Levičarski intelektualec opozarja levico, da je za vzpon populizma in nacionalizma kriva tudi sama

Nemški politolog, predavatelj na Harvardu, levičar in jud Yascha Mounk pravi, da desničarski populizem ogroža demokracijo, a krivdo za njegov vzpon nosi tudi levica.

Kot pravi, je Nemčija (in Evropa) v zgodovinsko edinstvenem eksperimentu: preoblikovanju monoetnične in monokulturne družbe v večetnično in večkulturno.

V današnjem svetu redko videno stališče levičarja, ki sicer ostaja na svojih izhodiščih, a s potrebno samokritičnostjo tudi do odnosa levice glede perečih družbenih vprašanj, izpostavljamo v nadaljevanju.

V svoji novi knjigi Razkroj demokracije – kako populizem ogrozi pravno državo? se Yascha Mounk ukvarja prav z vprašanji preživetja demokracije v času populizma. V intervjuju za RP Online pa svoj stališča natančneje razloži.

Nacionalizem ima v Nemčiji posebno zgodovino, pravi Mounk, ki tudi sam ugotavlja, da se države med seboj močno razlikujejo. Hkrati, pravi, ima v začetku 21. stoletja veliko moč. Zato bi ga morali krotiti, ne pa preganjati.

Kot pravi, moramo skrbeti, da ohranimo »inkluzivni patriotizem«, da torej vsakdo, ki v državi živi, prispeva in se drži pravil, je del naroda.

Nujna sestavina: navdušenje nad liberalno demokracijo

Tako biti »resnični Nemec« ne pomeni imeti določene barve kože, porekla ali vere, saj bi bilo to v nasprotju z nemškim političnim sistemom. Vsak prišlek torej potrebuje navdušenje za liberalno demokracijo, meni Mounk. Hkrati pa se vsakdo lahko sam odloči, kakšno mnenje ima, s kom se poroči, v katerega Boga verjame … Ta svoboda pa ni z ustavo zagotovljena le v odnosu do države, ampak tudi do lastne družine. Zato mora biti posamezniku omogočeno tudi, da določeno kulturo zapusti.

Z vključujočim patriotizmom pa po mnenju politologa nima problemov le skrajna desnica, temveč tudi levica. »Desničarji imajo problem, ker vztrajajo pri ekskluzivnem nacionalizmu, ki bi močno spremenil državo in je, čeprav se tega ne zavedajo vedno, nezdružljiv z načeli, na katerih temelji. Sodelujejo lahko namreč samo ljudje, ki imajo določen pogled na svet ali določene verske ideje. Glede na ustavo pa mora tudi Nemec imeti pravico, da se spreobrne v hinduizem, judoizem ali islam.«

Tukaj nastopi problem levice – ki pa se z nacionalizmom ne ukvarja. Njen velik problem je, da ignorira strahove ljudi o priseljevanju. Desničarski populisti namreč želijo 1. čim manj priseljevanja, 2. ljudi želijo obravnavati drugače, če niso izvorno Nemci in 3. vsakogar, ki temu dvojemu ne sledi, pa označijo za izdajalca.

Ob tem sta točki 2. in 3. v nasprotju s temelji liberalne demokracije. Ali drugače, če je nekdo za množično priseljevanje in v to ne more prepričati svojih državljanov, potem je potrebno živeti z neizvajanjem politike, v katero verjame.

Levici očita tudi žrtvovanje svobode govora za pravice manjšin. A opozarja tudi na problem, ki se pri tem pojavlja; namreč – ali obstaja skupina ali ustanova, ki ji lahko zaupamo sodbo o tem, kdo ima povedati nekaj pametnega in kdo ne. Tako se dogaja, da cenzuro zahtevajo prav levičarji.

Desničarski populisti v demokraciji predstavljajo nevarnost, da zmagajo in odpravijo liberalno demokracijo. A proti njim se ne smemo boriti s cenzuro, temveč z instrumenti demokracije. Kot ustave drugim narodom ne morejo pisati Nemci ali Američani, ker je za demokratično ustavo potrebna tudi demkratična politična kultura, morajo tudi Nemci sami ubraniti lastno ustavo.