[Leto pod črto] Ideološke tendence oblasti potiskajo zdravstvo na skrajni rob kolapsa

Leto gre h koncu, nezadržno zadnja ura bije tudi aktualni vladi Roberta Goloba. Zaradi stabilne parlamentarne večine bo najverjetneje šla v zgodovino kot druga v več kot 30 letih (po Janševi med letoma 2004 in 2008), ki je zdržala ves štiriletni mandat. A hkrati tudi kot vlada, ki je verjetno obljubila največ od vseh vlad doslej, uspelo pa ji je bore malo, in še tisto po notah najmanjše koalicijske partnerice, radikalne Levice. To velja tudi za zdravstvo, ki v neenakem boju z ideološkimi ukrepi bije plat zvona.

Fajonova: 30 dni do specialista ...

Kot lahko beremo med prioritetami in cilji v koalicijski pogodbi, naj bi koalicija poskrbela za »pravočasno in univerzalno dostopnost do zdravstvenih storitev«. To naj bi dosegla z dodatno finančno stimulacijo za medicinski kader, krepitvijo vloge javnih zavodov v javni zdravstveni mreži, odpravo popoldanskega dela zdravnikov pri zasebnikih ter nasploh razmejitvijo javnega in zasebnega zdravstva. Med osrednjimi cilji pa je bilo skrajšanje čakalnih vrst, ki da so po besedah nekdanje šefice SD Tanje Fajon »rak rana naše družbe«, zato so si zadali – in nam obljubljali, da bi pacienti do specialista prišli v vsega 30 dneh.

Zadali so si – in nam obljubljali, da bi pacienti do specialista prišli v vsega 30 dneh.

Učinke ukrepov vlade na področju zdravstva v štirih letih bi bilo mogoče zajeti v nekaj skupnih imenovalcih:

• vztrajnem boju proti zasebni pobudi (oziroma oblastno-medijska vojna proti dvoživkam),
• sprejemanju zdravstvenih zakonov brez sodelovanja stroke, ki jo ti najbolj zadevajo,
• podaljševanju čakalnih vrst in večanju števila ljudi brez osebnega zdravnika, s tem pa poslabšanju dostopa do zdravstvenih storitev.

Mimogrede: zdravniki stavkajo

Vlada je sicer delno uresničila zavezo, ko je s plačno reformo v javnem sektorju prejemke izboljšala tudi zdravniškemu osebju, toda neizpolnjene ostajajo še številne druge. Kmalu bosta minili dve leti, kar zdravniki in zobozdravniki pod okriljem sindikata Fides pravzaprav stavkajo. Še vedno namreč vztrajajo pri oblikovanju samostojnega zdravstvenega plačnega stebra, obenem pa opozarjajo, da splošna reforma javnega sektorja ne odpravlja plačnih nesorazmerij v zdravstvu. Da o preobremenjenosti, pomanjkanju kadra in dolgih čakalnih dobah niti ne izgubljamo besed.

Kmalu bosta minili dve leti, kar zdravniki in zobozdravniki pod okriljem sindikata Fides pravzaprav stavkajo. 

Namesto da bi obstoječe zdravnike dodatno stimulirala k še dejavnejšemu prizadevanju za odpravo v nebo vpijočih čakalnih seznamov, je vlada v prenovljenem zakonu o zdravstveni dejavnosti praktično onemogočila zdravnike, ki so si ob rednem delu drznili nekaj operacij opraviti še v zasebni ambulanti. Seveda ni izključeno, da so posamezniki paciente občasno preusmerjali v zasebne ambulante, kot pristojni utemeljujejo nujnost tako radikalnega ukrepa.

Ustvarjanje razrednega sovražnika

Toda če je cilj skrajšanje čakalnih vrst, je uresničljiv tudi s tem, da tisti zdravniki, ki to zmorejo, pač delajo več. Tako pa je videti, da je vladna tendenca v prvi vrsti javno mnenje obrniti proti tistim, ki zaradi tega, ker delajo več, tudi več zaslužijo. Z drugimi besedami – ustvariti razrednega sovražnika. Glede na to, kako enotno je zdravništvo pred referendumom nastopilo proti zakonu o asistiranemu samomoru, pa kljub vsemu nastaja vtis, da je med pretežnim delom državljank in državljanov še vedno spoštovano. Zakon, ki bi jim nalagal početje, ki v temelju nasprotuje njihovemu poslanstvu, je na referendumu namreč zanesljivo padel.

Videti, da je vladna tendenca v prvi vrsti javno mnenje obrniti proti tistim, ki zaradi tega, ker delajo več, tudi več zaslužijo.

Na drugi strani pa je videti, da skrajšanje čakalnih vrst v resnici nikoli ni bila vladna prioriteta, četudi trdijo drugače. V nasprotnem bi se stvari najbrž lotili na drugem koncu in namesto naganjanja polzasebnih zdravnikov denimo raje okrepili merjenje storilnosti tistih v javnih zavodih, kot že dolgo predlaga nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin.

Na robu kolapsa

Tako pa odklonilno mnenje praktično vseh zdravniških organizacij predsednika vlade in izvajalcev njegovih idej na pristojnem ministrstvu ne gane. Ministrica si v javnih nastopih sicer upa vsaj priznati, da bo sistem »zanihal«, a ob odsotnosti kakršnih koli izračunov vpliva t. i. reforme na morebiten kadrovski odliv seveda ne zna pojasniti, kako hudo bo zanihal.

Posamezne specialnosti v javnem zdravstvu se že soočajo z odlivom vrhunskega kadra, pa se veliki večini dovoljenja za delo iztečejo šele konec maja. In tedaj bi bili lahko, če seveda vmes ne poseže zakonodajalec, po prepričanju mnogih zdravnikov priča kolapsu javnega zdravstva. Kar je seveda v popolnem nasprotju s koalicijsko pogodbo, ki predvideva krepitev vloge javnih zavodov.

Konec maja bi bili lahko po prepričanju mnogih zdravnikov priča kolapsu javnega zdravstva. Kar je seveda v popolnem nasprotju s koalicijsko pogodbo, ki predvideva krepitev vloge javnih zavodov.

Od parcialnih rešitev, ki temeljijo na ideoloških izhodiščih aktualne radikalno leve vlade in zato toliko bolj brezobzirno povozijo strokovna stališča, pač presežkov ni pričakovati. Pa naj si ministrica z zapravljanjem dodatnega denarja za piarovsko propagando še tako trudi dokazati drugače.