Kristjani moramo biti razumni in usmiljeni

Na vas se s tolažbo obračam v času ene največjih kriz v naši mladi državici. Takoj boste ugotovili, da bom govoril o »koronavirusu«. Glede tega lahko poslušate in berete po različnih medijih, tako da mislim, da ne potrebujete še enega dolgega prispevka na to temo.

Situacija je zelo resna, vendar kaže na še večjo krizo, ki pretresa našo okolico: krizo vsesplošnega (ne)zaupanja in živalskega nagona poskrbeti samo zase. Ta kriza se pri nas vleče že dolgo in se je v vsej svoji veličini pokazala ravno sedaj. Ljudje ne zaupajo več drugim, sami so edino merilo sveta; navalili s(mo)o na trgovske centre in do konca izpraznili vse tisto kar mislimo, da nujno potrebujemo. Ne držimo se priporočil pristojnih služb in dobronamernih nasvetov, da bi ostali doma, ter iščemo samo, kako bi ugodili sebi in svoji volji. Situacija ni nova. Podobne prigode so se dogajale vso zgodovino človeštva.

Kristjani moramo biti razumni tako, da s svojimi dejanji in pogledi ne ogrožamo sebe in drugih ter usmiljeni, da v okviru svojih zmožnosti pomagamo, kjer le lahko.

Poglejmo božjo besedo. V prvem berilu današnje 3. postne nedelje srečamo izraelsko ljudstvo. Ravno so prešli Rdeče morje, končno so spet svobodni, ampak so sredi puščave. In začnejo negodovati. Začnejo se pritoževati čez oblast, začnejo se pritoževati čez Mojzesa, začnejo se pritoževati čez vse. Tako na prvi pogled bi celo rekel, da so to morali biti kakšni predniki današnjih Slovencev.

Kljub vsem čudežem, ki jih je Bog naredil za njih (različne egiptovske nadloge, prehod preko morja) še vedno prihaja do izraza najbolj živalski, človeški obraz - poskrbeti zase, za svoje življenje. Mi kristjani moramo biti drugačni. Moramo biti razumni in usmiljeni. Razumni tako, da s svojimi dejanji in pogledi ne ogrožamo sebe in drugih. Ter usmiljeni, da v okviru svojih zmožnosti pomagamo, kjer le lahko, in kjer ni nevarnosti za naše lastno zdravje.

Izkoristimo ta čas in pobrskajmo po svoji notranjosti ter v njej najdimo Jezusa.

Podobno sporočilo o razumu in usmiljenju nam predstavi današnji evangelij. Samarijanka pri vodnjaku. Šesta ura, po naši razporeditvi časa bi to bil poldan. Vročina pripeka in nikogar ni okrog vodnjaka. Vodnjak je imel v kulturi starega Izraela pomembno vlogo središča, kjer so se ljudje zbirali. Vendar ne opoldne, ko je bilo sonce najvišje na nebu, temveč zjutraj in zvečer. Opoldne pride k vodnjaku žena. Ne želi imeti stika z drugimi, osramočena je zaradi sebe in svojih dejanj. In tam sreča tujca, ne le tujca, migranta iz Judovske dežele. Ta migrant ji spregovori na dušo. Da ji vedeti, da je to, kar počne s svojim življenjem, narobe. Da bi lahko naredila iz sebe več. Da je kot božji otrok vredna več. Mora začeti bolj zaupati vase in v usmiljenje, ki prihaja od Boga. Če tega ni, potem smo kot človeštvo bolj bedni.

Tudi mi, bratje in sestre, naredimo podobno kot Samarijanka. Prosimo Jezusa, da nam da žive vode, tiste žive vode, ki jo dobimo zgolj pri njem. Čeprav ga ne moremo prejeti osebno, čeprav ga lahko obiščemo v cerkvah samo ob strogih varnostnih ukrepih, ga ne pozabimo! Izkoristimo ta čas in pobrskajmo po svoji notranjosti ter v njej najdimo Jezusa. Tisti izvir žive vode h kateremu se vračamo. Pa brez »koronavirusa« prosim.