Na mednarodni konferenci o koncu druge svetovne vojne tudi o travmah svojcev zaradi kršitev pravice do pokopa

Pravica do pokopa in dostopa do grobov žrtev povojnih pobojev še ni v celoti uresničena, kar povzroča trajno travmo za družine žrtev, otežuje resnično spravo in oblikovanje celovitega zgodovinskega spomina. Tako je po mednarodni konferenci, ki jo v minulih dneh v Ljubljani pripravil Študijski center za narodno spravo, vsebino povzema direktor centra dr. Tomaž Ivešić.

Dvodnevna konferenca, ki je potekala v prostorih Slovenske matice, je osvetlila manj raziskane vidike dogodkov leta 1945 na Slovenskem, vključno z vojaškimi, političnimi in družbenimi procesi, ki so zaznamovali konec vojne in povojno obdobje.

Trajen vpliv ideologije na kolektivno zavest

Poseben poudarek je bil na vplivu povojne represije, ki je zaznamoval različne sfere družbenega življenja: zatiranje političnih nasprotnikov, množične poboje, socialno destabilizacijo in nadzor nad verskimi skupnostmi, je za Domovino pojasnil Ivešić.

Ta represija je ustvarila občutek strahu, negotovosti in politične izolacije, obenem pa je oblikovala monolitno ideološko narativno usmerjenost, ki je trajno vplivala na kolektivno zavest. Poleg tega je vplivala na družbeno razdeljenost, zatiranje spomina na drugačne interpretacije dogodkov ter na trajne socialne in moralne posledice, ki se odražajo tudi danes.

Ta represija je ustvarila občutek strahu, negotovosti in politične izolacije, obenem pa je oblikovala monolitno ideološko narativno usmerjenost, ki je trajno vplivala na kolektivno zavest.

Obenem so sogovorniki opozorili na neuresničeno pravico do grobov žrtev povojnih pobojev. Ko gre za premik posmrtnih ostankov Macesnove gorice v kostnico blizu Škofje Loke, pa stroka sumi, da bo ta »začasna rešitev« ostala trajna. Bojijo se, da v Ljubljani nikoli ne bo postavljen »reprezentativen memorial, ki bi si ga slovenski narod zaslužil in v kolektivni spomin ustrezno umestil vse žrtve«, je med drugim navedel Ivešić.

Brezpogojna vdaja

Druga svetovna vojna se je sklenila na način, ki ga je napovedal ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt januarja 1943 v Casablanci, je na konferenci pojasnil ddr. Igor Grdina z Inštituta za novejšo zgodovino. V pozneje mnogokrat na različne načine problematizirani izjavi, ki ji je britanski premier Winston Churchill takoj pritrdil, je dejal, da je sprejemljiva samo brezpogojna vdaja Nemčije, Italije in Japonske.

Izjava predsednika Roosevelta, ki je bil tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil ZDA, je bila po oceni Grdine diplomatsko in propagandistično dobro premišljena – preprečevala je separatne dogovore posameznih zavezniških sil s sovražnimi državami, vsakomur pa je razkrivala, kdo zmaguje v vojni in bo odločal o miru –, razkrila pa je tudi to, da vodilna sila protiosne koalicije ne računa z notranjim zlomom sovražnih sil.

Z Rooseveltovimi besedami so bila dogajanja leta 1945 zaznamovana tudi na območju, kjer so se bojevale sile maršala Tita. To velja tako za sam akt prekinitve sovražnosti kot za njegove neposredne posledice, ki so bile v Sloveniji in Primorju onstran rapalske meje.

V manj kot dveh mesecih obsojenih 3000 oseb

Že med vojno pa je komunistična partija pripravila teren za povojni prevzem oblasti, je dodala dr. Mateja Čoh Kladnik s Študijskega center za narodno spravo (ŠCNR). Temu je do začetka petdesetih let sledilo obdobje hude represije, ko je partija v procesu čiščenja oziroma eliminiranja političnih nasprotnikov iz javnega življenja utrjevala monopolni politični položaj.

V tem procesu je bila posebej pomembna vloga kazenskega sodstva. Zvrstili so se številni sodni procesi, katerih ozadje je bilo politično in na katerih so bili obsojeni ljudje iz političnih razlogov. Za izvajanje kazenskega sodstva so bila od konca vojne do konca avgusta 1945 pristojna vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti.

Sodila so »narodnim sovražnikom« in »domačim izdajalcem«, ker so (naj bi) med vojno sodelovali z okupatorji in delovali proti partizanskemu gibanju. Postopki pred vojaškimi sodišči in sodiščem narodne časti so bili hitri in kratki. Samo vojaška sodišča so po oceni tedanjega Republiškega javnega tožilstva od konca vojne do avgusta 1945 v Sloveniji obravnavala okoli 7.000 primerov, medtem ko je sodišče narodne časti v vsega mesecu in 20 dneh obsodilo več kot 3.000 oseb.

Samo vojaška sodišča so po oceni tedanjega Republiškega javnega tožilstva od konca vojne do avgusta 1945 v Sloveniji obravnavala okoli 7.000 primerov, medtem ko je sodišče narodne časti v vsega mesecu in 20 dneh obsodilo več kot 3.000 oseb.

Hrbtenica reakcije

Je pa imela veliko zaslombo pri ljudeh pri nas Katoliška cerkev, je spomnila dr. Tamara Griesser Pečar iz študijskega centra. Zato je ljudska oblast tudi ni mogla zatreti, kot je zatrla politično opozicijo, in je zanjo pomenila »hrbtenico reakcije«.

V različnih medijih in na političnih mitingih se je takoj po vojni začela gonja proti Cerkvi. Že leta 1945 se je v zaporih znašlo 46 svetnih in 19 redovniških duhovnikov. Vojne kurate med vrnjenimi domobranci so umorili. Na smrtno kazen sta bila obsojena tudi dva duhovnika iz božičnega procesa leta 1945, v katerem je bilo sicer obsojenih pet duhovnikov.

Zaradi hude represije se je veliko duhovnikov in bogoslovcev z ljubljanskim škofom na čelu umaknilo v tujino, zato je bila Cerkev leta 1945 zelo oslabljena.

Referat za kler

Seveda pa niso bili med hudo preganjanimi samo katoličani, je opozorila Neža Strajnar iz ŠCNS. Izrazito negativen odnos komunističnih oblasti do vseh verskih skupnosti je temeljil na želji po popolnem nadzoru. Oblast je zato na vodilna mesta verskih skupnosti skušala postaviti svoje ljudi ali pa njihove voditelje vsaj pripraviti do tesnega sodelovanja z režimom. Vmešavala se je v notranje zadeve verskih skupnosti, nadzorovala njihovo dejavnost in vernike ter izvajala zrežirane sodne procese, katerih žrtve so bili tako voditelji kot tudi člani teh skupnosti.

Osrednjo vlogo pri zatiranju verskih skupnosti je imela Uprava državne varnosti, predvsem njene območne izpostave in centralna enota, zadolžena za nadzor verskih skupnosti, znana kot Referat za kler. Uprava pa ni izvajala pritiska zgolj na Katoliško cerkev, temveč tudi na protestantsko, grškokatoliško, pravoslavno in starokatoliško Cerkev. Največji pritisk pa so med letoma 1948 in 1953 doživele manjše verske skupnosti, kot so Jehovove priče, baptisti in adventisti, katerih relativno majhno število članov je olajšalo nadzor.

Miti titoizma zahtevajo življenje v laži

Versko ozadje žrtev povojnega komunističnega terorja dokazujejo tudi številni religiozni predmeti, ki so jih arheologi našli ob posmrtnih ostankih pomorjenih v največjem doslej odkritem prikritem grobišču pri nas. Ob 3.450 žrtvah Macesnove gorice so našli preko 8.000 osebnih predmetov, med njimi številne svetinjice, rožne vence in križce.

Ob 3.450 žrtvah Macesnove gorice so našli preko 8.000 osebnih predmetov, med njimi številne svetinjice, rožne vence in križce.

A žrtve Macesnove Gorice vse do danes ne najdejo primernega prostora za dostojno slovo. Strokovna javnost, vključno z vladno komisijo za prikrita grobišča pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana, si prizadeva za njihov pokop v Ljubljani, a del politike za to noče slišati in posmrtne ostanke nespoštljivo prenaša iz enega skladišča v drugega.

Razlog je po mnenju Dežmana evidenten: prav zahteva po resnici in zlasti po pravici do groba in spomina je središče slovenske tranzicijske kulturne vojne. Tabuji, miti in laži titoizma so zahtevali življenje v laži. S sistemom ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil so vzpostavili svojevrstni aparthajd, v katerem so bili tako živi kot mrtvi počaščeni ali zamolčani, povišani ali ponižani po ideoloških ključih, ocenjuje zgodovinar in vodja vladne komisije.