11. september 25 let pozneje: dan, ki se ni nikoli končal

Danes mineva 25 let od terorističnega napada v New Yorku, ko sta se pred očmi vsega sveta v prah zrušila dvojčka Svetovnega trgovinskega centra, znamenita ikona newyorške vedute in simbol ameriške gospodarske moči. Na koledarju je pred četrt stoletja pisalo torek, 11. september 2001, dan je bil lep, topel in sončen tako v mestu velikega jabolka kot pri nas v Sloveniji. Tisti dan se je začela vojna proti terorizmu, ki v takšni ali drugačni obliki traja še danes, miru in sprave pa še vedno ni.

Slovenija je imela takrat že kabelsko in satelitsko televizijo, zato so gledalci v živo spremljali, kako sta se dve potniški letali v samomorilski akciji zaleteli v newyorška dvojčka. Sledila je vojna panika, ki je v naslednjih urah zajela ves svet, a to je bil šele začetek obdobja, ki že več kot dve desetletji kroji svetovno politiko.

Post 6: I REMEMBER 9/11 Series.

The 1st video was from FOX 5 News NY, they started live coverage after the first plane hit WTC.
Notice the top right corner around the 22. mark.

The 2nd video was archived from a NYC couple filming off their balcony and caught the 2nd plane… pic.twitter.com/Awc7Tg4PMF

— Charlie DiLorenzo 🇺🇸 (@C__DiLorenzo) September 6, 2026

Marsikdo, ki je danes star 25 let ali je bil takrat še otrok, le stežka razume, kako zelo se je svet od tistega dne naprej spreminjal na slabše. Prav takrat se je namreč začela vrsta vojn, ki v takšni ali drugačni obliki trajajo še danes, mir pa je postal krhkejši, kot je bil desetletja pred tem.

Za generacijo, ki je tisto popoldne pred četrt stoletja sedela pred televizijskimi zasloni, je časovnica dogodkov obuditev spomina, ki so ga doživeli v živo. Mlajšim bralcem, ki tistega popoldneva niso doživeli, naj bo opomnik, da se je prav takrat začelo obdobje, ki še danes oblikuje svet, v katerem živimo.

Frankfurt: leteti v Ameriko je postala pustolovščina

Statistike o zaostrenih varnostnih ukrepih so ena stvar, druga, veliko otipljivejša je izkušnja, ki sem jo tisto jesen doživel na lastni koži. Le nekaj mesecev po napadu sem preko Frankfurta letel v New York. Že na največjem nemškem letališču mi je bilo jasno, da let čez Atlantik ni več običajno potovanje. Preden sem sploh oddal prtljago, sem prestal 10, morda 20 kontrolnih točk, kakršnih na evropskih letališčih dotlej še nisem videl: znova rentgen, znova pregled dokumentov, znova ista vprašanja, od kod prihajaš, kam greš, zakaj in s kom, kako dolgo boš ostal. Vprašanja so se ponavljala, kot bi varnostniki preverjali, ali se bo odgovor kdaj razlikoval. Počutil sem se, kot da vstopam v vojno cono.

Sledila so kratka zaslišanja, pri katerih varnostnik ne gleda vate, temveč zre skozi tebe, kot bi vnaprej domneval, da nekaj skrivaš. Amerika je bila tisto jesen ranjena in prestrašena velesila, kar se je čutilo že onkraj Atlantika, na nemškem letališču med potniki, ki so čakali v vrsti za let čez ocean. Nihče od varnostnikov ni deloval zlonamerno, ravnali so kot ljudje, ki vedo, da si druge napake ne smejo dovoliti.

A prav v teh urah je bilo najbolj otipljivo čutiti, kaj v resnici pomeni besedna zveza vojna proti terorizmu, ki jo je tisti čas ponavljal predsednik George W. Bush. Ni šlo le za bojišča v Afganistanu in pozneje v Iraku, šlo je za slehernega potnika, ki je želel prestopiti prag ameriške meje.

Iz tistih mesecev negotovosti so se rodile spremembe, ki jih danes jemljemo kot samoumevne. Novembra 2001 so ZDA ustanovile Upravo za varnost v prometu, znano po kratici TSA (Transportation Security Administration), leto pozneje pa še Ministrstvo za domovinsko varnost, DHS (Department of Homeland Security). Slačenje čevljev pred varnostnim pregledom, omejitve tekočin v ročni prtljagi in zbiranje biometričnih podatkov potnikov izvirajo prav iz tistih mesecev, ko je varnostna paranoja iz Washingtona v nekaj tednih preplavila letališča na obeh straneh Atlantika.

Sinočnja komemoracija: 2.977 luči nad pristaniščem

Dan pred uradno obletnico je New York gostil enega najbolj ganljivih vizualnih poklonov doslej. V sredo zvečer je nad newyorškim pristaniščem blizu otoka Governors Island v nebo poletelo 2.977 brezpilotnikov, po eden za vsako žrtev napadov. Inštalacija z naslovom 2977 Lights Over New York Harbor je brezpilotnike najprej postavila v obliko spirale, ki naj bi ponazarjala enega od nikoli uresničenih arhitekturnih načrtov za obnovo območja, nato pa so v nočnem nebu izrisali obrise obeh porušenih stolpnic v polni arhitekturni velikosti. Predstava je dopolnila tradicionalna modra svetlobna žarka Tribute in Light, ki v New Yorku vsako leto simbolno nadomestita porušena dvojčka.

Last night, 2,977 lights rose above New York Harbor, one for each life lost on September 11, 2001, before forming the Twin Towers against the New York City skyline.

The commemorative installation was created in collaboration with members of the 9/11 community, including family… pic.twitter.com/Nb4lmMICHJ

— EarthCam (@EarthCam) September 10, 2026

Na dan obletnice so na spominskem območju Ground Zero zastave spustili na pol droga in ob zvokih zvonov brali imena vseh 2.977 žrtev, dopoldanski del slovesnosti pa je bil tako kot vsako leto zaprt za javnost in namenjen izključno svojcem.

Predsednik Donald Trump se newyorške slovesnosti letos ni udeležil, spomin na žrtve je počastil v Pentagonu v Arlingtonu, kjer je ob tem izkoristil priložnost tudi za geopolitična opozorila glede Irana. Slovesnosti so potekale tudi na polju pri Shanksvillu v Pensilvaniji, kjer je strmoglavilo ugrabljeno letalo United 93, potem ko so potniki pogumno preprečili napadalcem pot do tarče v Washingtonu.

The moment of the collapse, 25 years ago.

Some of the most well documented footage on 9/11 by cameraman Jack Taliercio. pic.twitter.com/hymsdId2uv

— Massimo (@Rainmaker1973) September 11, 2026

Kaj so obljubljali predsedniki ZDA

Vsak ameriški predsednik, ki se je spopadal z vojno proti terorizmu, je svetu zatrjeval, da zmaguje. Dan po napadih je predsednik George W. Bush napovedal, da bo boj proti terorizmu trajal dlje časa, mesec pozneje pa je ameriška vojska začela zračne napade na Afganistan, ki jih je predstavil kot skrbno usmerjeno posredovanje proti taborom Al Kajde in vojaškim ciljem talibanskega režima.

Skoraj deset let pozneje je predsednik Barack Obama z odmevno izjavo naznanil smrt voditelja Al Kajde Osame bin Ladna, ki so ga ameriške specialne enote izsledile v Pakistanu. Dejal je: »Pravici je bilo zadoščeno.«

After the killing of Osama bin Laden, then-President Barack Obama met privately with the Navy SEAL team and asked them who shot Osama bin Laden.

In 2012, a retired member of Navy SEAL Team 6 told 60 Minutes that they refused to answer because it was a team effort.… pic.twitter.com/wV2r1t5inZ

— 60 Minutes (@60Minutes) May 2, 2026

A kot pokaže analiza četrt stoletja vojne proti terorizmu, je bila pot od teh besed do dejanske stabilnosti veliko daljša in veliko bolj krvava, kot so napovedovali v Washingtonu.

Oče, sin in novi svetovni red, ki se nikoli ni uresničil

V zgodbo o 11. septembru se je desetletja vpletala še ena fascinantna podrobnost. 11 let pred napadom na dvojčka, natanko na isti koledarski dan, 11. septembra 1990, je pred skupno sejo ameriškega kongresa nastopil predsednik George H. W. Bush, oče poznejšega predsednika Georgea W. Busha. V govoru o krizi v Perzijskem zalivu je skoval frazo, ki je pozneje zaživela svoje lastno življenje, novi svetovni red.

11 let pozneje je na isti koledarski dan, 11. septembra 2001, njegov sin kot predsednik ZDA doživel teroristični napad na lastnih tleh. Skladnost datumov je tako osupljiva, da je marsikdo sklepal, da je sin v odzivu na napade ponovil očetovo frazo o novem svetovnem redu. To ni res, razlika pa je pomembna. Bush mlajši je v govoru pred kongresom, devet dni po napadih, 20. septembra 2001, skoval svojo lastno retoriko, vojno proti terorju, fraze novi svetovni red pa ni uporabil niti enkrat.

Ta zamenjava je desetletja hranila teorije o skrivnem načrtu, ki naj bi povezoval očeta in sina, resnica pa je manj senzacionalna, a nič manj zgovorna. Oba Busha sta v trenutku globoke krize ameriški javnosti obljubila podoben izid, urejen svetovni red, v katerem naj bi ameriška premoč zagotavljala mir.

Oba projekta sta se namesto v obljubljeni mir sesula v dolgo in kaotično vojno. Zalivska vojna leta 1991 je bila uvod v desetletje ameriške vojaške navzočnosti na Bližnjem vzhodu, ki je pripravila teren za vzpon Al Kajde, vojna proti terorju pa je namesto obljubljene varnosti sprožila serijo konfliktov, ki se 24 let pozneje še vedno niso iztekli.

President George H.W. Bush greets U.S. troops in Saudi Arabia on a Thanksgiving visit in November 1990, just months before the Gulf War. pic.twitter.com/laeoIkq4Vz

— The George Bush Era (@spymain123) September 10, 2026

Afganistan: od strmoglavljenja talibanov do njihove vrnitve na oblast

Afganistan je bil prvo veliko bojišče vojne proti terorizmu. Tam je Osama bin Laden vodil Al Kajdo in urjenje borcev pod zaščito talibanskega režima. Začetni načrt uničiti tabore in izločiti voditelje Al Kajde se je hitro razvil v dvajsetletni mednarodni poskus gradnje nove afganistanske države. Nova, z zahodno pomočjo nameščena oblast je razširila človekove pravice, predvsem pravico žensk do izobrazbe in dela, a na podeželju je bil napredek počasen. Talibani so bili odstranjeni z oblasti, a nikoli obsojeni ali zaprti, mnogi so se umaknili na obmejno območje med Afganistanom in Pakistanom, od koder so desetletje in pol izvajali napade na civiliste in mednarodne sile.

Med letoma 2001 in 2021 je bilo v Afganistanu zaradi terorizma potrjenih več kot 71.000 smrtnih žrtev, skupno število smrti, neposredno povezanih z afganistansko vojno, pa presega 176.000. Projekt Cost of War z Univerze Brown opozarja, da je s posrednimi žrtvami številka še precej višja, saj vojna uničuje bolnišnice, zdravstvene sisteme in gospodarstvo.

Avgusta 2021, ko so se zavezniške sile umaknile, so talibani brez večjega odpora prišli do prestolnice Kabul, oblast pa so ponovno prevzeli isti krogi, ki so državo vodili pred 20 leti. Simbiotično razmerje med talibani in Al Kajdo je danes znova v celoti vzpostavljeno, iste skupine imajo v Afganistanu svoje tabore, v katerih se, kot opozarjajo varnostni strokovnjaki, urijo, ne da bi kdo natančno vedel, za kaj.

Irak in rojstvo Islamske države

Ameriška invazija na Irak leta 2003, s katero je bil odstavljen in istega leta že ujet Sadam Husein, je za sabo pustila razpadlo državo brez delujočih institucij, poplavljeno z orožjem. Na tej podlagi so se povezale »džihadistične« in kriminalne mreže, iz njih pa se je rodila skrajna skupina Islamska država, znana tudi pod kratico IS ali z arabsko kratico Daeš.

Njen voditelj Abu Bakr al Bagdadi je leta 2015 razglasil kalifat, ki je segal čez dele Sirije in Iraka in pod katerim naj bi po ocenah živelo od 6 do 12 milijonov ljudi. Skupina je izvedla na desetine napadov po svetu, med drugim v Turčiji, Franciji, Belgiji, Nemčiji, Veliki Britaniji in Španiji, kar je zahodne vlade prisililo v okrepitev protiterorističnega delovanja doma in v tujini.

Leta 2019 je koaliciji ameriških, iraških in kurdskih sil uspelo uničiti kalifat, kar velja za enega redkih jasnih uspehov vojne proti terorizmu, a Islamska država kot ideja in mreža ni izginila, temveč se je decentralizirala in šla iskat novo ozemlje, predvsem v Zahodno Afriko.

Zahodna Afrika in nova fronta džihada

Mali, Niger, Nigerija in Burkina Faso danes veljajo za najnevarnejša žarišča islamističnega terorizma na svetu. Med letoma 2001 in 2021 je terorizem v teh državah zahteval več kot 38.000 življenj, od tega skoraj 30.000 samo v Nigeriji. V regiji delujeta predvsem Boko Haram, njegovim pripadnikom zaradi metod delovanja pravijo tudi nigerijski talibani, ter z Al Kajdo povezana skupina JNIM, nastala v Maliju.

Avgusta 2024 je napad JNIM v Burkini Faso, za katerega je skupina prevzela odgovornost, po ocenah zahteval do 600 življenj. Ob podpori Združenih narodov, Francije, Nemčije in ZDA so afriške države vzpostavile protiteroristične sile, a po mnenju analitikov je zahodna vojaška navzočnost nasilje v regiji samo razpihnila. Po njihovem umiku je vrzel v Maliju zapolnila ruska skupina Wagner, prav tako obtožena zločinov nad civilisti.

Od terorista do predsednika

Sirajudin Hakani, ustanovitelj teroristične mreže s tesnimi vezmi z Al Kajdo, je danes notranji minister talibanske vlade, v Kabulu pa ima veleposlaništvo 17 držav. Podobno velja za Sirijo, kjer je Ahmed al Šara, ki je nekoč ustanovil sirsko podružnico Al Kajde, znano kot fronta Al Nusra, danes predsednik države, njegovo vlado pa priznava več kot 50 držav.

Varnostni analitiki opozarjajo, da to za džihadistična gibanja po svetu deluje kot nevaren zgled: če vztrajaš dovolj dolgo, boš na koncu politično priznan. Al Kajda in njene podružnice so iz vojne proti terorizmu potegnile še eno lekcijo: ko enkrat nadzorujejo ozemlje, ga najlažje obdržijo tako, da v tujini ne izvajajo velikih napadov.

Svet 25 let pozneje: Je res varnejši? Ni

Vojna proti terorizmu je verjetno preprečila ponovitev napada na ameriška tla, kakršen je bil 11. september 2001, ni pa prinesla varnosti prebivalcem Afganistana, Iraka, Sirije in danes Zahodne Afrike. Vojna med Izraelom in palestinskimi skupinami v Gazi, spopadanje med Izraelom in Iranom ter ruska agresija na Ukrajino kažejo, da geopolitična stabilnost, ki so jo Washington in njegovi zavezniki obljubljali po padcu dvojčkov, ostaja daleč od resničnosti.

Geopolitična stabilnost, ki so jo Washington in njegovi zavezniki obljubljali po padcu dvojčkov, ostaja daleč od resničnosti.

Tudi v Evropski uniji varnostna in migracijska politika ostajata eni najbolj spornih političnih tem. Del evropskih politikov migracije iz muslimanskih držav povezuje neposredno z varnostnim tveganjem in zahteva strožji nadzor meja, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in nemški kancler Friedrich Merz se soočata tudi z nasprotnimi opozorili in ostrimi kritikami, da bi morala ukrepati in Evropo obvarovati pred poplavo islamizma. Tukaj pa se začenja novodobni terorizem.

Ostaja torej odprto vprašanje, kako se bo vojna proti terorizmu in valu migrantov v Evropi razvijala v naslednjih 25 letih. Zato bodo morale demokratične vlade v EU, predvsem nove, kaj hitro poiskati veliko drznejše rešitve in ukrepe za zaščito svojih držav in državljanov na stari celini, ne da bi pri tem izgubile tisto, kar demokracijo sploh naredi demokracijo. In da, znova je 11. september, ki se ponavlja na drugačen način.