Ljudskofrontna koalicija – ne, hvala (1. del): Kaj so nam prinesle koalicije z levimi strankami

Rezultati zadnjih volitev pred nas postavljajo izzive prihodnje koalicije. V parlamentu imamo dve veliki stranki, SDS in Gibanje Svoboda, ter vrsto manjših, predvsem sredinskih strank, med katerimi je krščanskodemokratska Nova Slovenija. Tri od manjših strank (poleg NSi še Resni.ca in Logarjevi Demokrati) so v celoti ali pretežno prišle v parlament s pomočjo desnosredinskih glasov, vendar to ne zagotavlja nujno koalicije, kakršno bi si želeli njihovi volivci.

Da bi razumeli, kakšno igro igra levi pol in katere so pasti, ki se jim morajo sredinske stranke – predvsem Nova Slovenija – izogniti, če želijo kot politični subjekti obstati, moramo razumeti pojem ljudske fronte, ne samo kot zgodovinskega pojava, ampak kot mehanizma, ki ga stranke levega pola uporabljajo za osvojitev in ohranitev oblasti. Kot vemo, gre zgodovinsko pri ljudski fronti za koalicijo komunistične partije z levimi strankami, ki seže čez sredino in vključi tudi kakšno sredinsko stranko. Predvsem je takšna koalicija znana iz Francije v 2. polovici 30. let, uporabljali pa so jo tudi komunisti v Sloveniji, tako v 2. svetovni vojni kot po njej. 

Zanimalo nas bo tudi, kako so model ljudske fronte uporabljali politični akterji v Sloveniji, kaj je cilj njegove uporabe, kakšni so njegovi mehanizmi in kakšni njegovi rezultati. Ker želi danes Gibanje Svoboda ponoviti manever Janeza Drnovška in njegove LDS iz 90. let, moramo pojav razumeti, če hočemo dojeti, kaj takšna koalicija pomeni za slovensko državo, pa tudi za sredinske in desnosredinske stranke, in čemu takšna koalicija v resnici služi.

Čar nespodobnih koalicij

V 90. letih 20. stoletja smo v prvem letu obstoja naše države imeli več izkušenj s koalicijami katere od »desnih« strank (»desno« dajem v narekovaje, saj izraza »desno« in »levo« v Sloveniji ne pomenita klasične delitve iz Zahodne Evrope, ampak to, ali so stranke zgodovinsko, interesno in kapitalsko povezane s komunizmom ali ne) z »levim« polom. Zato je prav, da premislimo zgodovinsko izkušnjo in poskušamo razumeti ozadja vzorca, ki so ga brez zavesti o vsebini svojega početja vsa 90. leta 20. stoletja ponavljali na ljudsko-krščanskem polu (SKD in SLS), ki je bil leta 1991 najmočnejši politični pol z večino v Demosu.

Ob osamosvojitvi smo Slovenci sanjali prelom s komunizmom in novo obdobje svobodne demokratične ureditve, ki bi vsakomur dala možnost obstoja in delovanja, narodu pa pomladitev in nov zagon, ki bi najbolj ustvarjalnim silam Slovenstva omogočil osebni in poslovni razcvet, ki bi koristil celotnemu narodu in bi Slovenijo potegnil med najrazvitejše države Evrope. Takrat smo govorili o viziji Slovenije kot druge Švice.

Vendar se ob osamosvojitvi nismo zavedali, da so komunisti usmerjali proces osamosvajanja in demokratizacije na svoje tirnice in ga poskušali utiriti v ohranitev svojih interesov. Po eni strani so – kakor je to napovedoval visoki KGB-jevski prebežnik na Zahod Anatolij Golicin – infiltrirali v »demokratične« (tj. nekomunistične) stranke svoje ljudi (agente slovenske/jugoslovanske tajne policije, Udbe, uradno znane kot SDV), po drugi strani pa je velik del takratnega demokratičnega tabora nasedal komunistični propagandi. Predvsem katoliški del je konec 80. let 20. stoletja sprejel govor Spomenke Hribar o narodni spravi in je po zmagi na svobodnih volitvah dokazoval, da noče revanšizma. Toda tako se je odpovedal temu, da bi narekoval teme javne debate, in je omogočil, da so (takrat že preoblečeni in v več strank razpršeni) komunisti narekovali tematike, ki so določale vsebino javne razprave in razpoloženje javnosti. Pri tem ni prav nič pomagalo, da ob osamosvojitvi ni prišlo do obračuna s komunisti po vzoru denacifikacije v Nemčiji v letih 1945–1955, da so komunisti ohranili položaje v gospodarstvu, medijih in drugih družbenih podsistemih in da je celo predsednik vlade (takrat je bil to Lojze Peterle) kot tajnico ohranil uslužbenko, ki je pred tem na istem delovnem mestu delala že za komunista Šinigoja. Komunistično geslo o »revanšizmu« je želo popoln uspeh. Krepila pa ga je še naivna misel v katoliškem taboru, češ, »mi pa nismo takšni kot komunisti, mi bomo komunistom pokazali, kako se vlada v demokraciji«. Pomanjkanje volje do oblasti je bilo bridko kaznovano že takrat, ko je bila prva demokratična vlada zrušena, še bolj pa po izgubljenih volitvah 1992.

Ob osamosvojitvi se nismo zavedali, da so komunisti usmerjali proces osamosvajanja in demokratizacije na svoje tirnice in ga poskušali utiriti v ohranitev svojih interesov.

Volitve 1992 so pripeljale na oblast koalicijo krščanskih demokratov (SKD) z LDS (Liberalna demokracija Slovenije). LDS je bila preimenovana Zveza socialistične mladine Slovenije, podmladek Zveze komunistov. V Evropi je kljub svojemu totalitarnemu ozadju uspešno nastopala kot »liberalna«, v veliki meri zato, ker je imela za sabo izkušnjo eksperimentiranja z nevladnimi organizacijami (takrat smo govorili o društvih in zvezah), ki jih je organizirala v duhu frankfurtske marksistične šole (danes govorimo v zvezi s tem o »kulturnem marksizmu«).

Med krščanske demokrate (SKD) je takrat vodstvo stranke lansiralo geslo: »Treba je biti zraven.« Iluzija med krščanskimi demokrati je bila, da je z nekdanjimi komunisti mogoče sodelovati, tako kot na Zahodu sodelujejo konservativne in socialistične stranke v velikih koalicijah. Nekateri so verjeli, da delajo za Slovenijo, drugi so računali na osebno obogatitev, tretji so stranko v to smer usmerjali po navodilih svojih gospodarjev iz prejšnjega sistema. K razumevanju položaja ni prav nič pomagalo, da je pomemben del strankinega vodstva prihajal iz kocbekovskega kroga (kroga učencev Edvarda Kocbeka, krščanskega socialista in vidnega revolucionarja OF, ki je postal disident, ko so mu vzeli šoferja in limuzino). Ti so namreč verjeli v možnost sodelovanja s komunisti, saj je bilo to naravno intelektualno okolje njihovega učitelja, ki je kljub zavrnitvi režima še vedno sanjal svoje socialistične sanje s krščanskim predznakom, ki bi jih hotel uresničevati v enakopravnem partnerstvu s komunistično partijo.

Odločitev krščanskih demokratov za koalicijo z LDS je med njihovimi volivci – ki so bili pod komunizmom deležni komunistične revščine in preganjanja ter so pričakovali prelom s komunizmom, v krščanski demokraciji (SKD) pa so videli slovensko utelešenje nemške krščanske demokracije (CDU/CSU), ki je bila po 2. svetovni vojni skupaj s svobodnotržno Svobodnjaško stranko Nemčije (FDP) avtorica nemškega gospodarskega čudeža – naletela na silovit odpor. Česar vodstvo krščanske demokracije ni razumelo, so razumeli volivci. Po koaliciji z LDS (komunistično mladino, ki je v času koalicije že dosegla svoja štirideseta leta) je bila SKD na volitvah 1996 hudo kaznovana in si od takratne koalicije ni nikoli opomogla.

Iluzija med krščanskimi demokrati je bila, da je z nekdanjimi komunisti mogoče sodelovati.

Ponovimo vajo!

Leta 1996 je bil položaj po volitvah zelo podoben, kot je danes. Komunistični pol je imel v parlamentu polovico glasov, drugo polovico je imel nekomunistični tabor. Leta 1996 je nekomunistična stran javno napovedala, da levega kandidata dr. Janeza Drnovška ne bo podprla za mandatarja. Rezultat je bil pat položaj v parlamentu: dr. Drnovšek ni mogel dobiti 46 glasov, da bi bil izvoljen. Izdaja krščanskodemokratskega poslanca Cirila Pucka (ljudski glas je takrat govoril, da je prodal svoj glas dr. Drnovšku za borih 100.000 nemških mark, za kar je bilo takrat mogoče zgraditi novo hišo na podeželju) je dr. Drnovšku omogočila mandatarstvo in na pogajanjih je dr. Drnovšek v koalicijo pritegnil SLS (Slovensko ljudsko stranko). Njen predsednik Marjan Podobnik je takrat verjel, da bo v koaliciji z LDS zaradi moči svoje stranke (ki se je močno okrepila z razočaranimi krščanskodemokratskimi volivci) mogel nastopiti proti korupciji, da bo razmontiral mehanizme udbovske vzporedne ekonomije in izšel kot zmagovalec koalicije. A levi pol ga je onemogočil in rezultat je bil enak kot pri krščanskih demokratih na prejšnjih volitvah: SLS je volitve leta 2000 brutalno izgubila. Ti dve koaliciji sta omogočili vzpon Janeza Janše, ki je z izkušnjo Depale vasi in političnega linča, ki je sledil, nadgradil izkušnjo komunistične ječe in montiranega političnega procesa pred jugoslovanskim vojaškim sodiščem. Janša napake SKD (1992) in SLS (1996) ni ponovil, ampak je gradil svojo stranko, izbiral kadre in se pripravljal na trenutek, ko bo stranka dobila večinsko zaupanje volivcev, naveličanih komunistov na oblasti, monopolov, korupcije, vzporednih mehanizmov in vsestranske državne podpore tistim na pravi strani. Janšev uspeh v zadnjih petindvajsetih letih pripisujem temu, da je prevzel simbolno dediščino, ki sta se ji obe stranki krščanskega pola (SLS in SKD) odpovedali, ko sta vstopili v nespodobno koalicijo z nekdanjimi komunisti. Janševa stranka (SDS) je postala dedič krščanskodemokratske ideje na Slovenskem.

Janša napake SKD (1992) in SLS (1996) ni ponovil, ampak je gradil svojo stranko, izbiral kadre in se pripravljal na trenutek, ko bo stranka dobila večinsko zaupanje volivcev.

Koalicija desne sredine omogočila ohranitev komunizma

Medtem sta stranki krščanskega bloka plačevali visoko ceno za koalicijo, v katero ne bi smeli nikoli vstopiti. Tudi združitev SLS in SKD ni strankama prav nič pomagala k novemu življenju. Na novo ustanovljena Nova Slovenija je zaživela samo zato, ker je prihod argentinskega Slovenca dr. Andreja Bajuka, moža brez povezav s starimi komunističnimi strukturami, med tistimi volivci, ki so bili razočarani zaradi koalicij krščansko-ljudskega bloka z levimi strankami in so morda celo nehali hoditi na volitve, prebudil upanje, da je v Sloveniji vendar mogoča desnosredinska krščanska politična opcija, ki volivcev ne bo izdala še tretjič. Da je mogoč prelom s tisto predosamosvojitveno preteklostjo, ki je pojmovala (in še vedno pojmuje) Slovenijo kot plen, njen proračun pa kot neskončen vir financiranja in bogatenja.

Uročni čar ljudskofrontnih koalicij je bil razbit šele na volitvah leta 2004, ko je nekomunistični strani prvič po letu 1992 (če izvzamemo polletno vlado dr. Andreja Bajuka leta 2000) uspelo ponovno priti na oblast. Cena za koalicijo SKD z LDS (stranko, nastalo iz komunističnega podmladka) leta 1992 je bila 12 let vladavine pravnih, ekonomskih, političnih, ideoloških in bioloških naslednikov komunistične partije. Današnja Slovenija je izrazito dedinja tistega časa: vse, kar je v Sloveniji narobe, korenini v oblasti nekdanjih komunistov in v ohranitvi njihovih interesov v samostojni Sloveniji. Tem je uspelo nemogoče: ohranili so vse ključne vzvode oblasti, nadzor nad mediji, gospodarstvom in drugimi ključnimi družbenimi podsistemi, hkrati pa so si pridobili mednarodno priznanje in ugled, kakršnega sicer ne bi bili nikoli deležni. To je bil rezultat koalicije, za katero smo mnogi verjeli, da ni mogoča: koalicije desnosredinske stranke z nasledniki komunistične partije.

Da bi razumeli, kaj se je zgodilo po osamosvojitvi in kako hoče Gibanje Svoboda na račun desnosredinskih volivcev ponoviti Drnovškov uspeh iz 90. let 20. stoletja, moramo najprej razumeti pojem ljudske fronte. O njem bomo spregovorili v naslednjem članku.

Rezultat koalicije desnosredinske stranke z nasledniki komunistične partije: komunisti so ohranili vse ključne vzvode oblasti, nadzor nad mediji, gospodarstvom in drugimi družbenimi podsistemi.

(D246: 35-37)