Stroka ob uredbi EU opozarja: recikliranje mešanic je skoraj nemogoče

Julija letos so v Evropski uniji začela veljati nova pravila, ki velikim podjetjem prepovedujejo uničevanje neprodanih oblačil, modnih dodatkov in obutve. Po včerajšnji objavi novih pravil in pregledu razlogov in posledic smo se za komentar obrnili na Katedro za tekstilno in oblačilno inženirstvo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 

Uredba EU

Pravna podlaga je uredba EU o okoljsko primerni zasnovi trajnostnih izdelkov s kratico ESPR, ki od 19. julija 2026 zavezuje podjetja z več kot 250 zaposlenimi in prometom nad 50 milijoni evrov, za srednje velika podjetja pa bo enako veljalo od leta 2030. V prvem delu te raziskave smo pokazali, da gre v veliki meri za odgovor na dokumentiran tržni neuspeh. Obdelava spletnih vračil je draga, velike blagovne znamke pa se bojijo, da bi razprodaja po znižani ceni razvrednotila njihovo ime, zato je uničenje pogosto cenejše kot ponovna prodaja.

Pokazali smo tudi, kako slabo je stanje reciklaže tekstila. Po podatkih fundacije Ellen MacArthur Foundation in svetovalne hiše McKinsey se manj kot en odstotek vsega svetovno proizvedenega tekstila dejansko reciklira nazaj v novo vlakno, skoraj tri četrtine pa ga konča sežganega ali odloženega na odlagališčih. Evropska komisija ocenjuje, da se v EU letno uniči med štiri in devet odstotkov neprodanega tekstila, kar je med 264.000 in 594.000 ton blaga na leto.

V Sloveniji poteka ločeno zbiranje tekstila od 1. januarja 2025, denimo prek mreže zabojnikov Humana, ki letno zbere okoli 3.000 ton oblačil, vendar v državi primanjkuje zmogljivosti za dejansko predelavo zbranega materiala.

Za komentar smo se obrnili na Katedro za tekstilno in oblačilno inženirstvo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Odgovore je v imenu katedre pripravila njena predstojnica izr. prof. dr. Brigita Tomšič, ki se je pri tem posvetovala še s tremi kolegi: prof. dr. Andrejem Demšarjem, prof. dr. Petro Evo Forte Tavčer in prof. dr. Tatjano Rijavec.

Prednost imajo ponovna uporaba, donacije in popravila

Nova evropska pravila podjetjem prepovedujejo uničevanje neprodanih oblačil in jih usmerjajo v recikliranje, čeprav znanstvena literatura kaže, da mešanic bombaža in poliestra ali tkanin z elastanom s trenutno tehnologijo praktično ni mogoče reciklirati nazaj v vlakno. Katedro smo vprašali, ali zakonodaja podjetjem s tem nalaga obveznost, ki je z obstoječo tehnologijo za velik del njihovega blaga dejansko neizvedljiva.

Poudarili so, da »evropska zakonodaja podjetjem ne nalaga izključno recikliranja tekstila v nova vlakna. Namen prepovedi uničevanja neprodanih tekstilnih izdelkov je predvsem preprečevanje namernega odstranjevanja uporabnih izdelkov, omejevanje prekomerne proizvodnje, učinkovitejše upravljanje zalog ter spodbujanje kroženja materialov, pri čemer imajo prednost ponovna uporaba, donacije, popravila in predelava, recikliranje pa predstavlja naslednji korak v hierarhiji ravnanja z odpadki.«

Nadaljujejo, »da pri recikliranju tekstila obstaja pomembna tehnološka vrzel. Pri tem je treba razlikovati med mehansko reciklažo, pri kateri se tekstil razvlakni in ponovno uporabi za izdelke nižje ali podobne dodane vrednosti, ter reciklažo 'vlakno-v-vlakno' (ang. fiber-to-fiber), pri kateri se iz odpadnega tekstila ponovno pridobijo surovine za izdelavo novih tekstilnih vlaken.« Prav slednja predstavlja največji tehnološki izziv. Recikliranje mešanih tekstilij je danes tehnično že mogoče, vendar je za večino materialov še vedno omejeno na posamezne industrijske procese in ni široko uveljavljeno.

Poseben izziv po njihovem mnenju predstavljajo mešanice bombaža in poliestra ter izdelki z dodatkom elastana, saj različne komponente zahtevajo ločevanje in specifične postopke obdelave. Dodajajo, da je pozitivno, »da se vzporedno z razvojem reciklažnih tehnologij razvijajo tudi novi materiali, ki so bolje prilagojeni recikliranju kot nekatere danes pogosto uporabljene kombinacije vlaken. Takšni primeri kažejo, da bo pomemben del rešitve tudi razvoj novih materialov in premišljeno načrtovanje tekstilnih izdelkov že v fazi njihovega oblikovanja.

Mehanske tehnologije pri takšnih materialih pogosto ne zagotavljajo dovolj kakovostnega vlakna, saj se vlakna med postopkom krajšajo in s tem izgubljajo mehanske lastnosti. Kemične tehnologije hitro napredujejo in že prehajajo iz pilotnih v prve industrijske zmogljivosti, vendar za večino kompleksnih tekstilnih izdelkov še niso široko dostopne. Posledično velik del danes zbranega tekstila še vedno ne konča v krožnih postopkih 'vlakno-v-vlakno', ampak v recikliranju v izdelke nižje dodane vrednosti (ang. downcycling) ali v energetski predelavi. Po globalnih ocenah se manj kot en odstotek tekstila predela v polimer za nova tekstilna vlakna.

Zakonodaja zato ni toliko odraz trenutnih tehnoloških zmožnosti kot poskus ustvarjanja tržnega in razvojnega pritiska, ki bo pospešil razvoj reciklažnih tehnologij ter spodbudil drugačno zasnovo tekstilnih izdelkov. V prihodnje bo uspešno krožno gospodarstvo v tekstilu zahtevalo povezovanje razvoja novih tehnologij recikliranja z načeli ekodizajna, izbiro primernejših materialov in zmanjševanjem kompleksnosti izdelkov. Gre za ukrep proti praksam modnih znamk, ki so zaradi ohranjanja visokih cen raje neprodane izdelke uničile kot jih prodale po nižjih cenah ipd.«

Kemična reciklaža je najbliže industrijski uporabi

Zanimalo nas je tudi, katera tehnologija – mehanska, kemična ali encimska reciklaža – je po oceni stroke najbliže temu, da bi v naslednjih petih do desetih letih mešane tkanine dejansko razgradila nazaj v uporabno vlakno v industrijskem, ne le laboratorijskem obsegu. Njihov odgovor objavljamo v celoti:

»Če govorimo predvsem o mešanicah bombaža in poliestra, se trenutno kot najbolj perspektivna kaže kemična reciklaža. Razvijajo postopke selektivnega ločevanja posameznih komponent, pri katerih se celulozna komponenta in poliestrska komponenta ločita ter nato ponovno uporabita za izdelavo novih vlaken.

Pri teh postopkih gre lahko za različne pristope, na primer selektivno raztapljanje celuloznih vlaken ali depolimerizacijo poliestra do osnovnih gradnikov, ki se nato ponovno uporabijo za proizvodnjo materialov podobne kakovosti kot pri primarnih surovinah. Takšne tehnologije so tehnično zahtevne, vendar so trenutno najbližje širši industrijski uporabi.

Mehanska reciklaža bo tudi v prihodnje ostala pomembna zaradi svoje relativne enostavnosti, nižjih stroškov in manjše porabe energije. Njena glavna omejitev je postopno krajšanje in poškodovanje vlaken, zato je pogosto potrebno dodajanje deleža primarnih vlaken, da se doseže ustrezna kakovost končnega izdelka.

Encimske tehnologije so znanstveno zelo obetavne, saj omogočajo selektivno razgradnjo posameznih komponent materialov pri milejših procesnih pogojih. Predpostavljamo lahko, da bodo v naslednjih petih do desetih letih verjetno predvsem dopolnjevale kemične postopke in se bodo uveljavljale predvsem pri specifičnih vrstah materialov.

Najverjetnejši razvojni scenarij zato ni ena sama prevladujoča tehnologija, temveč kombinacija naprednega sortiranja, kemične reciklaže in biotehnoloških postopkov za posamezne vrste tekstilnih materialov. Ključni prvi pogoj za vse te tehnologije pa bo kakovostno sortiranje tekstila glede na njegovo vlakninsko oziroma surovinsko sestavo. Pri tem bo pomembno vlogo imel tudi digitalni potni list tekstilnih izdelkov (ang. Digital Product Passport – DPP), saj bo od proizvajalcev in drugih deležnikov v vrednostni verigi zahteval večjo sledljivost materialov ter razmislek o ravnanju z izdelkom ob koncu njegove življenjske dobe. To bo verjetno vplivalo na prihodnje izbire materialov, konstrukcijo izdelkov in razvoj tehnologij njihove predelave.«

Aquafil obstaja, oblačilni tekstil pa še vedno nima doma

Katedro smo tudi prosili, naj pojasni, kaj bi Slovenija najprej potrebovala, da bi zbrani tekstil dejansko predelovala doma, namesto da ga izvaža kot surovino. Odgovor objavljamo v celoti.

»Trditev, da Slovenija nima nobenih industrijskih zmogljivosti na področju recikliranja tekstilnih materialov, je treba nekoliko dopolniti. V Sloveniji deluje skupina AquafilSLO, ki ima industrijske obrate v Ljubljani, Ajdovščini in predstavlja pomemben globalni primer krožnega gospodarstva na področju tekstilnih materialov iz poliamida 6. Gre za proces ECONYL za regeneracijo poli(ε-kaprolaktama), iz katerega ponovno sintetizirajo filamentne preje enake kakovosti kot iz primarnega poli(ε-kaprolaktama), proizvedenega iz fosilnih surovin. Vendar proces ECONYL temelji predvsem na predelavi specifičnih tokov poliamidnih odpadkov, kot so odslužene ribiške mreže, industrijske talne obloge in drugi tehnični poliamidni izdelki. Čeprav gre za zelo uspešen primer industrijske reciklaže po načelu 'vlakno-v-vlakno', ta tehnologija ne predstavlja rešitve za večino odpadnega tekstila iz oblačilnega sektorja, kjer prevladujejo predvsem mešanice vlaken, kot so bombaž/poliester ter drugi kompleksni materiali.

Slovenija trenutno nima industrijskih zmogljivosti za recikliranje večine tekstilnih izdelkov iz oblačilnega sektorja, zlasti kompleksnih mešanic vlaken, ki predstavljajo največji izziv krožnega gospodarstva v tekstilu. Nimamo niti reciklaže bombažnih izdelkov, kot je npr. Regeneracija Zabok na Hrvaškem.

Ključno vprašanje zato ni zgolj gradnja reciklažnega obrata, ampak vzpostavitev celotne verige vrednosti: od učinkovitega ločenega zbiranja in kakovostnega sortiranja tekstila do zagotavljanja zadostnih količin ustrezno pripravljenega materiala za predelavo. Brez kakovostnega sortiranja tudi tehnološko najbolj napredni reciklažni postopki ne morejo zagotavljati stabilne kakovosti recikliranega materiala.

Slovenija bi lahko največ pridobila z vlaganjem v napredno sortiranje tekstila glede na vlakninsko sestavo, razvojem specializiranih nišnih tehnologij ter vključevanjem v širše evropske reciklažne verige. Glede na velikost države je verjetneje, da bo konkurenčna v posameznih segmentih verige vrednosti kot pa pri vzpostavitvi celotnega sistema predelave vseh tekstilnih tokov.

Prihodnji izziv zato ne bo samo razvoj tehnologij recikliranja, ampak tudi drugačna zasnova tekstilnih izdelkov. Danes številni izdelki vsebujejo več različnih vrst vlaken, elastan, premaze, laminacije, barvila in druge pomožne materiale, kar bistveno otežuje njihovo recikliranje. Če želimo v prihodnosti učinkovito zapirati snovne zanke, bodo morale spremembe potekati hkrati na področju oblikovanja izdelkov, izbire materialov in razvoja reciklažnih tehnologij. Pomemben vidik prihodnjega razvoja bo tudi postopno nadomeščanje neobnovljivih surovinskih virov z obnovljivimi. Razvijajo se že nova sintetična vlakna, pri katerih se kot vhodne surovine uporabljajo biomasa, rastlinska olja ali sladkorji iz rastlinskih virov, pa tudi kmetijski odpadki. Takšni materiali lahko v kombinaciji z načeli ekodizajna in ustreznimi reciklažnimi tehnologijami pomembno prispevajo k zmanjšanju okoljskega odtisa tekstilne industrije.

Pri tem pogosto premalo poudarjamo pomen tekstilnih strokovnjakov. Prehod v krožno tekstilno gospodarstvo ne bo odvisen le od novih strojev in kemijskih postopkov, temveč predvsem od znanja tekstilnih tehnologov, ki razumejo povezave med vlakni, predivi, tkaninami, oblačili in njihovim življenjskim ciklom. Potrebovali bomo strokovnjake, ki bodo znali razvijati reciklabilne izdelke, izbirati primerne materiale, optimirati proizvodne procese ter povezovati industrijo, raziskave in okoljske zahteve. Prav zato bo pomen izobraževanja novih generacij tekstilnih inženirjev in tehnologov v prihodnjih letih dobil nov zagon, saj se študijski programi prilagajajo zahtevam trga in usmeritvam, ki jih prinaša Uredba (EU) št. 2024/1781 (ESPR).«

Zadnji člen verige smo potrošniki sami

Evropska prepoved uničevanja, tehnološke meje recikliranja in slovenski primanjkljaj predelovalnih zmogljivosti povedo, kaj se s tekstilom zgodi, potem ko ga zavržemo. Redkeje se vprašamo, zakaj ga sploh toliko zavržemo. Odgovor je preprost: ker ga toliko kupimo. Povprečen prebivalec EU letno zavrže okoli 12 kilogramov tekstila, kar poganja hitra moda, poslovni model, pri katerem je nov kos pogosto cenejši od popravila starega.

Gre za vprašanje osebnih odločitev, ne nečesa, kar bi lahko predpisala uredba, čeprav kritiki opozarjajo, da tak poudarek ne sme zakriti odgovornosti poslovnih modelov, ki prekomerno nakupovanje spodbujajo. Nakup v trgovinah z rabljenimi oblačili, podaljšanje življenjske dobe tega, kar že imamo, ali vprašanje, ali nov kos res potrebujemo, k zmanjšanju odpadnega tekstila verjetno prispevajo vsaj toliko kot katerakoli prihodnja tehnologija.

Zakon lahko podjetju prepove, da neprodano majico sežge. Ne more pa nikomur predpisati, da je ne kupi, če je pravzaprav ne potrebuje.