Šeriatsko pravo v Evropi

Prejšnji članek o šeriatskem pravu (Domovina 230, str. 19–21) je jasno odstrl tančico pravil šeriatskega prava in zakaj muslimani tudi v zahodnem svetu sledijo svetim in ne laičnim zakonom. Ravno to razumevanje svetega, ki prevlada nad laičnim in sekularnim, je v očeh muslimana pogoj za vstop v posmrtno življenje. Upoštevanje zahodnih zakonov nad šeriatskim je neposredno kršenje božjih pravil in je greh sam po sebi. Zato po Evropi šeriatska sodišča vznikajo kot gobe po dežju, medtem ko zahodne institucije ne le mižijo na obe očesi, ampak tudi zavestno tolerirajo šeriatska sodišča – največkrat v imenu tolerance in kulturnih posebnosti. 

Šeriatska sodišča v Evropi 

Najbolj izpostavljena je Velika Britanija, kjer naj bi delovalo okoli 85 šeriatskih sodišč – koliko jih je dejansko, ni znano. Ta sodišča sicer niso formalno poimenovana kot šeriatska sodišča, ampak bolj kot nekakšni islamski občinski sosveti, ki urejajo družinske in civilne spore v muslimanski skupnosti. Dr. Samia Bano iz School of Oriental and African Studies (SOAS) sicer pravi, da ti sveti nimajo pravne teže v angleškem pravnem sistemu, ampak delujejo kot nekakšna posvetovalna telesa za ločitve, družinske in poslovne spore. V osnovi to drži, kajti odločitve omenjenih šeriatskih sosvetov niso upoštevane na britanskih sodiščih, razen če so odločitve v skladu z britanskim pravom. 

Težava je drugje. Odločitve šeriatskih sosvetov upošteva britanska islamska skupnost in jih tako postavlja nad britansko pravo. Gre za vzporedni svet prava, kjer so pravice, ki jih sicer zagotavlja britansko pravo, razvrednotene s šeriatskim pravom. Če poenostavimo, ženska, ki sicer v britanskem pravu uživa več pravic in svoboščin, bo v odločitvi šeriatskega sosveta imela bistveno manj pravic in bo tako v primerjavi z drugimi Britankami imela status drugorazredne državljanke. Če britansko pravo ženski zagotavlja pravico do svobodne izbire v delu, ljubezni, poroki itd., ji šeriatsko pravo tega ne zagotavlja, kajti ona je podrejena Koranu, moškemu in volji družine. Odločitev po zakonih šeriatskega prava ženski odvzame pravice in svobodo v državi, ki naj bi ji ravno te pravice in svobodo po ustavi zagotavljala! Dejansko na ta način dobimo dvotirni sistem pravic, kjer sprejemamo, da ima rojena ateistka, kristjanka ali hindujka v Britaniji več pravic kot pa rojena muslimanka, ki bo podvržena šeriatskim sosvetom. 

Podobno je v Franciji, ki ima veliko islamsko skupnost, kajti v nekaterih mestih, kot sta Lyon in Marseille, so pritiski islamske skupnosti na lokalna podjetja in prebivalce v določenih okoliših vedno večji. Le Parisien je lani poročal, da se pekarna Alexandra Dalleryja v lyonskem okrožju Vénissieux vedno bolj sooča s pritiski, da bi vse proizvode prodajali pod oznako »halal«. V osnovi to ne bi bila težava, če bi se Dallery odločil za prodajo »halal« izdelkov prostovoljno. V tem primeru pa gre za pritisk lokalne islamske skupnosti, ki okrožje vidi in razume kot islamsko, kar pomeni, da se ravna po božjem, torej šeriatskem pravu. Še huje, celo nemuslimanske učenke in študentke iz okrožja Vaulx-en-Velin so potrdile, da dnevno doživljajo pritiske samooklicanih šeriatskih sosvetov in neuradnih »verskih policistov«, ki jim vsiljujejo zakrivanje in spodobno oblačenje, kot ga razume šeriatsko pravo. Enako doživljajo podjetja, ki ponujajo alkohol in so odprta med ramadanom, nekateri trgovinski lokali pa celo – v posmeh francoskim sekularnim zakonom – »predlagajo« strankam, na katere dneve jih lahko obiskujejo moški in na katere ženske. 

V Veliki Britaniji naj bi delovalo okoli 85 šeriatskih sodišč. 

Kako pa je v Nemčiji? Mediji že leta opozarjajo na vzporedno pravo, ki ni prevladujoče le v določeni skupnosti, ampak prevladuje celo v mestnih okrožjih, kar vpliva na prebivalstvo, ki ni muslimansko. Imamo popolnoma nerazumne odločitve nemških sodišč, ki so celo podprla delovanje neuradne »verske policije« ali sodila v korist neformalnemu šeriatskemu sodišču, ko je šlo za ločitve in poroke, s čimer so omejili pravice ženskam. V Nemčiji se šeriatsko pravo uporablja v dveh segmentih prava – v pravilih zasebnega mednarodnega prava in v opcijskem civilnem pravu, kjer sodišča načeloma tehtajo, ali so odločitve šeriatskih sodišč skladne z nemškim pravom. Toda velikokrat pride do primerov, da se navkljub jasnemu kršenju nemškega prava sodišče odloči za odločitev v korist šeriatskemu pravu. Na primer, sodišče v Wuppertalu je odločilo, da gre pri neformalni »verski policiji«, ki je nadlegovala meščane, celo za svobodo govora. Podobni primeri so po celi Evropi. V Avstriji so Elizabeth Sabaditsch-Wolff, ki je preroka Mohameda obtožila pedofilije, ker je imel spolni odnos z devetletnico, obsodili na denarno kazen. V isti državi je sodišče formalno potrdilo odločitev neformalnega šeriatskega sodišča v arbitraži med dvema strankama. To se dogaja vse od Švedske, Španije do Italije. 

Velikokrat se kljub jasnemu kršenju nemškega prava sodišče v Nemčiji odloči v korist šeriatskemu pravu. 

Zanimiv primer je Grčija, kjer je uporaba šeriatskega prava v določenem delu države povezana z neodvisnostjo od Otomanskega cesarstva, ko so muslimanske manjšine dobile pravico do uporabe šeriatskega prava v civilnem pravu. Lozanski sporazum iz leta 1923 je to pravico omogočil manjšini v provinci Zahodna Trakija. Tam je polovica prebivalstva Turkov, tretjina pa Pomakov, ki so Bolgari islamske vere. Največja težava takšnega vzporednega sistema je, da vsi državljani Grčije ne uživajo enakih človekovih pravic in svoboščin, na primer ženske. Za razliko od grškega prava šeriatsko ni kodificirano in je odvisno od reinterpretacije posameznega muftija, od katerega se ne zahteva niti obrazložitev sodbe. Šeriatsko pravo ne zahteva advokata, zato ženske tipično spremljajo sorodnice, kar jih ponovno postavi v drugorazredni položaj. V primerih ločitev tako ostanejo brez dote ali pa jim sodišča celo prepovejo ločitev. Zato je Grčija leta 2018 izvedla reformo, s katero je dala večjo moč grškemu civilnemu pravu. Z amandmaji tega istega zakona leta 2022 pa so grškim sodiščem naložili natančen nadzor in pregled nad šeriatskimi sodišči. Medtem so predvsem muslimanskim ženskam omogočili večjo dostopnost do grških civilnih sodišč, kjer lahko uveljavljajo pravico, četudi je bila zakonska zveza sklenjena pod šeriatskim pravom. Iz tega lahko sklenemo, da vzporedna sodišča ne delujejo, ampak kratijo pravice in svoboščine, ki jih imamo zagotovljene v Evropi. 

Če britansko pravo ženski zagotavlja pravico do svobodne izbire v delu, ljubezni, poroki itd., ji šeriatsko pravo tega ne zagotavlja; podrejena je Koranu, moškemu in volji družine. 

Prihaja konec Evrope? 

Šeriatska sodišča v Evropi so produkt dveh dejavnikov: muslimanov, ki so s seboj prinesli pravni sistem, ki je zanje del življenja, tako tuzemskega kot posmrtnega, in zahodnih elit, ki so v imenu kulture, pokore ter tolerance ta sistem sprejele kot nujni vidik preoblikovanja nove, multikulturne Evrope. Takšnemu razmišljanju sta se podredila tako levi kot tudi desni pol političnega spektra. Na levi zaradi ideologije, ki še vedno temelji na sovraštvu do klasičnega liberalizma, kapitalizma in krščanstva, ter na desni, kjer so hitro pripravljeni poslovno sodelovati z državami, kot je Katar, ki je največji sponzor islamističnih in terorističnih organizacij poleg Irana. Sprva so bile islamske skupnosti tako majhne, da se nihče od omenjenih polov ni preveč vznemirjal, ko se je neka mikroskupnost sama odločala o, na primer, ločitvi. Toda danes se je vse spremenilo. 

Kombinacija priseljevanja iz islamskih držav, padec rodnosti med domačim evropskim prebivalstvom, zadnji migrantski valovi poceni delovne sile in hitra rast rojstev muslimanskega prebivalstva je povzročila trend ne le islamizacije sosesk in večjo uporabo šeriatskega prava, ampak tudi utrditve prepričanja med muslimani, da delajo prav. Njihov vidik življenja izhaja izključno iz vere, uspešna rast in širitev svetega, vsaj kot ga razumejo oni, pa je del božjega ustroja in načrta. Islamistične organizacije vidijo ravno to širitev kot neke vrste nadaljevanje islamskega ekspanzionizma, ko so uspešno zasedli današnjo Španijo, jug Francije, Sicilijo, Ciper in južno Italijo. To je zanje kot neke vrste obratna križarska vojna, povprečen državljan Evrope pa tega ne more razumeti, ker je rasel v sekularizmu, kjer je sveto ločeno od države. Enako povprečen musliman ne more razumeti sekularne Evrope, kajti on vidi vse skozi oči svetega, nasprotovanje svetemu pa je kršitev božjih zakonov. 

Mnogo Evropejcev je zamerilo Trumpu, ko je izjavil, da je z EU konec, ker bo podlegla islamizaciji. V tem trenutku je to vsekakor pretirano in nikakor ne pomaga, da Evropi predsednik države, ki je njena tradicionalna zaveznica, zarine nož v hrbet. Toda priznati je treba, da ima v marsičem prav, evropske elite pa raje ponovno zamižijo na obe očesi in upajo na najboljše, namesto da bi se pogledale v ogledalo. Neformalne verske policije, šeriatska sodišča, nasilje islamistov, posiljevanje z zakrivanjem, podivjan antisemitizem itd. so dejstva, ki so tukaj in zdaj, nihče pa jih noče nasloviti, kaj šele ukrepati. V Evropi smo prišli tako daleč, da smo začeli tolerirati blasfemijo, nasilje nad ženskami, antisemitizem in vzporedni pravni svet, ki razjeda stoletja evropskega prava. Evropa je v imenu človekovih pravic in svoboščin, enakosti, multikulturnosti ter tolerance odprla pot islamizmu in šeriatskemu pravu, ki pa počne ravno obratno – vse te pravice zmanjšuje ali jih celo odpravlja. 

Šeriatska sodišča v Evropi so produkt: muslimanov, ki so s seboj prinesli pravni sistem, in zahodnih elit. 

Kot zanimivost je treba pogledati podatke o rodnosti v Evropi. Anketa Pew Research Centra pokaže, da je povprečna rodnost med muslimani v Evropi 2,6 otroka na žensko, medtem ko je med ostalimi 1,6. Če upoštevamo, da sta za popolnitev populacije potrebna 2,1 otroka na žensko, potem lahko zaključimo, da je evropska populacija, z izjemo muslimanov, v upadu. V Franciji na primer muslimani prispevajo 30 odstotkov vseh rojenih otrok letno. Med letoma 2010 in 2016 je v Evropi populacija nemuslimanov padla za 1,67 milijona, medtem ko je populacija muslimanov narasla za 2,92 milijona. Pew Research je zato pripravil tri scenarije za Evropo, kjer so upoštevali ničto, srednjo in visoko raven islamske migracije. V primeru scenarija brez migracij bo leta 2050 najvišja muslimanska populacija v Franciji, in sicer 12,7-odstotna, na Švedskem okoli 11,1-odstotna in v Veliki Britaniji 9,7-odstotna, v Sloveniji pa okoli 4,3-odstotna. V primeru visokih migracij pa bo leta 2050 demografska slika tako spremenjena, da bo imela muslimanska populacija že veliko težo in moč odločanja o pravnem in političnem sistemu v Evropi. Na Švedskem bo tako kar 30 odstotkov prebivalstva muslimanov, v Franciji 18 odstotkov, Nemčiji 19,7 odstotka, Avstriji 19,8 odstotka, v Sloveniji pa 5,2 odstotka. Izjema bo vzhodna Evropa, kjer bo odstotek muslimanov relativno nizek, nekje med 0,2 odstotka na Poljskem in 1,2 odstotka na Češkem, z izjemo Madžarske, ki bo imela odstotek primerljiv s Slovenijo. Zato lahko danes razumemo vzhodnoevropske države, ki nasprotujejo sprejemu ilegalnih migrantov. 

V Franciji muslimani prispevajo 30 odstotkov vseh rojenih otrok letno. 

Kaj to pomeni za Evropo? 

Nekateri že napovedujejo armagedon in totalno islamizacijo Evrope. Verjetno takšni scenariji nosijo nekaj teže, predvsem če pomislimo na zanikanje problema slabe integracije islamskih migrantov s strani evropskih elit, ki so zaprte v slonokoščenih bruseljskih stolpih. Težava je tudi v sodiščih, ki ne le sprejemajo vzporedne pravne sisteme, ampak jih tudi v javnosti zagovarjajo. Potem imamo dvotirnost sodnih in policijskih sistemov, ki posilstva prekategorizirajo v nekakšno kulturno tradicijo, nekoga zaprejo zaradi žalitve Mohameda, medtem ko bo drugi imel pravico do poziva k linču Judov. Nasprotovanje omenjeni dvotirnosti pa se tipično zapakira v puhlice o rasizmu in islamofobiji. 

Rast muslimanskega prebivalstva v določenih okoliših omogoča demokratično reprezentativnost v parlamentih. In ravno ti predstavniki bodo v prihodnosti zagovarjali šeriatsko pravo. Več kot bo takšnih okolišev, več bo tudi omenjenih predstavnikov ljudstva. Zato se ne gre čuditi, da se večina muslimanske migracije priseli v islamske gete po Evropi, kjer je njihova populacija koncentrirana. Zato lahko danes opazujemo islamistične predstavnike v angleškem ali nemškem parlamentu, kjer zahtevajo poroke med bratranci in sestričnami ter prepoved obiska športnih prireditev Judom, kot recimo v Birminghamu, kar podpreta občinski svet in policija. V Sloveniji lahko opazujemo vedno več zakritih žensk; ne le to – v šolah imamo zakrite mlade deklice, medtem ko osebje to mirno opazuje. Ali se zavedajo, da je deklica s hidžabom razumljena kot spolni objekt, hidžab pa preprečuje moško slo? 

Evropa lahko preživi le s totalno integracijo in ukinitvijo vzporednih sistemov. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi katerekoli skupnosti imele vzporedne pravne in politične sisteme, ker bo ravno to pomenilo konec Evrope, ko bodo člani omenjenih skupnosti dosegli kritično maso. Vzporedni sistemi odpirajo pot normalizaciji šeriatskega ali katerega drugega pravnega sistema, kar pa ne sme biti sprejemljivo vsem tistim, ki menijo, da so osnovne človekove pravice in svoboščine, pravica do svobode govora, dela in konec koncev tudi ljubezni temelj zahodnega sistema. Če vseh omenjenih pravic ne želimo braniti, potem si jih ne zaslužimo, potem vse skupaj nima več pomena. 

Vsi tisti, ki glasno tulijo o rasizmu in islamofobiji, ne slišijo muslimanskih žensk, ki kričijo po pomoči in so prisiljene trpeti v jarmu islamskega patriarhata, ki jih kot otroke že obljubijo za neveste. Žensk, ki nimajo pravice do svobodne ljubezni in so prisiljene vzeti drugega ter mu služiti do smrti, razen če ta dovoli ločitev in še to v primeru, če se ona odpove doti. Žensk, ki jih že kot mlade deklice vidijo kot spolne objekte in jim v imenu spodobnosti na glave nadenejo rute! Deklic, ki ne bodo smele plavati, se sončiti, svobodno uživati v družbi mladih, izbrati partnerja in imeti hobijev, ki bi jih soprog izrecno dovolil. Prav tako ne slišijo muslimanov, ki so se veri odpovedali in živijo v dnevnem strahu pred smrtnim maščevanjem sorodnikov. In tistih muslimanov, ki si želijo reform in so ravno zato pribežali v zahodni svet, ker so upali, da jih bo ta razumel in jim pomagal. Kako naj razume zahodni svet liberalni musliman, ki si želi verske reforme, Evropa pa, namesto da bi ga podprla, poda roke njegovim islamističnim krvnikom? 

Imamo dvotirnost sodnih in policijskih sistemov, ki posilstva prekategorizirajo v nekakšno kulturno tradicijo. 

(D231, 21-23)