Med preganjanjem sveta in tolažbo Boga

Jezus je opogumljal svoje učence. Vedel je, da jih bodo preganjali. Izkušnja vsakega kristjana je, da na eni strani doživlja preganjanje in nerazumevanje sveta, na drugi pa Božjo tolažbo.

Sveti Avguštin je opisal izkušnjo Kristusovega učenca, da svoje potovanje na zemlji opravlja »med preganjanjem sveta in tolažbo Boga«. V današnji Božji besedi se prepletata prav problem preganjanja kristjanov in zaupanja v Boga ter Božja tolažba stiskanemu človeku.

Tako v evangeliju kot v prvem berilu zasledimo veliko mirnost učenca, ki posluša Božjo besedo. Prerok Jeremija je opravljal preroško službo v času prevratov in vojn, v katerih je doživel propad izraelskega kraljestva in razdejanje Jeruzalema in templja. Preganjali so ga in živel je pod stalno grožnjo. Kljub vsemu je ostal zvest svojemu poslanstvu. Kaj mu je pomagalo premagati strah in ostati zvest poslanstvu? To je bilo prepričanje, da je Bog z njim. »Gospod je z menoj kakor silen junak« (Jer 20,11), zatrjuje.

Bog je tudi z nami. Ker nas je velikokrat strah, ne smemo dovoliti, da bi nas naš strah oviral pri našem poslanstvu. Pogum ali srčnost je ena najvažnejših kreposti, saj brez poguma ne moremo vztrajati v drugih krepostih.

Vera je močan vir poguma. Kristus je učence spodbujal, da bi imeli popolno zaupanje v Boga, ki ljubeznivo gleda nanje in na njihovo življenje. Zaupanje učencev hoče spodbuditi tudi s trditvijo, da noben vrabec »ne pade na zemljo brez vašega Očeta«.

Že v Talmudu piše: »Še ptič ne pade na zemljo brez volje neba (Boga).« Vrabci so bili najmanjši ptiči, ki so jih uživali, in njihova cena je bila izredno nizka. Dobil si jih za drobiž.

Če torej Bog skrbi za te najmanj cenjene ptiče, kako bo skrbel šele za človeka! Naj se zgodi karkoli, Bog bo skrbel za nas. Ne bojte se! Te besede se v Svetem pismu ponovijo v tej ali drugačni obliki 365-krat. Za vsak dan v letu; da bi vsak dan sredi preganjanja ali stisk, preizkušenj ali trpljenja čutili Božjo bližino in skrb ter zaupali v Gospoda.