Ko oblačila postanejo greh: EU je prepovedala uničevanje neprodane mode

V Evropski uniji so 19. julija začela veljati nova pravila, ki velikim podjetjem prepovedujejo uničevanje neprodanih oblačil, modnih dodatkov in obutve. O novosti je med prvimi poročal MMC RTV Slovenija, komentar nanjo je nato na omrežju X hitro objavil profesor in nekdanji minister Žiga Turk, ki je ukrep označil za ideološkega in brez povezave s prostim pretokom blaga. Hkrati se je vprašal, zakaj se podjetjem sploh splača najprej šivati in nato parati. Njegovo vprašanje je na mestu, prav tako tudi odgovor nanj ter vprašanje, kaj se s starimi oblačili sploh dogaja v Sloveniji. Vendar je vse skupaj bolj zapleteno kot se zdi na prvi pogled.

Spet en ideološki ukrep, ki s prostim pretokom blaga nima nobene zveze. Če se komu splača najprej šivat in potem parat, njegova stvar. Kvečjemu bi se ajatole v Bruslju lahko vprašale, zakaj se to splača. https://t.co/0fl603hdxD

— Žiga Turk (@ZigaTurk) July 20, 2026

Objava EU na X:

The ban on destruction of unsold clothes and shoes in Europe enters into force today!

Large companies across the EU cannot destroy unsold clothes, clothing accessories and footwear, while for medium-sized companies, the ban will apply as of 2030.

More: https://t.co/b3gHxs66rF pic.twitter.com/8n7SiKQNkH

— EU Environment (@EU_ENV) July 19, 2026

Preverjali smo troje. Prvič, kaj nova uredba EU določa in zakaj podjetja neprodan tekstil uničujejo. Drugič, kako deluje slovenski sistem zbiranja rabljenih oblačil (s poudarkom na mreži zabojnikov Humana) in ali Slovenija premore infrastrukturo za reciklažo tistega, kar zbere. Tretjič, kaj o možnostih reciklaže tekstila pravi stroka in kako se v to sliko vpisuje poplava poceni kitajskega in indijskega tekstila, ki v zadnjih letih preplavlja evropski trg.

Kaj uredba prepoveduje in zakaj se uničevanje splača

Pravna podlaga je uredba EU o okoljsko primerni zasnovi trajnostnih izdelkov, s kratico ESPR, veljavna od julija 2024. Od 19. julija 2026 velikim podjetjem, torej tistim z več kot 250 zaposlenimi in prometom nad 50 milijoni evrov, prepoveduje uničevanje neprodanih oblačil, dodatkov in obutve, za srednje velika podjetja pa bo enako veljalo od leta 2030. Uničenje ostaja dovoljeno samo pri nevarnem, poškodovanem ali ponarejenem blagu, podjetja pa morajo to dokazati in objaviti letna poročila, sicer jim grozijo globe.

Turkovo vprašanje, zakaj se uničevanje sploh splača, ima podatkovno podprt odgovor. Evropska agencija za okolje ocenjuje, da se v EU letno uniči med 264.000 in 594.000 ton neprodanega tekstila, kar ustvari toliko emisij kot Švedska v enem letu. Obdelava enega spletnega vračila trgovca stane od 55 do 75 odstotkov maloprodajne cene izdelka, dražje blagovne znamke pa se bojijo, da bi razprodaja po znižani ceni razvrednotila njihovo ime.

Sežig ali odlaganje sta zato pogosto cenejša, ker cena teh odpadkov ne odraža resničnega okoljskega stroška proizvodnje, ki ga podjetje nikoli ne plača. Gre torej za klasičen tržni neuspeh, ne samo za ideološko željo Bruslja. Bruselj poleg prepovedi pripravlja tudi sistem razširjene odgovornosti proizvajalca za tekstil, ki naj bi modne znamke zavezal, da plačujejo prispevke za financiranje zbiranja, sortiranja in reciklaže. Med državami članicami je pri tem najdlje Francija, ki jo Komisija pogosto navaja kot model, dokončni evropski rok za uvedbo sheme pa je še predmet pogajanj med Parlamentom in Svetom.

Evropska agencija za okolje ocenjuje, da se v EU letno uniči med 264.000 in 594.000 ton neprodanega tekstila.

Slovenija zbira, reciklira komaj kaj

Od 1. januarja 2025 je v Sloveniji, tako kot v celotni EU, obvezno ločeno zbiranje odpadnega tekstila, ki ga ni več dovoljeno metati med mešane komunalne odpadke. Po okvirnih ocenah v državi letno nastane okoli 17.000 ton tekstilnega odpadka, ekološko pa naj bi se predelalo le okoli 15 odstotkov tega blaga.

Uradne statistike SURS in ARSO za zdaj te ocene ne potrjujeta z objavljeno številko, kar samo po sebi pove nekaj o preglednosti tega odpadnega toka. Največjo mrežo zabojnikov upravlja socialno podjetje Humana, član mednarodnega gibanja Humana People to People, ki letno v Sloveniji zbere okoli tri tisoč ton oblačil v več kot 500 zabojnikih. Po pojasnilih podjetja se v ljubljanskem skladišču v Črnučah izvede le osnovno ločevanje, podrobno razvrščanje v kategorije za ponovno prodajo, reciklažo ali energetsko predelavo pa poteka v tujih sortirnicah, med drugim v Avstriji.

Model ni brez zgodovine trenj: leta 2014 je Rdeči križ Maribor opozoril, da se je po postavitvi Humaninih zabojnikov količina oblačil za neposredno pomoč socialno ogroženim opazno zmanjšala. Maja 2026 je konferenca Ekologi brez meja opozorila na ključno dejstvo te raziskave: Slovenija nima niti enega industrijskega obrata za predelavo tekstilnih vlaken. Edini poskus, pilotna naprava inštituta IOS, premore zmogljivost komaj 30 ton na leto, kar je ob ocenjenih 17.000 tonah letnega odpadka zanemarljivo. Slovenija je tako, podobno kot večina EU, izvoznica surovine in uvoznica storitve sortiranja.

Znanost: velikega dela tekstila danes morejo reciklirati

Raziskave kažejo, da mešanice bombaža in poliestra, ki je v oblačilih najpogostejša, s trenutno tehnologijo skoraj ni mogoče ločiti brez uničenja vlaken. Podobno velja za elastan. Posledica je, da se manj kot en odstotek proizvedenega tekstila v svetu dejansko reciklira nazaj v novo vlakno, preostalo pa se razvrednoti v krpe in izolacijo ali konča sežgano oziroma odloženo na odlagališčih.

Kitajska poplava in vprašljiva varnost

Medtem ko Bruselj omejuje uničevanje na enem koncu verige, na drugem trg preplavlja poceni tekstil s platform Shein, Temu in AliExpress.

Lani je v EU prispelo 4,6 milijarde nizkovrednih paketov, več kot 90 odstotkov s Kitajske, izjemo pred carino za pošiljke pod 150 evri pa EU zdaj pospešeno odpravlja, od julija 2026 z začasno dajatvijo treh evrov na izdelek.

Neodvisni testi, med drugim Greenpeacea in nemškega Bremenskega inštituta za okolje, so v oblačilih znamke Shein večkrat našli ftalate (mehčala oziroma plastifikatorji), tudi do 200-kratno nad mejo, svinec in tako imenovane večno obstojne kemikalije PFAS, nemški Stiftung Warentest pa je pri izdelkih, ki jih ponujata Temu in Shein ugotovil, da kar 110 od 162 testiranih izdelkov ni ustrezalo standardom EU.

Nemški Stiftung Warentest je pri izdelkih, ki jih ponujata Temu in Shein ugotovil, da kar 110 od 162 testiranih izdelkov ni ustrezalo standardom EU.

Del zavržene evropske mode se sicer še vedno izvozi v Afriko in Azijo, na primer na tržnico Kantamanto v Gani, kjer po podatkih okoljskih organizacij ne gre v prodajo do 40 odstotkov vsakega uvoženega bala.

Strokovnjaki opozarjajo, da bo novo obvezno zbiranje v EU ta izvoz kratkoročno prej povečalo kot zmanjšalo, saj doma primanjkuje zmogljivosti za predelavo. 

Slovenija zbira, dobiček pa kapitalizirajo drugi

Podatki kažejo še nekaj več od infrastrukturne vrzeli. Slovenija svojega odpadnega tekstila v resnici ne zna vnovčiti. Opravi najcenejši del verige, zbiranje, medtem ko se dražje faze, sortiranje po kakovosti, preprodaja uporabnih kosov in predelava preostanka v surovino, dogajajo v Avstriji in drugod. Humana v Sloveniji z zbiranjem treh tisoč ton oblačil ustvari komaj 1,7 milijona evrov prometa, kar kaže, da ostaja pri najnižje vrednem členu verige.

Gre za znano shemo izvoznika surovin; kdor izvozi neobdelano blago, izvozi z njim tudi maržo, ki bi jo lahko ustvaril doma. 

Tržni neuspeh in Turkov prav

Turkovo vprašanje, zakaj se uničevanje splača, ima torej konkreten odgovor, gre za tržni neuspeh, pri katerem podjetje ne plača resničnega okoljskega stroška svojih odločitev. A njegov dvom v učinkovitost pravil je delno upravičen, čeprav iz drugega razloga, kot ga navaja sam. Dokler Slovenija nima niti ene tovarne za predelavo tekstilnih vlaken, bo prepoved uničevanja v Bruslju ostala predvsem administrativna zmaga, obvezno ločeno zbiranje doma pa v veliki meri zgolj izvoz surovine v tujino.