Na POP TV so Šarcu omogočili igranje žrtve, ki se uspe skriti za praznimi metaforami

Državni svet napoveduje veto na proračun, poslanka največje vladne stranke ujeta na laži, sodniki, celo ustavni, opozarjajo na kritične nepravilnosti v sodstvu, gradnja pomembnih infrastrukturnih projektov stoji in nov migrantski val se lahko zgodi kadarkoli. Razlogov za intervju s predsednikom vlade je torej več kot dovolj. Pa se novinarka Maja Sodja nobenega od teh problemov ni dotaknila niti z besedo.

Če ste mislili, da bo intervju s predsednikom vlade, ki mu podpora vendarle počasi usiha, bolj prijateljska formalnost, kot resno novinarstvo, ste se nekoliko všteli.

Če ste mislili, da bo intervju s predsednikom vlade, ki mu podpora vendarle počasi usiha, bolj prijateljska formalnost, kot resno novinarstvo, ste se nekoliko všteli. Vsaj na POP TV so verjetno želeli, da si tako mislite. Novinarka se je v predsednika vlade namreč zagnala kot pes, ki se strga z verige. Vsaj na prvi pogled. Pozornemu očesu pa ni ušlo, da je pes, ki je bil z verige verjetno odpet, zelo dobro vzgojen, da lahko laja kolikor želi, nikakor pa ne sme ugrizniti. Neokusno napadalen slog je bil vendarle dovolj odprt, da se je Šarec lahko vedno izmaknil konkretnim odgovorom, krivdo zvalil na predhodnike in opozicijo ali pa si po Pilatovsko umil roke, kot da nima škarij in platna v rokah, ampak je le nemočen politični analitik.

Pogovor se je začel z menjavo uprave Petrola. Da odstopi menedžer leta v podjetju, ki je v delni državni lasti in vlada o tem ne ve nič, je vsaj nenavadno. Novinarka s pavšalnimi vprašanji o kadrovanju za hrbtom in aferi Kralj omogoči, da se Šarec izgovarja na to, da LMŠ »nima svojih ljudi v nadzornem svetu«. S tem da privzame, da Šarec za Kraljeve klice ni vedel, pa mu omogoči, da se povsem opere tako, da zahteva pojasnila, krivdo pa zvrne na »druge«, ki so v politiki »dalj časa«. O namenih LMŠ, da bi zamenjali upravo Petrola že spomladi, kot tudi o tem, kdo naj bi ti drugi bili, je novinarka Šarca pozabila vprašati.

Nato preide na temo SOVA, ki je vroča tema zaradi uhajanja informacij, domnevne nezakonite zaposlitve Šarčeve znanke, in preprečevanje nadzora parlamentarni komisiji za nadzor varnostnih služb. Na videz oster napad omogoči Šarcu, da se izmika o razmerju, ki ga ima z lepo N., krivdo za slabo stanje na SOVI pa zvali na opozicijo in »spletne portale«. Novinarka seveda pozabi povprašati o srečanju lepe N. s Šarcem, pravnih mnenjih, ki pritrjujejo KNOVS in odtekanju informacij iz SOVE.

Čeprav oba operirata povsem brez konkretnih podatkov, so premierjevi argumenti tukaj vsaj razumski, a jih novinarka noče niti slišati.

Prva resna kritika se pojavi pri ukinitvi dodatka za delovno aktivnost, kjer novinarka začne z retoriko Levice, ki igra na dramatičnost in čustva. Čeprav oba operirata povsem brez konkretnih podatkov, so premierjevi argumenti tukaj vsaj razumski, a jih novinarka noče niti slišati. Pri zdravstveni reformi sta spet splošna, Šarec pa se izgovarja na koalicijske partnerje in pretekle vlade, enako kot tudi pri skrbi za starejše, kjer se Šarec celo lahko pohvali s povečanjem sredstev, edina kritika novinarke pa je usmerjena na koncesije, torej zasebno pobudo.

Novinarka Šarca nato povpraša o energetskem načrtu, kjer tudi ona očitno nima pojma, za kaj sploh gre. Šarcu je tako omogočila splošno nakladanje o novi nuklearki in zapiranju TEŠa, brez konkretnih podatkov, izračunov in odgovorov o vlogi sekretarja za državno varnost pri tem. Vrhunec banalnosti pa nastopi povsem na koncu, ko novinarka Šarcu očita metafore. Problem Šarčevega vladanja in nastopanja namreč ni, da se ljudem približa v metaforah, ampak v tem, da za temi metaforami ni nobene konkretne vsebine. Če bi vlada delala in imela konkretne rezultate, ne bi bilo nič narobe, če bi jih predsednik vlade predstavil v metaforah.

Problem Šarčevega vladanja in nastopanja namreč ni, da se ljudem približa v metaforah, ampak v tem, da za temi metaforami ni nobene konkretne vsebine.

Problem, ki ga novinarka ne razume, ali noče razumeti, je, da so Šarčeve metafore zgolj dimna zavesa za praznino, ki vlada v ozadju, z vprašanjem pa mu omogoči v eter spraviti še več metafor. Ob tem seveda spet pozabi, da je bila na laži ujeta ravno Šarčeva poslanka, ki »ni razumela« metafor Janeza Janše.

Intervju je bil tako odlična simbioza med POP TV in Marjanom Šarcem. Z navideznim napadanjem novinarke si je POP TV skušala popraviti slab vtis uslužnosti vladi, ki je vse bolj očitna in ohraniti vsaj nekaj kredibilnosti, ki jo ima še v javnosti. Kljub temu, da je bila kritika izjemno neprofesionalna in je premierja v resnici nekoliko napadala le tam, kjer je »premalo lev«, pa je agresivni nastop novinarke Šarcu omogočil igranje žrtve. Hkrati pa je novinarka skrbno pazila, da se tem, ki bi Šarca resnično ogrožale, ni niti dotaknila. Dobitna situacija za vse, razen za Slovence, ki še vedno verjamejo, da imajo televizijo, ki je kritična do vlade, in vlado, ki dejansko dela kaj koristnega.