Nocoj je sveti večer

Peter Španovič

24. 12. 2025 ob 8:50
0 komentarjev

Družba

POSLUŠAJ ČLANEK

Eden izmed najpomembnejših praznikov pri nas je pred vrati in s tem budi domišljijo mlajšim, malo starejšim pa vzbuja skrbi, kaj vse je še treba priskrbeti in v katerem kotu se še skriva prah.

Na božič kristjani praznujemo rojstvo Jezusa, ki nas je prišel odrešit. S tem je to praznik svetlobe, ljubezni in zmage dobrega nad zlom. Praznujemo ga 25. decembra, ko se dan že začne daljšati.

Beseda božič je stara slovanska pomanjševalnica za »malega boga«. Preden je izraz postal sinonim za krščansko praznovanje Jezusovega rojstva, bi lahko naši predniki z njim poimenovali mladega sončnega boga Svarožiča. Njegovo rojstvo so praznovali ob zimskem solsticiju, ko so dnevi najkrajši, a se moč svetlobe začne znova krepiti. Osrednji predkrščanski obred je bilo kurjenje badnjaka (običajno hrastovega debla ali čoka), ki je ponekod še vedno ohranjeno.

Osrednji del božičnih praznikov je toplina in intimnost družinskega ognjišča, v katerem se spominjamo Jezusovega rojstva.

Pri nas se na praznik Jezusovega rojstva po navadi z kadilom in vodo blagoslovi dom in gospodarska poslopja, s čimer prosimo za Božje varstvo. Družina skupaj postavi jaslice, ki so pogosto lesene in imajo podlago iz maha, ter okrasi božično drevesce. Božič je krščanski praznik, zato se družina tudi zbere skupaj v molitvi.

Izvor jaslic sega v 13. stoletje, ko je sv. Frančišek Asiški v italijanskem kraju Greccio pripravil prve žive jaslice. Vernikom je želel približati Jezusovo rojstvo. Kasneje so figure iz lesa in keramike uveljavili jezuiti, s čimer so jaslice postale osrednji simbol božiča. Na Slovensko so jaslice v 17. stoletju prinesli jezuiti. Sprva so krasile le cerkve in plemiške dvorce, v 18. in 19. stoletju pa so se razširile v kmečke domove. Tam so dobile prostor v »bogkovem kotu«. Slovenske ljudske jaslice so bile pogosto rezbarjene iz lesa ali narejene iz papirja, postavljene pa v naravno okolje z mahom, kar se je kot bogata tradicija ohranilo do danes.

V domovih pogosto zadišijo potica in medenjaki, včasih pa še posebej poprtnik (božični kruh), ki je danes tudi zavarovan kot nesnovna kulturna dediščina Slovenije. Po običaju poprtnik ostane na mizi do svetih treh kraljev.

Poprtnik / Vir: spletna stran Zavod PARNAS

Ker so včasih bile koline pozimi, je bilo na praznični mizi tudi meso. Obilje božične mize morda nakazuje na našo željo po blagostanju v prihodnjem letu. Višek praznovanja je polnočnica, kamor so se včasih odpravljali v svečani opravi z baklami.

Danes božiča ne praznujejo zgolj kristjani, ampak ga praznujejo skoraj vsi v naši družbi, saj je dan družinske topline in ljubezni. Zagotovo se je po drugi svetovni vojni veliko običajev božiča izgubilo, ko je zaradi nasprotovanja novega režima krščanstvu praznik popolnoma prešel iz javnega okolja v zasebnost domov. Šele leta 1989 je božič ponovno postal dela prost dan in s tem prišel nazaj v kulturo širše skupnosti.

Večina pravoslavnih kristjanov božič praznuje po starem, julijanskem koledarju, ki za gregorijanskim, ki ga uporabljamo Slovenci, zaostaja 13 dni. Tako božič praznujejo našega 7. januarja.

Slovenski božič danes

Kako danes Slovenci praznujemo Jezusov rojstni dan? Imeli smo priložnost govoriti z več posamezniki iz vseh koncev Slovenije in ugotovili, da se je bistvo božiča v mnogih krščanskih domovih ohranilo. Blagoslov doma, rožni venec in polnočnica še naprej ostajajo pomemben del praznovanja.

Tako je na vprašanje, kakšne običaje imajo v družini na božič, odgovorila udeleženka našega vprašalnika:

»24. decembra zjutraj postavimo smrekico in jaslice. Potem skupaj skuhamo zgodnjo večerjo, ki jo imamo okrog petih. Po večerji blagoslovimo dom in avtomobile. Mlajši gredo zvečer k maši, starejši pa gremo k polnočnici. Po polnočnici v jasli položimo Jezusa. Zvečer zmolimo en del rožnega venca in pogledamo kakšen film.«

Pogosto je miza obložena s francosko solato, biftekom in potico, sicer pa se danes po slovenskih domovih praznovanje božiča precej razlikuje glede na same družinske navade.

Veliko udeležencev je odgovorilo, da z družino skupaj pogledajo kakšen film ali pa se igrajo družabne igre.

Češka – ocvrt krap, krompirjeva solata in zlati prašiček

Nekaj udeležencev vprašalnika je bilo tudi iz tujine. Na Češkem je na praznični mizi vedno ocvrt krap, ribja juha in krompirjeva solata.

»24. decembra se postimo vse do večerje, da bi videli »zlatega prašička«, ki simbolizira srečo. Med večerjo nihče ne sme vstati od mize, saj naj bi to pomenilo, da bo tista oseba naslednje leto umrla. Po večerji nekdo pozvoni z zvončkom, kar je znak, da je Jezušček (pri nas nimamo Božička ali Dedka Mraza) prinesel darila, nato pa gremo pod smrečico in jih odvijemo. Po odvijanju daril se sprostimo, gledamo češki film Pelíšky in jemo krompirjevo solato, ki je ostala od večerje. Nekatere družine tudi prerežejo jabolko – če se v sredini pokaže zvezda, to pomeni srečo. Obstaja tudi tradicija izdelovanja ladjic iz orehovih lupin z majhnimi svečkami, ki jih nato spustimo v skledo z vodo; usoda ladjice nato simbolizira, kaj se bo zgodilo v prihodnosti.«

Češki običaj pravi, da tisti, ki na božični predvečer strogo posti do večerje, vidi zlatega prašička. Ta naj bi prinašal srečo in blaginjo v prihajajočem letu.

V Franciji s foie grasom in pečenko

V Franciji v domovih udeležencev vprašalnika pogosto zadiši pečenka, krompir po dolfinško (krompir narezan na tanke rezine in pečen v smetani s česnom), ostrige in foie gras (gosja ali račja jetra, pogosto pripravljena kot pašteta). Sicer pa enako kot pri nas okrasijo božično drevesce in postavijo jaslice.

Priprava solate s foie gras / Vir: Wikipedia

Las Posadas v Južni Ameriki

V Južni Ameriki se božič praznuje s pričakovano živahnostjo in barvitostjo. Navada, ki za nas še najbolj izstopa, je Las Posadas.

Las Posadas je devetdnevno praznovanje, ki poteka med 16. in 24. decembrom v Mehiki in nekaterih drugih delih Latinske Amerike. Ta globoko ukoreninjena tradicija simbolizira devet mesecev Marijine nosečnosti in poustvarja svetopisemsko iskanje prenočišča (posada) Marije in Jožefa v Betlehemu.

Vsak večer se odvije procesija, ki jo vodijo otroci ali odrasli, pogosto oblečeni v angele in svetopisemske like. Udeleženci z gorečimi svečami obiskujejo določene hiše in v obliki pesmi prosijo za zatočišče. Ko so končno sprejeti, se začne praznovanje z molitvijo, hrano in glasbo. Vrhunec večera je razbijanje piñat v obliki zvezde s sedmimi kraki, ki predstavljajo sedem smrtnih grehov, njihovo uničenje pa zmago vere.

Običaji se bodo vedno spreminjali, razvijali, izginjali in ponovno pojavljali. Tako je tudi pri božičnih običajih, pri katerih ljudje črpali inspiracijo pri šegah in simbolih tudi iz predkrščanskih religij.

Glavno je, da ostane bistvo praznika enako: družina, toplina domačega ognjišča in upanje na daljše dneve; bodisi dobesedno bodisi metaforično.

Iskreno vam želimo blagoslovljen božič. Naj bo poln veselja, ljubezni in upanja!