Marijino znamenje v Mengšu: kam bi del? Kjer si vzel!

Minuli petek je bila v Mengšu v prostorih župnijskega doma sv. Mihaela javna predstavitev projekta postavitve Marijinega znamenja na historično mesto na Glavnem trgu v centru kraja. Kot smo že pisali v Domovini, sedanji župan občine Mengeš Bogo Ropotar že vse od začetka županovanja pred tremi leti vztrajno zavrača zavzemanje občanov, da bi veliko Marijino znamenje spet postavili na izvirno lokacijo v središče mesta. Zakaj bi bilo tako edino prav, je razložil tudi ugledni umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek.

Znamenje Marije Brezmadežne so prebivalci Mengša v središče kraja s ponosom postavili že davnega leta 1857 v času Avstrijskega cesarstva. Leta 1955 je komunistična oblast kip Marije na visokem stebru in kamnitem podstavku s te lokacije odstranila, pri čemer sprva oblastniki niso dovolili postavitve niti pri bližnji cerkvi sv. Mihaela, a so v to leta 1967 le privolili. Osamosvojitev je znamenje tako dočakalo pri cerkvi, dolgo časa se glede njegove premestitve na historično mesto ni zgodilo nič. Naposled se je stvar premaknila s prejšnjim županom Francem Jeričem, ko so na občini skupaj z investitorjem, Direkcijo za ceste, snovali prenovo Slovenske ceste, osrednje prometnice skozi mesto, kar je omogočila izgradnja mengeške obvoznice nekaj let prej. V sklopu te preureditve je bil namen, da se znamenje postavi na izvirno lokacijo, s čimer se je že leta 2019 strinjala tudi župnija Mengeš. Najprej je bilo treba kip Marije restavrirati, kar so naročili pri kranjski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kamor je bil premeščen pred lokalnimi volitvami leta 2022. Po restavraciji zdaj pozlačeni kip čaka v Kranju na vrnitev v središče Mengša. Toda žal bo pri tem, kot kaže, ostalo do konca mandata župana Ropotarja, ki se izteče čez leto dni. Župan namreč nerazumno nasprotuje postavitvi znamenja na izvirno mesto, za kar si Mengšani prizadevajo v množični civilni iniciativi pod vodstvom Janeza Pera, ki je bil župan občine Mengeš pred 30-imi leti.

Župan Ropotar nerazumno nasprotuje postavitvi znamenja na izvirno mesto, za kar si Mengšani prizadevajo v množični civilni iniciativi.

Župan Ropotar brez argumentov

Sprva se je Ropotar lahko skliceval na mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kjer so bili zelo zadržani do projekta postavitve na izvirno mesto in so celo navajali nesmiselne pogoje glede prometne ureditve. Toda nato je prišlo lansko jesen na zavodu do preobrata. Stališče je bilo, da so se spremembe v centru Mengša z vzpostavitvijo obvozne ceste okrog naselja skorajda izničile in nova prometna ureditev ne vpliva na sporočilnost spomenika in njegov zgodovinski kontekst. Zdaj smo od ljudi iz civilne iniciative glede Marijinega spomenika (ta je bil od začetka last Mengšanov in ne Cerkve) izvedeli, da so pred kratkim dobili dovoljenje zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Kranja za postavitev na historično mesto. Medtem so kamniti podstavek s strani občine brez vednosti in dovoljenja civilne iniciative odstranili z mesta pri cerkvi sv. Mihaela in ga odpeljali na Jalnovo ulico na zemljišče Franca Kosca, ki za občino izvaja komunalne storitve.

Medtem so kamniti podstavek s strani občine brez vednosti in dovoljenja civilne iniciative odstranili z mesta pri cerkvi sv. Mihaela.

Prispevek dr. Damjana Prelovška

Na predstavitvi pred nekaj dnevi v prostorih župnijskega doma sv. Mihaela v Mengšu so načrt postavitve Marijinega znamenja na Glavni trg predstavili arhitekt Rok Benda, predsednik civilne iniciative Janez Per in umetnostnih zgodovinar dr. Damjan Prelovšek. Slednji je na predstavitvi tako nagovoril Mengšane:

»Pravi čudež bi bil, če bi pod vodstvom levice vse delovalo tako, kot bi moralo. To seveda še toliko bolj velja za varovanje kulturnih spomenikov, pri čemer smo se znašli na samem repu Evrope. Ohranjanje narodne tradicije je bilo že od nekdaj trn v očesu vseh levičarjev. Problemi niso od včeraj, temveč nasledek sistematične razgradnje družbenega sistema, ki se vleče že od povojnih let. Varovanje spomeniške dediščine je namreč eden temeljnih stebrov zdravega narodnega obstoja. Po prvi svetovni vojni smo se z ustanovitvijo države SHS odklopili od zahodne Evrope, s katero smo stoletja delili zgodovinsko usodo in se nepripravljeni avanturistično podali na Balkan, kjer zaradi zgodovinskih danosti veljajo druge, nam dotlej neznane vrednostne norme. Vse v znamenju nedelujoče slovanske vzajemnosti!

Da ga ne bi razbili, se je Marijino znamenje v Mengšu moralo z javne trške površine umakniti v zavetje župnijske cerkve in je nato pred nedavnim izginilo še na neko zasebno zemljišče. Mengšu vlada župan Ropotar, ki hoče kraj očistiti vsega, kar spominja na cerkev in vero. Da bo jasno, Marijin steber je delo lokalnega, iz Furlanije priseljenega kamnoseka, sam litoželezni kip pa daleč od michelangelovske mojstrovine. Pa vendar gre za pomemben zgodovinski simbol, ki je dominantno stal nad nizkimi trškimi hišami Glavnega trga, tako kot številni drugi podobni Marijini stebri pri naših severnih sosedih. Domačini so ga postavili za svoj denar, da bi jih Marija varovala bolezni in vsega hudega, prišleki iz kamniškega in gorenjskega konca pa vedeli, da prihajajo med delavne in poštene ljudi, ki častijo vero svojih očetov. Danes Glavnega trga kot takega ni več. Namesto njega se skozi naselje vije prepih dvopasovne prometnice obdane z različnimi stavbami brez enotnega merila, izginila pa je tudi edina imenitna poznobaročna Tonhova hiša na križišču pred župnijsko cerkvijo. Marijin steber je bil skoraj poldrugo stoletje priča vsemu dogajanju v Mengšu, pogled nanj je domačinom vlival vero in upanje, da so lažje premagovali težave vsakdanjega življenja.

Eden najbolj nesmiselnih argumentov občinske uprave je, da večina krajanov tako in tako ni več doživela postavitve na originalnem mestu in je zato vseeno, kam s stebrom. Da mora imeti prednost promet, je drugi nesmisel, saj je v primerljivo velikih avstrijskih naseljih, med katere je nekoč spadal tudi Mengeš, tranzitni promet dosledno speljan mimo starega trškega jedra. Mi očitno še vedno živimo v veri, da so avtomobili največji dosežek naše dobe. Če hočemo ohraniti svojo kulturno dediščino, moramo spoštovati delo naših očetov in obnavljati spomeniški fond na originalnih lokacijah. Naselja so se vedno razvijala okoli cerkva in spomenikov in ne obratno. Če želimo zaceliti rane povojnega udarniškega urbanizma, moramo poiskati nove možnosti sobivanja starega z novim, pri čemer mora imeti prednost ohranjanje krajevne tradicije. Brez nje bomo zanesljivo izgubili svojo istovetnost in se utopili v brezimnosti. Naše spomeniško varstvo brezglavo trdi zdaj eno in nato spet drugo. V primeru Mengša je za prenos stebra k župnijski cerkvi in drugič spet za prvotno lokacijo. Ni enotnih meril niti znanja, ki so ga nekoč imeli evropsko razgledani konservatorji Steletovega kova. Breznačelnost, ki se uklanja volji kapitala je pogubna za naš narodni obstoj. Naj končam z verzom iz Aškerčeve balade Mejnik, ki se dobro prilega mengeški situaciji:

»Joj!, kam bi del?«

»Kaj? – Kdo si božji? – Kam naj deneš, vprašaš? – I, kjer si vzel!«