Božič – čas, da se ustavimo

Božič je praznik, ki tudi v sodobnem času ohranja izjemno moč povezovanja. V sebi nosi stoletja tradicije, vere in človeškega hrepenenja po svetlobi ter novem začetku. Letos, tako kot vsako leto, 25. december ni le datum na koledarju, temveč trenutek, ko se mnogi ustavimo in svoja življenja za hip pogledamo skozi drugačno, bolj čutečo prizmo.

Po krščanskem izročilu je božič dan Kristusovega rojstva v Betlehemu, ko se je Božji sin rodil v skromnem hlevu. Zgodba o Sveti Družini, ki se odpravi na dolgo pot, je v svojem bistvu zgodba o zaupanju, vztrajnosti in ponižnosti. Devica Marija in Jožef sta kot popotnika iskala zatočišče v času, ko je bil svet poln negotovosti. Marija, pogosto upodobljena kot popotnica, nosi v sebi simbol matere, ki s tiho vero hodi skozi težavo in negotovost, dokler ne najde varnega pribežališča za svoje dete. Prav njena pot je v mnogih slovenskih krajih navdih za adventne pobožnosti, procesije in nabožne podobe, ki spremljajo vernika v pričakovanju svetega rojstva.

Praznovanje božiča ima korenine že v 4. stoletju, ko je Cerkev določila njegov datum. Številni raziskovalci menijo, da se je datum prepletel s starimi običaji ob zimskem solsticiju, ko so ljudje praznovali vrnitev svetlobe po najdaljši noči v letu. Tako kot Marija in Jožef v temi iščeta zavetje, se tudi človek skozi zgodovino počuti kot popotnik, ki v mrazu življenja išče smisel, toplino in notranjo svetlobo. Ta simbolika presega religiozne okvire in govori univerzalni jezik upanja.

Tako kot Marija in Jožef v temi iščeta zavetje, se tudi človek skozi zgodovino počuti kot popotnik, ki v mrazu življenja išče smisel, toplino in notranjo svetlobo. 

Običaji, ki napolnijo praznik

Slovenski običaji ob božiču so številni, prežeti s spoštovanjem do doma in družine. V dneh pred praznikom je bilo domove treba skrbno očistiti in pripraviti, saj je veljalo, da mora božični večer pričakati družino v redu in miru. V nekaterih krajih je imel posebno mesto na praznični mizi božični kruh (poprtnik), spečen iz najboljše moke, okrašen z znamenji križa ali naravnimi motivi. Kruh ni bil le hrana, temveč simbol zaščite za družino; pogosto so ga pustili na mizi še čez svete tri kralje, da bi hišo spremljal blagoslov.

Ob jaslicah, ki so bile prvotno izdelane iz lesa, slame ali mavca, se je zbirala družina, otroci pa so s strahospoštovanjem prestavljali ovčke bližje hlevčku, kot da podoživljajo pot, ki jo je prehodila sveta družina. Božično drevesce, ki se je v Sloveniji uveljavilo šele v 19. stoletju, je bilo nekoč skromno okrašeno z jabolki, orehi, suhim sadjem ali ročno narejenimi okraski iz papirja. Sveče na drevescu so simbolizirale luč sveta, ki preganja temo in prinaša upanje.

Sveti večer je bil osrednji trenutek praznovanja: družina se je zbrala ob večerji, pod mizo je bilo pogosto seno v spomin na hlev v Betlehemu, nekje pa so pod prt položili kovance ali žito, da bi prihodnje leto prineslo rodovitnost in blagostanje. Po večerji so se verniki odpravili k polnočnici; pot skozi temne zasnežene poti je bila sama po sebi simbol romanja duše k svetlobi in miru.

V številnih slovenskih krajih je tudi običaj Marije popotnice, ki oživi simbol potovanja Svete Družine. Podoba ali kip Marije je v adventnem času romal od hiše do hiše. Družina, ki jo je sprejela, je pripravila prostor s prižgano svečo, ob Marijini podobi pa so se zbirali domači in sosedje v molitvi. Marija je simbolno »prespala« eno noč v hiši; v tem času je bil dom posebno blagoslovljen. Naslednji dan so jo pospremili k sosedom ali na drug konec vasi. Tako so družine na simbolni ravni odpirale vrata popotnici, kakor si je nekoč želela Sveta Družina najti zavetje. Ta običaj krepi sporočilo gostoljubja, sočutja in skupnosti, kar predstavlja pravo bistvo božičnega praznika.

Božič ni v blišču

Čeprav sodobni božič prinaša drugačno podobo, utripe trgovin, pisano obdarovanje, hitenje, materializem. Vendar še vedno ostaja v svojem srcu praznik miru in povezovanja. Pristna sedanjost božiča ni v blišču, temveč v svetlobi, ki jo človek najde v odnosih z bližnjimi. V vprašanju, ali znamo odpreti vrata človeku, ki stoji pred pragom – tako kot so nekoč odpirali vrata Mariji popotnici. Simbolika njenega potovanja nas opominja, da smo vsi na poti in da vsakdo potrebuje trenutek topline in varnosti.

Po svetu božič praznujejo različno. V Evropi prevladuje družinsko praznovanje ob bogato obloženi mizi, v Latinski Ameriki ga spremljajo barvite procesije, na Filipinih traja praznično obdobje več mesecev. A povsod ostaja ista nit: želja po notranjem miru, novemu začetku in utrditvi vezi med ljudmi. Slovenci v tujini ohranjajo običaje iz Slovenije. Poskrbijo, da tujci okusijo potico.

Povsod po svetu ostaja ista nit praznovanja božiča: želja po notranjem miru, novemu začetku in utrditvi vezi med ljudmi.

Božič je praznik duhovnosti in praznik tišine, ki nas vabi k vprašanju o smislu, o vrednotah, ki jih skozi leto pogosto odrivamo. Naj bo gledano z verskega, kulturnega ali zgodovinskega vidika, božič ostaja nosilec sporočila o upanju. Vabi nas, da stopimo iz teme v svetlobo in da v srcih prižgemo luč, ki se, tako kot Marija popotnica, ne ustavi pred nobenim pragom, dokler ne najde prostora, v katerem bo sprejeta.