Narod, ki gradi na smrti, ne more preživeti

Pred nami sta praznika vseh svetih in spomin vernih rajnih, ko več razmišljamo o naših rajnih, o minljivosti, posmrtnem življenju in smislu življenja. Letos v teh dneh izstopata vsaj dva dogodka.

Eden je uboj 48-letnika v Novem mestu. Nasilje Romov se je že dlje časa stopnjevalo, nanj so opozarjali (opozicijski) politiki in civilno prebivalstvo, kmetje in podjetniki. Ukrepov oblasti ni bilo. Čeprav je predsednica države izjavila, da zakoni veljajo za vse enako, vsi vemo (tudi ona), da to ne drži. Za prvorazredne veljajo tudi najbolj nenavadna opravičila, drugorazredni pa, kot kaže, plačajo 'grehe' še tistih prvih. Vsakomur je jasno, kdo spada med prvo- in kdo med drugorazredne. Kako bi sicer razumeli globo, ki jo je dobila slepa 88-letna gospa, ker naj bi preveč glasno poslušala zvočno knjigo, po drugi strani pa je splošno znano, da je v romskih naseljih na pretek orožja in drog, da nekateri Romi brez izpitov vozijo drage neregistrirane avtomobile, katerih izvor je skrajno sumljiv, kradejo, uničujejo posest in celo zdravje ter življenja drugih, a vse to brez posledic. Domačini tudi vedo, kateri policisti so povezani s ciganskimi tolpami; ve se, da nekoliko dlje traja, da na lokacijo, kjer Romi izvajajo nasilje, pride policija. In da si niti policija niti varnostniki ne upajo, nočejo ali pa ne smejo posredovati.

Besede mojega frienda, ki dela na PU NM: "Ni v interesu, da se kaj reši. Vsi dobivajo "romski" dodatek. Šefi, vodje policijskega okoliša..."
Drugo: Na zaključku posveta o romski problematiki pred 10 dnevi v NM, predavatelj, ki se 20 let ukvarja z romsko problematiko, pove: "Vse… pic.twitter.com/vukRAEpHRP

— Žan Jankovič (@jankuc96) October 28, 2025

Vsakomur je jasno, kdo spada med prvo- in kdo med drugorazredne. 

Tu ne gre več za posamezne bolj nasilne osebe, ampak za tolpe, za denar, droge in moč. Ljudje so odgovorne opozarjali na to in prosili, a niso bili slišani ali pa so bili deležni celo posmeha. Po krutem nočnem uboju v Novem mestu pa jim je upravičeno zavrelo. Kazalo je, da bo dogodek imel politične posledice, toda upravičeno se lahko bojimo, da bo vse potihnilo, odgovarjal ne bo nihče, še manj pa uredil situacijo. Vemo, da menjava dveh ministrov, ki je zaradi bližajočih se volitev bolj kot ne navidezna, ne pomeni (političnih) sprememb, pač pa kozmetični manever, s katerim bi predsednik vlade, ki je prvi odgovoren, rad prikazal odločnost pri reševanju težav, ki jih je vlada sama dopustila. Lahko se zgodi celo, da bodo čez nekaj mesecev spomin volivcev preplavili populistično podaljševanje vinjet, božičnica ter nove fotografije Tine Gaber iz kakšne cerkve, morda s počitnikovanja ali prizor reševanja kake živali. In ljudje bodo spet verjeli, da je pod vlado Roberta Goloba vse lepo in prav, tako kot nas že ves čas prepričujejo večinski mediji. Pa ni nič prav. Na vseh področjih se vse ruši, in ko se plaz sproži, z vsakim metrom in sekundo povečuje hitrost in rušilno moč.

‼️ Viri: Andreja Katič, odstopljena ministrica @Mpravosodje, je na včerajšnjem - svojem - kolegiju povedala, da jo bo na ministrski funkciji nasledila kar njena državna sekretarka Andreja Kokalj. No, to med drugim pomeni, da Golob preprosto nima več ljudi, ki bi danes šli za… pic.twitter.com/C8CaSlbxzA

— BojanPožar (@BojanPozar) October 28, 2025

Drugi dogodek, ki pomembno zaznamuje letošnji praznik vseh svetih, je bližajoči se referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Časa za kampanjo je malo. Po drugi strani pa je čas pravšnji za razmislek o življenju in smrti ter o tem, kako si želimo oditi s tega sveta mi ali kako naj bi se od nas poslavljali naši bližnji. Glavni argument zagovornikov tega zakona je, da bolni ljudje ne bi trpeli. Pri pripravi člankov o paliativni oskrbi, ki pomaga umiriti telesno, duševno in duhovno bolečino, nas je presenetilo, da se marsikateri zdravnik ne upa izpostaviti ter pokazati svojega znanja, povedati svoje izkušnje. To je strašljivo. V demokratični državi, ko se hvalimo s svobodo govora za vsakega, očitno še zdaleč ni tako. Visoko izobraženi ljudje z znanjem in izkušnjami si v javnosti ne upajo govoriti o svojem delu, kaj šele o prepričanju – da ne bi doživeli medijskega ali kakšnega drugega linča. Ta strah je realen – ne le med zdravniki, tudi med podjetniki, kmeti, učitelji, ki bi po definiciji predsednika vlade Roberta Goloba sodili med janšiste, ki jih je treba po njegovih besedah odstraniti.

Robert Golob o čiščenju janšizma v oddaji Odmevi (25. 10. 2023) - točno dve leti pred ubojem Aleša Šutarja (na posnetku 6:59–7:49):

Visoko izobraženi ljudje z znanjem in izkušnjami si v javnosti ne upajo govoriti o svojem delu, kaj šele o prepričanju.

Tu trčimo ob paradoks olajševalne okoliščine, o kateri nas prepričujejo v povezavi z odločitvijo za smrt. Pravijo, da se bo vsak sam odločil, ali si želi zaključiti življenje. Pomislimo: zdravi, izobraženi, vplivni ljudje si ne upajo zastaviti besede in povedati, kaj si v resnici mislijo, da ne bi bili deležni negativnih posledic, da ne bi bili rangirani kot drugorazredni. Kako dolgo bo pri življenju vztrajal bolan človek (ne glede na starost), ki se čuti nemočnega, neuporabnega ter odvečnega, ki ga zdravnik ali pa nekdo od svojcev vsake toliko vpraša, ali ne bi morda raje končal svojega življenja? V taki situaciji bo junak vsak, ki bo preživel dan. Kaj šele teden, mesec, leto.

Slovenci imamo v zgodovini že toliko umorov pod pretvezo čiščenja neželenih oseb, da je zadnja stvar, ki nam kot narodu manjka, da se namenoma zavežemo smrti. Imamo preko 600 grobišč, še veliko več morišč, nepokopane žrtve v vrečah in množico načrtno splavljenih otrok. Priporočimo se jim v teh dneh. Oni vedo, kaj pomeni izgubiti življenje.

Zadnja stvar, ki nam kot narodu manjka, je, da se namenoma zavežemo smrti. 

Če ne bomo odločno stopili skupaj proti predlaganemu zakonu, poti nazaj ne bo več. Prostor manipulacije se bo še bolj na široko odprl, smrt pa bo postala zakonita možnost – kot nas uči zgodovina, bo posebej dostopna drugorazrednim.

Narod, ki na svoji s smrtjo tlakovani preteklosti tudi prihodnost gradi na smrti, ne more preživeti. Zato izberimo življenje – sami, v odnosu do bližnjih, na referendumu in na volitvah. Ne dopustimo, da nam oblast tako preko novega zakona kot z dopuščanjem ciganskega nasilja prinaša smrt.

(D224, 3)