Marjan Podobnik, predsednik Društva poslancev 90: Ne zavedamo se, da smo kot narod in kot država v zelo težkem položaju

Gost oddaje Vroča tema je bil Marjan Podobnik, nekdanji podpredsednik slovenske vlade in predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS). Danes je sicer upokojen, a političnega prostora še ni povsem zapustil, saj je predsednik Društva poslancev 90, ki združuje skoraj 300 nekdanjih poslank in poslancev vseh političnih opredelitev. V intervjuju je spregovoril o tem, ali lahko zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek primerjamo s 57. številko Nove revije, pa tudi o »raku slovenske države in družbe« – razraščajoči se korupciji. »Mislim, da se ne zavedamo, da smo v zelo težkem položaju; Slovenci kot narod, Slovenija kot država,« pravi Podobnik. 

Nastala je knjiga Soglasje za zgodovinski trenutek, v kateri so prispevki več kot 70 avtorjev. Vsak je takoj potegnil vzporednice s 57. številko Nove revije, kjer je bil tudi predstavljen nacionalni program, seveda z veliko manj avtorji. Ali lahko enačimo ta dva programa? Kakšna je moč tistega iz Nove revije in zdajšnjega? 

Gotovo so vzporednice. Lahko jih potegnemo, ko govorimo o teži vsebine in o tem, kako so predstavljena posamezna vsebinska področja. Tu so mnogi spoštovani avtorji in spoštovanja vredni teksti. V enem bistvenem delu pa žal ni skorajda nobene primerjave. Ko so nastali takratni prispevki za nacionalni program – in bili so eden od temeljev za to, da smo šli potem naprej v demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije – se je tudi na politično-operativni ravni iskalo in našlo soglasje, da smo šli skupaj v osamosvojitev. Čeprav je imel Demos temeljno vlogo pri tem, da smo izpeljali osamosvojitev, je dejstvo, da so ob plebiscitu tudi ljudje, kot je na primer Milan Kučan, takratni predsednik predsedstva Slovenije, ki je povedal, da to ni bila nikoli njegova intimna opcija, aktivno delovali za uspešno izvedbo plebiscita. Kar je bilo zelo pomembno. Kučan je bil namreč glavni nosilec levega krila slovenskih pljuč. 

Ker je osamosvojitev podprla skoraj celotna politika, so jo množično podprli tudi ljudje, ne glede na politične opredelitve.  

In je še vedno. 

In je še vedno. Dejstvo, da smo tako enotno pristopili k plebiscitu, je gotovo odločilno pripomoglo, da smo dobili tako velik odstotek, več kot 90-odstotno udeležbo in izjemen delež za osamosvojitev Slovenije. To je bil temeljni razlog, da so tudi države, ki so še nekaj mesecev pred tem na vseh srečanjih dobesedno grozile, da nas nikoli ne bodo priznale kot neodvisno državo (na primer ZDA), ob tem rezultatu preprosto ugotovile, da je najbolje, da se nas čim prej prizna. Ker je osamosvojitev podprla skoraj celotna politika, so jo množično podprli tudi ljudje, ne glede na politične opredelitve.  

Zdaj imamo skoraj diametralno nasprotno stanje. Imamo dobesedno sovražno ločnico med dvema deloma, kjer se skuša – ne bom delal primerjav, kje bolj, kje manj – z ene strani na drugo stran diskreditirati nosilce enih oziroma drugih. In če ti skušaš na tak način anatemizirati, narediti neverodostojne nosilce neke opcije, ki predstavlja blizu 50 odstotkov narodovega telesa, to pomeni, da že v temelju onemogočaš, da bi bil še tako kakovosten program lahko izvajan kot skupni program.  

Lahko se reče, hvala Bogu, tu sodelujejo poleg desnosredinskih tudi levi politiki, kot je na primer nekdanji predsednik Borut Pahor. Seveda, ampak Borut Pahor je v tem primeru nekdo, ki ga skušajo nekateri nosilci leve strani – če smo poslušali intervju z gospodom Kučanom – prikazati kot povsem neverodostojnega, kot odpadnika, ker je pač povedal nekatere stvari, ki jih je bilo gotovo zelo neprijetno slišati.  

Mislim, da se ne zavedamo, da smo v zelo težkem položaju – Slovenci kot narod, Slovenija kot država. Če pogledamo še mednarodne razmere … Če bi se zgodila kakšna vojna, kot se je zgodila druga svetovna vojna, se lahko vprašamo, kaj bi bilo z nami. Takrat je prišlo do državljanske vojne; zdi se, da bomo še leta, desetletja izkopavali žrtve, ki so posledica te državljanske vojne. Če bi danes prišlo do nečesa podobnega, se bojim, da bi se zgodilo nekaj podobnega. Takrat je prišlo do razkosanja Slovenije. Kaj bi se zgodilo danes? Z zahodne strani italijanske ambicije, na severni strani se odkupuje slovenska zemlja, na madžarski strani so zemljevidi, kjer trdijo, da po sto letih trianonska pogodba ne velja več.     

Če skušaš narediti neverodostojne nosilce neke opcije, ki predstavlja blizu 50 odstotkov narodovega telesa, to pomeni, da že v temelju onemogočaš, da bi bil še tako kakovosten program lahko izvajan kot skupni program.  

Še posebej, če sledimo ruski praksi v Ukrajini.  

Ki tudi ne priznava doslej načeloma veljavnih mednarodnih pravil. Ob tem imamo v največjih mestih slovenstvo dobesedno na kolenih, če povem zelo neposredno. Mislim, da če se nam bodo stvari slabo odvile – Slovencem kot narodu in Sloveniji kot državi – tisti, ki pripadamo pomladnemu, desnosredinskemu krogu, ne bomo mogli reči: samo levica je kriva. Kajti če se zavedaš, v kakšnem stanju si, potem moraš iskati poti, da boš v izrednih razmerah iskal neko izredno soglasje. Kot smo ga iskali takrat, ko smo se osamosvojili.  

Mislim, da če se nam bodo stvari slabo odvile – Slovencem kot narodu in Sloveniji kot državi – tisti, ki pripadamo pomladnemu krogu, ne bomo mogli reči: samo levica je kriva. 

Govorite o razdeljenosti na dva pola, ampak tudi dve vodilni politični osebnosti skozi vseh teh več kot 30 let ravno tako bolj nagovarjata vsaka svoj pol, manj pa sredino. Konec koncev v zadnjem intervjuju Milan Kučan govori, da Logar seveda ni pravi, za Prebiliča ne vemo … Ne nazadnje je tudi Janez Janša rekel: Ali bom imel večino in bom vladal ali pa nič. Kako vidite ta morebitni sredinski blok? Ta besedna zveza se pojavlja v javnosti. Ima to kakšne možnosti? 

Osebno to podpiram že zaradi tega, ker naj bi bile v tem krogu številne stranke, ki bi kot samostojne tvegale, da izpadejo iz parlamenta. Če nagovarjaš ljudi, da te podprejo na volitvah, je prav, da najdeš tudi način, kako boš te glasove pretvoril v poslance, ne pa da se izgubijo, če ne prideš v parlament. To bi bil pomemben korak za povečanje možnosti za skupno zmago desnosredinske opcije na prihajajočih volitvah. Enako pomembno bi bilo takojšnje prenehanje medsebojnega napadanja med strankami, ki imajo po eni strani vse po vrsti v preambulah svojih statutov navedeno vsaj priznavanje krščanskih temeljev ali celo prizadevanje za krščanske vrednote, obenem pa se pomembni, celo najvišji predstavniki teh strank pogosto prav nekrščansko javno medsebojno blatijo. Ta razkorak med besedami in dejanji je uničujoč. 

Predvsem se mi zdijo pomembna temeljna vsebinska, strateška vprašanja: Kaj je naša prihodnost? Kaj je prihodnost Slovenije? Katere spremembe bi lahko ta zaskrbljujoč trend za prihodnost našega naroda spremenile? Albert Einstein je na primer povedal, kaj je definicija norosti: če vedno znova iste stvari delaš na isti način in pričakuješ drugačne rezultate. Slovenija, ki je sicer na številnih področjih kljub neoptimalni politiki uspešna, se že zelo dolgo vrti v začaranem krogu.  

Predvsem se mi zdijo pomembna temeljna vsebinska, strateška vprašanja: Kaj je naša prihodnost? Kaj je prihodnost Slovenije? Katere spremembe bi lahko ta zaskrbljujoč trend za prihodnost našega naroda spremenile? 

V Društvu poslancev 90, kjer nas je blizu 300 poslank in poslancev vseh vrednotnih in političnih opredelitev, smo v Zavezi 2025 zapisali, da se zavezujemo: prvič, za spoštljiv dialog, odnose med ljudmi, ne glede na to, kakšne so naše vrednotne ali politične opredelitve; drugič, da si prizadevamo za utrjevanje pravne države in dosledno delitev zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti; za neodvisnost teh treh vej oblasti; tretjič, za spoštljiv pokop vseh nepokopanih žrtev druge svetovne vojne. Da bomo tako razbremenili svoje otroke, vnuke, pravnuke, da bodo lahko neobremenjeni z zgodovino skupaj gradili gospodarsko uspešno državo in socialno pravično družbo zadovoljnih ljudi. Četrtič, zavzeli smo se za ustanovitev pokrajin, da se bo lahko Slovenija tudi z zaustavitvijo vsestranske centralizacije čim bolj enakomerno razvijala.  

In petič (kot bistveno): zavzeli smo se – o tem je bilo daleč največ govora – da bomo naredili vse, da se vzpostavijo in delujejo vse ustanove, ki lahko preprečujejo razraščanje raka slovenske države in družbe. To pa je korupcija. To je tema, o kateri se nenormalno malo govori, še manj pa dela, čeprav je verjetno ena od najhujših zaviralk, da bi sploh lahko prišlo do nekih resnih sprememb. Vemo, da Slovenija izgubi vsaj pet milijard evrov letno zaradi korupcije. O temah, ki govorijo o nekaj 10.000 ali 100.000 evrih, smo pripravljeni imeti TV-omizja, tematske konference … O preprečitvi sistemske korupcije, vzpostavitvi ustrezno delujočih organov in ustanov nadzora in pregona (KPK, računsko sodišče, policija, tožilstvo, sodstvo) pa je skoraj zapovedana molčečnost. Praktično od vseh glavnih strank. Vprašajmo se, zakaj. 

Če nagovarjaš ljudi, da te podprejo na volitvah, je prav, da najdeš tudi način, kako boš te glasove pretvoril v poslance, ne pa da se izgubijo, če ne prideš v parlament. 

Pripravljeni smo imeti tudi referendume.  

Tudi. O tej tako usodni stvari, ki je, kar je zelo žalostno, Slovenijo v zadnjem obdobju potegnila ne v pozitivno, ampak v negativno smer, pa ne. Na mnogih področjih smo praktično na prvem mestu v Evropi po razraščeni korupciji. O tem se praktično ni možno niti resno pogovarjati. Razlogov za tako stanje je veliko, od dosledne diskreditacije ljudi, ki smo se ali se danes sistematično borijo proti korupciji, do omalovaževanja tega ubijajočega problema z oznakami »se je pač znašel« za tiste, ki so preko korupcije obogateli. Ne. Ni se znašel. S krajo, s kršitvijo sedme Božje zapovedi je obogatel, na vaš in moj račun in na račun vseh, ki se iz dneva v dan s poštenim delom trudijo za dostojno življenje. 

Temeljno vprašanje je: ali se bo ta sredinski blok, desni blok, levi blok pripravljen o teh stvareh pogovarjati? 

Kje je zdaj Slovenska ljudska stranka? 

Mislim, da je Tina Bregant kar dobro zastavila v zelo zahtevnih pogojih. Želim ji vse dobro. Verjamem, da bodo našli tako obliko sodelovanja z drugimi strankami in posamezniki, da bodo pozitivne stvari (dobra organiziranost v mnogih delih Slovenije, župani …) prišle do izraza in postale del povezane zgodbe z zanesljivim vstopom v slovenski parlament in s krepitvijo povezovalne politične sile v sredinsko zmernem prostoru, kar po mojem mnenju Slovenija zelo potrebuje. 

Kako to, da člani niso podprli dr. Petra Gregorčiča? 

To je res nesrečna zgodba. Meni je žal, da je dr. Gregorčič po evropskih volitvah po mojem mnenju naredil edino stvar, ki se je ne sme narediti po volitvah. Po volitvah si lahko tiho, lahko se zahvališ, lahko si vesel, lahko si žalosten, ne smeš pa dati klofute tistim, ki ti na volitvah pomagajo. In on je takrat, na večer po volitvah (tako je očitno čutil, ko je bil prizadet, ker je nekaj malega zmanjkalo za preboj v parlament; za takratne možnosti je dosegel izjemen rezultat), povedal, da mu ljudje iz SLS niso pomagali in da na mnogih področjih niso nič naredili. To je bilo tisti večer – razočaranje. Usodna napaka pa je bila storjena nekaj dni kasneje, ko je na srečanju glavnega odbora – sicer nisem bil na glavnem odboru, ampak vsi ljudje so mi to potrdili – to ponovil in bil zelo kritičen, češ da mu teren ni dovolj pomagal, da so mnoga področja spala …  

Del kritike je bil gotovo upravičen. Za mnoge pa je bila neupravičena in so bili upravičeno prizadeti. Moja ocena je naslednja (in mislim, da še vedno kar dobro poznam razmere v stranki). Dr. Gregorčič bi tisti večer na televiziji lahko rekel: »Hvala lepa vsem, ki ste me volili, hvala lepa Slovenski ljudski stranki, ki mi je pomagala na terenu. Zdaj bomo analizirali, kako naprej.« Na glavnem odboru bi potem dodal še en stavek: »Poglejte, zmanjkalo nam je par glasov. Če ocenjujete, da lahko pomagam še naprej, sem pripravljen razmisliti, da postanem vaš vodja.« Prepričan sem, da bi na glavnem odboru dobil najmanj 80 odstotkov glasov in bi šel od tam kot predsednik. In ko zdaj govorijo, da je ustava ljudske stranke, da moraš biti tri mesece član, da si predsednik … Tisti večer bi sklicali kongres, da bi spremenili to statutarno pravilo.  

Jaz torej obžalujem, da se je to zgodilo, kot se je. Dr. Gregorčič je eden redkih, ki se je pojavil v desnosredinskem krogu v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih kot neka nova persona z izjemnim nastopom. Želim mu, da je uspešen, kjerkoli se bo že angažiral. Si pa želim, da se deluje bolj povezovalno in bolj previdno pri kritikah ljudi in njihovega dela na osnovi »rekla – kazala«. Ko »ad personam« napadaš nekatere ljudi, ko nekaj slišiš ali pa prebereš … na to sem posebej občutljiv, ker vem, kaj vse so govorili o meni. Pred kratkim mi je prav o dr. Gregorčiču nekdo rekel: »Marjan, zakaj nam nisi povedal tega in tega, ti si gotovo vedel.« Rekel sem: »Veste kaj? Jaz imam izkušnjo, da če osebno ne vidim ali pa od meni povsem kredibilnega človeka nečesa ne izvem, tega ne širim naprej.« Ker če bi bilo le 20 odstotkov tega res, kar se je govorilo o meni, potem ne vi ne kdorkoli normalen ne bi želel sedeti z mano. 

Če bi bilo le 20 odstotkov tega res, kar se je govorilo o meni, potem ne vi ne kdorkoli normalen ne bi želel sedeti z mano. 

Kako je glede izobrazbe dosedanjega predsednika? Veliko smo slišali, ne vemo, ali je res ali ne, gospod se pa tudi ni izjasnil. 

Mislim, da je naredil veliko napako zase, za svojo kariero in za SLS. Takrat sem ga večkrat vprašal, kaj je s to diplomo – če je nimaš, ne moreš napisati, da jo imaš, ko greš na volitve. Res mi je žal, da si je to privoščil, in želim, da bi to na nek način uredil.  

Gospod Oman, vaš pokojni tast, je rekel: »Na volitve gremo zato, da zmagamo.« Omenili ste neko možno koalicijo, nek skupni nastop. Kakšen naj bo nastop Slovenske ljudske stranke na novih volitvah?  

Prvič lahko tukaj povem, da ko smo postavljali mojemu tastu, spoštovanemu gospodu Ivanu Omanu spominsko tablo na domači hiši, sva se z Matejem Toninom pogovarjala (jaz sem bil takrat še predsednik Ljudske stranke; to je bilo ravno po volitvah, ko nam ni uspelo priti v parlament kot Povežimo Slovenijo) o možnosti, da bi prišlo do oblikovanja skupne liste po sistemu CDU-CSU. S tem bi povezali tudi lokalno raven, župane, ki niso čisto desni ali čisto levi, ki želijo biti torej čim bolj v tem sredinskem krogu. Posebej za lokalno raven, za župane, namreč velja, da potrebujejo 50 odstotkov, zato iščejo neko širino. Ker nisem dobil podpore v stranki, tudi nisem več kandidiral za predsednika stranke. Sem pa bil po tistem v stiku tako z Balažicem kot tudi s Toninom. Govorili smo prav o možnosti, da bi vendarle naredili neko podobno povezavo. Moja ocena je – pa tudi želim si – da bo prišlo do sodelovanja SLS, Nove Slovenije, Fokusa gospoda Lotriča … 

Moja ocena je – pa tudi želim si – da bo prišlo do sodelovanja SLS, Nove Slovenije, Fokusa gospoda Lotriča … 

Pred volitvami? 

Seveda pred volitvami. SLS je predvsem tako še vedno lahko pomemben kamenček v mozaiku uspešnejše Slovenije. Upam tudi, da se bodo ob političnem dogovarjanju postavile jasne vsebinske zaveze. Tudi o stvareh, o katerih sem prej povedal, da smo jih zapisali v Društvu poslancev 90 v Zavezo 2025. 

(D205: 18-21)