da slej ko prej priplava na površje, a cena, ki jo vmes plačamo, je visoka: rušenje zaupanja v institucije, občutek izdaje in vedno večja razklanost med ljudmi. Ko laž postane politični program, zapiramo vrata zdravi, kritični misli in se izgubljamo v mrežah navijaštva. V trenutku, ko privolimo v tezo, da »naši politiki lahko lažejo, vaši pa ne«, sporočamo, da nas resnica ne zanima, če ni »naša«. S tem si žagamo vejo, na kateri kot narod sedimo!

Če dovolimo, da nam razum zamegli všečna retorika, ki obljublja Potemkinova nebesa, padejo temelji svobodne družbe. V trenutku, ko politik laže in se obenem hvali z zvesto podporo volivcev, smo priča protislovju družbe, v kateri živimo: naši bližnji, sosedje, sodelavci, ki v zasebnem življenju prisegajo na resnicoljubnost, v politično razgretem ozračju zavestno podprejo popoln nesmisel, in to samo zato, ker ga širijo »naši« politiki.

Nobeno opravičilo ni, da je marsikatera politična laž na prvi pogled mamljiva in jako ocvetličena. Žal nas njene posledice prej ali slej boleče dohitijo. Samo primer: koliko ljudi je nasedlo na laž o 30 dneh do specialista? Preveč!

Ko bomo nekoč tehtali posledice, se bo škoda, ki so jo povzročile laži, poznala na naši pokončnosti, na zdravju, na moralnih vrednotah, v naših žepih in naši zmožnosti, da komurkoli sploh še kaj verjamemo ali drug drugemu pogledamo v obraz.

(D194: 48)