[Duhovna misel] Zakaj krst?

Duhovna misel za nedeljo Jezusovega krsta: Mt 3,13–17

Jezusov krst je potrditev razodetja, da je Jezus Božji Sin in edini odrešenik. Krst je pri vseh evangelistih postavljen na začetek Jezusovega javnega delovanja in pomeni temeljno odločitev za hojo z njim, ne pa za katero koli oblast, ideologijo ali človeško modrost. Nato se besedilo posveti vprašanju krščevanja otrok in opozori, da ima ta smisel le tam, kjer starši dejansko živijo krščansko življenje in skrbijo za versko vzgojo. Poudarjena je potreba po prenovi kateheze, zlasti za odrasle in družine, saj je kriza verouka predvsem odraz krize krščanske prakse v družinah.

Komentar: Zakaj krst?

Številni so se in se še vedno sprašujejo, zakaj se je Jezus dal v Jordanu krstiti Janezu Krstniku, če je bil Božji Sin in torej brez madeža izvirnega greha. Ena od možnih razlag predpostavlja, da sta med učenci, ki so hodili za Janezom Krstnikom in Jezusovimi učenci, obstajala določen sum in dvom. V tej domnevi je nekaj resnice, saj iz drugih besedil izvemo, da so Janeza Krstnika spraševali, ali je on Mesija ali naj čakajo drugega (Jn 1,19–24).

Vendar najdemo pri vseh treh sinoptičnih evangelistih poudarek predvsem na sporočilu Svetega Duha: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Matejevo poročilo o Jezusovem krstu ima tudi dodaten poudarek, ko reče Jezus: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« 

Za kakšno pravičnost gre in kaj je pravzaprav mišljeno, lahko ugotovimo s pomočjo neposredne Jezusove opredelitve pravičnosti pri Mateju (Mt 5,20). Tam je namreč rečeno: »Kajti povem vam: če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« Pismouki in farizeji so bili prepričani, da so oni nosilci resnice, ki jo imajo v posesti. Jezus se kot nekdo, ki je več kot Janez Krstnik, podredi Janezu, čeprav ta sam pravi, da ni vreden, da bi mu odvezal jermen na sandalih. S tem pokaže na Božjo pravičnost.

Takšna drža, ko se močnejši podredi šibkejšemu, razodeva Božjo pravičnost. Ta nima nič skupnega z našim razumevanjem pravičnosti, ko iščemo svojo pravico pred zakonom ali po načelu »daj–dam«. Tudi pismouki in farizeji so bili prepričani, da se pravičnost doseže s strogim izpolnjevanjem postave, ne glede na to, kaj je kdo nosil v svojem srcu ali mislil v svoji notranjosti.

Jezusov krst razkrije po eni strani njegovo ponižno držo do preroške tradicije, ki jo pooseblja Janez Krstnik, po drugi strani pa se razodene, da je on Mesija in Božji Sin. Pri vseh evangelistih je Jezusov krst postavljen na začetek njegovega javnega delovanja. To pomeni, da je bilo za vse štiri evangeliste temeljno spoznanje, da je Jezus Božji Sin in edini Odrešenik. S tem odpadejo vsi dvomi in vse druge razlage glede vprašanja, kdo je pravi Odrešenik. 

Odločitev za Jezusa je odločitev za hojo z njim, za oblikovanje življenja, navdihovanje in pokorščino njemu in ne komur koli drugemu. Ne političnim, ne posvetnim ali verskim oblastem, ne ideologijam in filozofijam, ne znanosti in vednosti, še manj pa kateri koli tako imenovani karizmatični osebi. Polnost človečnosti in Božje narave je razodeta samo v Jezusu Kristusu. S tem je vsakemu človeku, ki se zaveda svojega krsta, dana svoboda do vsega zemeljskega in tosvetnega.

Torej je na tem mestu smiselno odgovoriti na vprašanje: ali obstaja razlog za krščevanje otrok, ali bi bilo veliko bolje, da bi se krščevali samo odrasli. Vemo, da marsikateri starši menijo, naj se otrok kasneje v življenju sam odloči za krst. Na začetku krščanskega obdobja so se krščevale samo odrasle osebe, saj so se le odrasli lahko zavestno odločili za krst v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. To je pomenilo tudi opustitev takratnega življenjskega sloga, ki je v celotnem rimskem imperiju temeljil na načelu kruha in iger (panem et circenses).

Kot pravi Anzelm Grün, je bila to »doba propadanja, ko se je izgubil smisel življenja in se je vse vrtelo okoli radovednosti in vzburljivih doživetij, okoli užitkov in zabave«. (Krst, 8) Ali ne živimo tudi mi v zelo podobnem času? Glede na to dejstvo bi bilo smiselno razmisliti o naši krstni praksi.

V hrvaški televizijski nadaljevanki Botri je v več epizodah predstavljen problem krsta kot značilna moderna dilema. Babica bi na vsak način rada, da se vnuka krsti, hčerka in zet pa imata s tem težave in odlašata s krstom. Babica misli, da ima v hiši malega pogana, zato gre marsikaj narobe. Duhovnik ji pravilno dopoveduje, da sta samo starša pristojna odločati o krstu.

V Sloveniji je veliko ljudi krščenih zato, ker so to uredile babice. V družinah posledično ni bilo veliko krščanskega življenja in duha. Nekateri kasneje celo želijo izstopiti iz Cerkve, ker so bili krščeni proti svoji volji. Že v tem se kaže nerazumevanje krsta, ki ni članska izkaznica. 

Krst otroka ima smisel, če starša živita kot kristjana, saj to pomeni, da bosta svoje otroke vzgajala v duhu, da je Jezus Kristus edini Odrešenik. Otrok bo tako v vseh obdobjih lastnega razvoja deležen ustrezne podpore pri verskih vprašanjih in v praksi. Kjer tega jamstva ni in kjer cerkvene avtoritete vse stavijo zgolj na milost, ki sicer res deluje neodvisno od nas ljudi, se žal prezre dejstvo, da je vera vsakega človeka tudi podvržena razvoju ter da človek v različnih življenjskih obdobjih svojo vero različno doživlja in živi.

Starši, ki krstijo otroka, tudi obljubijo, da bodo skrbeli za njegovo versko vzgojo. Če po tej obljubi v družini ne sledi način življenja v duhu Jezusa Kristusa, praksa kaže, da milost deluje le v posameznih primerih, ne pa pri veliki večini. Vse bolj smo priče dejstvu, da se vedno več odraslih odloča za prejem zakramentov oziroma da je v Evropi in Sloveniji vedno več katehumenov, ki se pripravljajo na njihov prejem. To je hvalevreden in dober pojav, ki zahteva veliko večjo pozornost katehezi odraslih in družin.

Klasični verouk je v krizi, ker je v krizi krščansko življenje v družinah. Čas je, da v Cerkvi to vsi uvidimo, prepoznamo in spremenimo stare katehetske prakse.