Novinarji in Janša pri terapevtu

Težko bi našli nazornejši javni primer odkritega in iskreno sovražnega odnosa, kot ga je zaznati med mainstream novinarsko srenjo in predsednikom Slovenske demokratske stranke Janezom Janšo.

Vse skupaj spominja na nepopravljivo skregan zakonski par tik pred ločitvijo, ki pri terapevtu razčiščuje najbolj intimne zamere povsem zavoženega odnosa. In čeprav v političnem PR-ju načeloma velja, da je slab odnos  z mediji v prvi vrsti strateška napaka politika samega, v tem primeru ni dosti drugače kot v propadlem zakonu;  greh in krivda sta kar lepo porazdeljena.

Vloga žene gre pri tem novinarjem, vloga moža politiku, terapevtski fotelj pa je vsiljen nič krivi in nič dolžni javnosti.

Žena: na videz žrtev, a v resnici zvita lisica in umazana provokatorka

Žena je na videz šibkejša stran  v odnosu. Ona je tista, ki prejema neposredne udarce in »pada po stopnicah«.

A za dobro vidnimi modricami in podpludbami se skriva prikrita zlobna preračunljivost, izražena v provokativnem psiho terorju: prefinjenem  razpihovanju drobnih spletk, zavajanj in laži, ki se nalagajo in nalagajo, dokler dokončno ne omadežujejo  moževe integritete in ugleda.

Ko moški enkrat izgubi živce in udari, je njen cilj dosežen; spretno skoči v vlogo žrtve in javno prst usmeri v to nizkotno moško barabo.

Moški: na videz trden in odločen, a v resnici nebogljen in nemočen

Moški je tipičen alfa samec: v obraz neprizadeto neomajen, a za bledo kuliso ga hinavska ženina aktivnost še kako razjeda. Sicer ni brez krivde v tem, da si intimno želi nadzora nad samosvojo ženo (še bolj pa njene vdane ljubezni), a njegov greh se napihuje preko vseh meja. Med stisnjenimi zobmi mu kakšna cinična sicer uide, vse dokler ni vsega le preveč in iz njega udari nakopičen bes v vsej prvinski primitivnosti.

Kolaps samokontrole je hkrati izraz popolne nemoči ter trenutek ženinega velikega zmagoslavja, ko na ves glas zavpije: »vidite, sem vam rekla, kakšen je v resnici!«

Kolaps moževe samokontrole je hkrati izraz popolne nemoči ter trenutek ženinega velikega zmagoslavja, ko na vse glas zavpije: »vidite, sem vam rekla, kakšen je v resnici!«

Bajka o "visokih profesionalnih standardih"

DNS v vlogi ženinih odvetnikov ob tem poskoči, češ da smo: "priča porastu sovražnega govora in nedopustnih pritiskov na novinarje RTV Slovenija, ki opravljajo svoje delo skladno z visokimi profesionalnimi standardi in družbeno odgovorno."

Težava te piarovsko zgledno oblikovane visoko svareče povedi je v njeni jedrni neverodostojnosti.

Mar pestro zgodovino odnosa novinarjev te hiše do ene od pomembnejših političnih strank in njenega predsednika res lahko uokvirimo v brezmadežno nedolžnost visoko profesionalnih in družbeno odgovornih standardov?

Spodrsljajev je preveč, da bi jih vse naštevali, od označitve Janše za »političnega bebca« v eter elitne informativne oddaje, do prenagljenih novinarskih obsodb v aferi Patria. Zato izberimo eno izmed še vedno aktualnih agend.

SDS kot nacisti, fašisti in rasisti?

Zdi se namreč, da se vse od Valenčičevega tendencioznega dokumentarca naprej skupina novinarjev nacionalne hiše (pa tudi drugih, ki za našo zgodbo niso pomembni) SDS-u močno trudi pripeti imidž skrajne desne stranke z vonjem naci-fašistične ideologije. To počnejo s perfidnim napihovanjem razmeroma obrobnih dogodkov,  nanašajočih se na kakšne  no-name posameznike, katerih sporno aktivnost uspejo z veliko domišljije povezati z SDS.

V podtonu zgodb tako izvemo, da se v SDS združujejo obritoglavi neo-nacisti, ki se vojaško urijo po raznih gozdnih poligonih za ustanovitev oborožene strankarske vojske, fašistično preganjajo vse kar diši po tujem, za udeležbo na množičnih manifestacijah nestrpnosti pa ljudi podkupujejo s sendvičem in 20 evri.

V podtonu zgodb tako izvemo, da se v SDS združujejo obritoglavi neo-nacisti, ki se vojaško urijo po raznih gozdnih poligonih za ustanovitev oborožene strankarske vojske, fašistično preganjajo vse kar diši po tujem, za udeležbo na množičnih manifestacijah nestrpnosti pa ljudi podkupujejo s sendvičem in 20 evri.

Politična realnost je seveda drugačna. SDS je, kljub občasnim spodrsljajem, po evropskih standardih zmerna desna stranka, po programu in vsebini daleč od kakšne evropsko primerljive radikalne ideologije (kot smo že analitično ugotavljali na tem mestu).

Obenem avtorji medijskih spletk ne pomislijo, ali pa nočejo pomisliti, da blato cenenega naci-faši populizma leti tudi na dvesto tisoč volivcev stranke. Na ljudi, ki pod državno represijo medijsko propagando proti samim sebi de facto financirajo iz lastnih žepov, kar je ironična perverzija situacije.

S tovrstnimi  tendencioznimi prispevki, nevrednimi standardov A-kanalizacije, kaj šele nacionalne javne hiše, prednjačita prav novinarki, ki jih je Janša v izbruhu besa vulgarno-primitivno označil za odslužene cenene prostitutke zvodnika Milana. Kar seveda seksistične žalitve niti slučajno ne opravičuje.

In prav v tem je njegova krivda, da se kot izkušen politik z dolgo kilometrino ob tovrstnih provokacijah ne zna več obvladati. Verjetno je k temu pripomogla tudi sodobna narava družabnih omrežij, ki preko hitrih prstov javno konzumirajo prvi, mnogokrat pregret odziv, ki je včasih obtičal za zidovi zasebnega, vse dokler se glave niso ohladile.

S tega vidika bi bilo za politike, ki jih ob provokacijah preveč srbijo prsti, morda celo bolje Twitter račun ukiniti.

Tako bi morda še kdaj dobili kakšne volitve, javnosti pa bi bila prihranjena marsikatera nepotrebna terapija.