Krst Marsovcev

Papež Frančišek je med eno od svojih pridig med jutranjo mašo v kapeli doma sv. Marte dejal, da če bi prišla k nam odprava Marsovcev in če bi ti želeli postati kristjani, bi jih krstil.

Še ena njegova izjava, ki se je nemudoma znašla na prvih straneh vseh časopisov in spletnih portalov. Večina jo je vzela z dobro mero ironije in marsikdo je – morda namenoma – spregledal kontekst, v katerem je bil ta stavek izrečen.

Žal se je javnost ustavila samo pri krstu zelenih Marsovčkov, nihče pa ni nadaljeval misli papeža Frančiška, ki je bila izrečena pred začetkom obeh sinod o družini. S tem je želel papež ponazoriti, da če si nekdo želi Božje bližine preko zakramentov, če nekdo z iskrenim srcem išče Gospoda, četudi bi bil Marsovec, bi mu jih on podelil.

Ni malo tistih, ki bi za ohranitev klasičnega cerkvenega nauka žrtvovali duše vernikov in jih še bolj oddaljili od Cerkve, kot tudi ni malo onih, ki bi vse brezpogojno in brez kriterijev prepustili k zakramentom.

Provokacija?

Po izredni in redni škofovski sinodi o družini ter po izidu spodbude Amoris laetitia stavek o zakramentih Marsovcem zveni kot huda provokacija. Ni namreč malo tistih, ki bi za ohranitev klasičnega cerkvenega nauka žrtvovali duše vernikov in jih še bolj oddaljili od Cerkve, kot tudi ni malo onih, ki bi vse brezpogojno in brez kriterijev prepustili k zakramentom.

Od drugega vatikanskega cerkvena zbora dalje se v teologiji vedno bolj uveljavlja stališče, da je človek imago Dei, torej da je človeška oseba ustvarjena po Božji podobi. Ne drži samo teza, da si ljudje »izbiramo« svojega boga, ampak velja tudi nasprotno, da se Bog odloča za človeka in svet, zato je naša naloga, da hvaležno in dejavno sprejemamo njegovo bližino.

Papež Frančišek je s primerjavo o Marsovcih dovolj nazorno razložil naslednje: če se je Bog odločil za nas s tem, da nas je priklical k življenju in nas ustvaril, kdo si potem lahko vzame pravico, da prepreči, ustavi ali ovira ta odnos? Sveti oče bi verjetno dejal – s prispodobo o zakramentih vesoljcem – da »tega ne more storiti niti sam papež...«.

Ta misel se navezuje na idejo svetega papeža Janeza XXIII. in izhaja iz predpostavke, da Cerkev ne sme postavljati meja drugim, ki bi si želeli približati njenemu občestvu.

V Apostolskih delih beremo, kako je ob navzočnosti apostola Petra nad skupnost poganov prišel Sveti Duh, nato je prvi papež naročil, da ti ljudje prejmejo krst (prim. Apd 10, 44-48). Vprašanje odprtosti ali zaprtosti poti do zakramentov je povezano s tistim, kar bi lahko malo po jezuitsko imenovali »prisluškovanje Svetemu Duhu«.

Ali je Cerkev dovolj pozorna na glas in znamenja Svetega Duha? Smo odprti za njegovo delo? Kdo je tisti, ki je brez greha, da bi lahko vrgel kamen v brata?

In če bi sam sveti oče podelil zakramente vesoljcem, kdo smo mi, da tega ne bi storili?