Velika noč: Bogata slovenska dediščina

Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik. Na veliko noč se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja. Kristus je vstal ponoči oziroma ob jutranjem svitu. Po krščanskem pojmovanju naj bi z vstajenjem odrešil svet, zato je bila tista noč res velika, ime za ta praznik v slovenščini pa kar ustrezno. Drugi evropski jeziki so prevzeli zvečine staro hebrejsko ime pasha ali domače poganske: francosko Paques, holandsko Paach, italijansko Pasqua, špansko Pasena, portugalsko Páscoa, finsko Pääsiäinen, grško Pásha ali Lampri, rusko Pásha, pač pa hrvaško in srbsko Uskrs (vstajenje) in češko velikonoce (kot naša velika noč). Poznamo slovensko narečno vuzam, vuzem in vezom (Bela krajina), vüzen (Prlekija), vazem (Istra), kar izvira iz 'vzem' mesa po postu. Angleško je Easter, nemško Ostern. Velika noč v prvotnem pomenu besede torej označuje noč od velike sobote na veliko nedeljo, za Slovence pa je to označba za praznik Kristusovega vstajenja.

Koledarska določitev in judovske korenine

Velika noč je v primerjavi v božičem, ki je določen po sončnem koledarju, določena po luninem. V Kristusovem času so bili v uporabi trije koledarji: egipčanski, mrtvomorski (esenski) in sončni (rimski).

Velika noč je bila torej določena po judovskem (luninem) koledarju, v zgodnji pomladi, vedno na prvo nedeljo po prvi polni spomladanski luni.

Cerkev jo praznuje že od 4. stoletja naprej kot poseben pomladni praznik. Velika noč se navezuje na starejši judovski praznik, na pasho, judovsko veliko noč, ki je bila spomin na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Pasha pomeni 'obed' ali 'jagnje', ta dan so torej ljudje obhajali kot sveti obed z žrtvovanjem jagnjeta.

Simbolika jagnjeta in krščanska ikonografija

Jagnje je prastar simbol pomladi in astrološko sovpada z dvatisočletnim obdobjem zodiakalnega Ovna.

Pozneje postane jagnje simbol za Kristusa; to žival potem v vseh obdobjih kot agnus dei, božje jagnje, zelo pogosto upodabljajo v krščanski umetnosti. Iz žrtvenega jagnjeta se je preoblikovalo v jagnje (podobo Kristusa), tistega, ki se žrtvuje, in je s tem prevzelo popolnoma novo simboliko.

Posebej se praznuje veliki četrtek, veliki petek, velika sobota, velika noč (nedelja) in velikonočni ponedeljek. vsakega od njih zaznamuje posebno dogajanje, s tem pa tudi običaji.

Razširitev praznovanja in srečanje s poganstvom

Praznovanje velike noči je s krščanstvom zašlo v Evropo in pozneje na vse kontinente. Pri nas in drugje v Evropi je postalo ob božiču in velikem šmarnu, prazniku Marijinega vnebovzetja (15. avgust), glavni cerkveni in ljudski letni praznik. Na Zahodu in pozneje tudi drugje po svetu je naletelo na številne poganske šege, navade, verovanja in obredja, ki so bila prav tako kot velika noč povezana s češčenjem pomladi.

Velikonočni krog sega od pepelnične srede do velike noči; od velike noči do binkošti pa govorimo o velikonočnem času.

Cvetna nedelja in 'svetost' rastlinja

Uvod v teden pred veliko nočjo je veliki teden in njegov začetek cvetna nedelja, ko v cerkvi blagoslavljajo v šope ali butare povezano spomladansko zelenje, kar je splošno razširjeno tako pri nas kot drugje v Evropi. Gre za spomin na palmove veje, ki so jih v Jeruzalemu lomili in polagali pred prihajajočim Kristusom. Cvetna nedelja je torej spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem, ko je jahaje na oslici doživel navdušen sprejem množice.

To je sicer star krščanski običaj, izpričan že v 9. stoletju, vendar je najverjetneje prekril primarno šego, ki jo pozna vsa predkrščanska Evropa, in njeno obredje, povezano z določenimi vrstami rastlinja, od dreves in grmov do zelišč in cvetlic, ki naj bi varovale pred strelo in drugimi ujmami, pospeševale rast, plodnost, odganjale zle sile in bolezen.

Veliki teden in postni običaji

V velikem tednu so bile na Slovenskem znane različne šege. Na veliki četrtek je utihnil za tri dni vsak cerkveni zvon, do sobote. Utihnili so tudi vsi zvonci in zvončki ter orgle.

Veliki petek je edini dan v letu, ko v cerkvi ni svete maše. Z velikim petkom se je nekoč na kmetih že začelo praznovanje. Skoraj povsod je veljalo, da se na polju ni smelo več delati. Veliki petek je tudi najstrožji postni dan. Marsikje so se postili še na veliko soboto.

Aleluja: Spomin na lakoto

Še do nedavnega so pri nas ljudje jedli v soboto dopoldan ali celo v nedeljo zjutraj, preden so se lotili žegna, posebno postno jed, ki so jo na splošno imenovali 'aleluja', pa tudi 'mačkova postelja' ali 'fulj'. Jed so skuhali iz posušenih repnih olupkov in suhe juhe. Ko so jeseni lupili repo, so pazili, da so jo lupili v dolgih trakovih in da so le-ti ostajali celi.

V Žužemberku so repo lupili tako, da so potegnili olupek v obliki zvezde z repe. Repne olupke so nato sušili. Štiriindvajset ur pred porabo so jih namočili v hladni vodi, nato skuhali, vodo odlili, olupke same pa dušili in nazadnje zalili z vodo, v kateri so kuhali svinjino.

V Poljanski dolini so jih zakuhali z belo moko in zabelili z maslom. Drugod si jih skuhali v kaši, podmeteni z ajdovo moko, ali pa tudi kar v mesni juhi. Med ljudstvom je živelo izročilo, da so repni olupke kot velikonočna jed spomin na čase hude lakote, ko za veliko noč niso imeli boljše jedi od repnih olupkov.

Priprave v gospodinjstvu

Gospodinje se že od cvetne nedelje naprej pripravljajo na praznik velike noči. Čistijo po hiši ali stanovanju, ogledujejo za pravimi kokošjimi jajci, zbirajo čebulne olupke. Pri mesarju so že dogovorjene za najboljšo šunko, na vrtu kopljejo hrenove korenine. Orehi, mak in rozine že čakajo v domači shrambi. Le zamesiti bo še treba pravo testo, da se bo potica kar se da lepo spekla. Nekdanji jerbas so zamenjale sodobnejše pletene košare; prtič je zlikan, hrana pripravljena.

Blagoslov jedil in jerbasi

Tako je še danes blagoslov jedi, velikonočnega žegna, ki so ga gospodinje pripravljale že ves dopoldan, nekaj pa že prejšnji dan, začetek velikonočnega praznovanja, ki se zgodi na veliko soboto. Od nekdaj je tako, da je za to priložnost obilo dela in truda, zakaj za veliko noč si je oskrbel tudi najrevnejši človek klobas, jajc, hrena, in če že ne kolača, pa vsaj belega kruha.

Jerbas, ki ga dekle ali gospodinja nese na glavi v žegnu, mora biti lep. Če že ni nov, pa mora biti uporabljan samo za žegen. Če jerbas ni čeden, si ženske marsikje brusijo jezike, češ da je v njem že koklja valila; tudi svitek mora biti pisan in lep.

Jerbas ali košaro odnesejo v cerkev ali na kak drug kraj, kamor pride duhovnik, da jedila blagoslovi. Nesti jedila k žegnu je na splošno žensko opravilo, čeprav se tudi to spreminja. Kdorkoli nese k žegnu, mora biti čedno oblečen.

Zgodovinski zapisi o žegnu

Janez Vajkard Valvasor nam je ohranil opis 'kranjskega' žegna iz druge polovice 17. stoletja. V njem je bila: prekajena svinjina, osoljena govedina, kuhana jajca in kolač.

Velikonočni kolač je bil zmerom iz bele moke. Testo so natanko razvaljali, ga namazali za prst na debelo z nastrganim sirom (najverjetneje s skuto), ki so mu dodali surovih jajc, mleka in smetane. Nadevu so pridali nekaj vina, sladkorja in rozin. Testo so zavili v okrogel venec.

Na drugem mestu poroča Valvasor tudi o žegnu v slovenski Istri. Za veliko noč so naredili iz mernika žita velike pogače. Te pogače sicer niso bile visoke, zato pa zelo široke. Tudi niso bile kvašene, pekli so jih na žerjavici.

Naredili so tudi presnec, potico, kakor je navada na Gorenjskem in Dolenjskem, in si oskrbeli jagnje. Jagnje so nesli k blagoslovu tudi najrevnejši.

Raznolikost jedi po pokrajinah

Od Valvasorjevih časov do danes se je žegen na Slovenskem le malo spremenil. Razgled po posameznih slovenskih pokrajinah tudi pove, da so nekatere jedi, ki jih je treba nesti k blagoslovu, povsod iste: pecivo (kolač, potica, šarkelj, bel kruh), meso (navadno samo svinjina – gnjat, pleče, klobase), jajca, hren. So pa tu in tam tudi zanimive posebnosti.

Vsaka od jedi ima svojo simboliko, ki pa je ne poznajo povsod. Marsikje sploh ne vedo, da bi kakšna jed mogla imeti kak pomen.

K bohinjskemu žegnu sodijo pleče, tudi klobase, hren, barvana jajca, z orehi in medom nadevani kolač, bela pogača ali vsaj bel štrukeljc. Jerbas pregrnejo z lepim prtičem, v katerega je uvezeno velikonočno jagnje sredi venca rož. Tudi svitek je okrašen z vezenim vencem.

Na Jezerskem so pripravili za žegen potico (šarkelj) in bulo. Bulo zmešajo iz zmletega telečjega mesa, narezanega belega kruha, precej jajc, zaseke in nekaj suhega mesa. To spečejo v posodah ali nadevajo v živalska čreva.

V Poljanski dolini nesejo k žegnu 'kolačnik' (potico z luknjo v sredi, kolač), potice, gnjat, klobase, z mesom in kašo nadevan želodec, jajca, hren in pomaranče.

Simbolni pomen velikonočnih jedil

V Tržiču je pomenil jerbas Jezusov grob, prt, s katerim pokrijejo jerbas, pa tančice, v katere so povili mrtvo Jezusovo telo.

Hleb kruha pomeni Kristusovo telo. Kos mrzle telečje pečenke pomeni Jagnje božje, Kristusovo telo.

Kolač pomeni trnovo krono. Klobase spominjajo na vrvi, s katerimi so Jezusa zvezali na Oljski gori.

Pirhi, rdeče pobarvani, pomenijo Kristusove rane – navadno jih pet položijo v jerbas.

Pomaranča pomeni gobo, ki so jo namočili v kis in jo ponudili umirajočemu Jezusu.

Hren je spomin grenke pijače, ki jo je moral poskusiti, ali pa tudi žebljev.

Gnjat ali pleče pomeni pripravo, s katero so dajali Jezusu zaušnice.

Pirhi: Prastari simboli in barve

Vsekakor so najbolj tipična velikonočna jed, povezana s številnimi šegami in simboli – jajca. Po vseh slovenskih pokrajinah nosijo k blagoslovu jajca, ki jih omenja že Janez Vajkard Valvasor.

Poslikana oziroma pobarvana jajca so sploh poglavje zase. Ta so zelo značilna za pomladni čas in zdaj spremljajo veliko noč. Pobarvana jajca so poznali Kitajci, Egipčani, Perzijci, Grki, Rimljani in drugi.

Da so bila prvotna barvana jajca rdeča, nam kažejo besede, ki jih na Slovenskem uporabljamo zanje še danes: pirhi in remenice, remenke, izraz pirh je soroden s piros, kar madžarsko pomeni rdeča barva, v grščini ogenj, češko pyrěti pa pomeni pordeti, postati rdeč. Remenice so prekmurski izraz, kjer rúmen pomeni rdeč. Rdeča barva je med drugim simbolizirala sonce, energijo, ogenj, kraljevskost, ljubezen, srce, obnovitev življenja, kri, zdravje, moč, veselje, vero, aktivnost in ustvarjalnost, zmago, uspeh in nebeškost.