Novi mediji, stari časi

Novi mediji in njih poskusi kažejo, da so razmere danes enake tistim izpred petih, pa tudi 20 let. Zato novi projekti lahko uspejo le z novim pristopom. Sicer se bo zgodovina, kot ničkolikokrat doslej, ponovila.

Največji premik je obetal medijski koncern Bojana Požarja. Naslonil bi se namreč na že uveljavljene znamke z visokim deležem bralstva in oglaševalskega kolača.

Tudi Požar kdaj pogori

Požar je pogorel zaradi razmeroma dolgega obdobja, v katerem so se različni nasprotniki njegovega projekta uspeli organizirati. Teorija zarote? Sploh ne. Milan Kučan že dolgo nima te moči, da bi mu to lahko uspelo. Je pa vendarle njegov krog močno vplival, da se je zgodba zaključila že po uvodnem poglavju. Stara politika je namreč Požarja vzela kot resno grožnjo, saj je napadal tako leve kot srne. Pardon. Tako leve kot desne, sem mislil.

Svoje je naredil tudi strah pred konkurenco, ki ga je zagnal nekdanji najemnik Jane in njenih »prijateljic«. Najemnik je že nekaj let vodil politiki izčrpavanja teh revij, ki so se znašle tik pred potopom. Zanimivo, da se je tu zgodil hlapčevski kompleks, na katerega Požar ni računal. Mizerno plačani novinarji so namreč kolektivno zavrnili sodelovanje z novim lastnikom. Raje so se vpregli v neetično kloniranje uveljavljenih revij. Tudi zaradi prastrahu, ki so ga širili novinarski mnenjski voditelji, češ da za Požarjem stoji Janez Janša.

Joc, veste zakaj?

Joc Pečečnik še sam ne zna dobro pojasniti, zakaj se je v zadnjem trenutku umaknil. Osebno pa nismo bili presenečeni, saj smo vedeli, da bo stara politika dala vse od sebe. In zato je verjetno kak »boter« pritisnil na Pečečnika. In ga prijateljsko »prepričal«, da odstopi od projekta. Naš vir iz gospodarskih krogov blizu Pečečnika pravi, da bo to dokazala nagrada v prihodnosti. Mogoče bo pa Pečečnik zdaj lahko postavil stadion?

Poleg teh dveh dejavnikov – konkurence in stare politike – sta tu še dva. Država in mediji.

Najprej država. Državna banka NKBM, državni organi za varstvo konkurence in pravosodje. Vsi so mirno pustili, da je konkurenca ustvarila klonirane revije in jih več mesecev prodajala povsem odkrito kot ukradene blagovne znamke.

Mediji pa so mirno opazovali kanibalizem urednikov klo(v)nov s smešnimi imeni. Namesto, da bi se veselili boljših plač in bolj zanimivega dela s starim novinarskim mačkom, ki bi gotovo naredil odlične revije (to so besede Bernarde Jeklin), so Požarja jemali kot nebodigatreba.

Nauk zgodbe? Na tem primeru se lahko veliko nauči tako Domovina, ki je uspešno končala uvodno poglavje nove knjige, kot tudi Nova24tv. Pri slednji imamo sicer vsak dan močnejši občutek, da ponavlja zgodbo nekaterih predhodnikov.

Zaenkrat je to občutek, ki se lahko pokaže tudi kot preuranjen. Želimo si – zaradi Slovenije in medijskega pluralizma – da bi Novi uspelo. A to se bo zgodilo le, če so se njeni lastniki iz zgodovine kaj naučili.