Novo šolsko leto: Priložnost za spremembe pri sebi in v družbi

Bližamo se začetku novega šolskega leta, v katerem pa ne bo višji le letnik ali razred izobraževanja, pač pa bo drugačnega več. Prvič vstopamo v novo realnost, v kateri bo spremenjena rutina, otežen bo osebni stik, še posebej, ko se bomo videli od blizu, pa se vendar po predpisih ne bomo smeli prisrčno pozdraviti. A pustimo pesimizem ob strani in se posvetimo tistemu, kar je zares pomembno: vsak tovrsten začetek je priložnost, da nekaj spremenimo tudi pri nas samih, in posledično v naši družbi.

Ravno ta ideja je prva, ki jo moramo razumeti, da lahko delujemo v dobro vseh. Kot so jo razvili N. Berdjajev in drugi personalisti: duhovne in družbene prenove ni mogoče ločevati, ko spreminjam sebe, spreminjam družbo. Revolucije, ki so izbruh iracionalnih sil v ljudeh kot reakcija na to, kar je bilo prej, niso ustvarile ničesar dobrega: eno diktaturo so nasilno spremenile v drugo, navadno še hujšo. Cilj ne opravičuje sredstev, pač pa po sredstvih prepoznamo cilj – in nasilje zaradi svoje destruktivne narave ne more ustvariti ničesar novega.

Ni nam treba veliko, le odpreti oči in videti nekaj, kar nas presune ter nas spravi iz lastnega lagodnega zadovoljstva, nekaj, na čemer lahko gradimo odločitev po vsakem padcu.

Začeti moramo torej pri sebi – nič presenetljivega. A koliko laže je to reči, kot storiti! Stopiti moramo na pot, ki terja od nas vse. Težak je že prvi korak, korak ponižnosti, brez katerega bo vsak naslednji zaveden na pot farizejstva. Da ga uresničimo, si moramo priznati lastno slabotnost in majhnost pred Bogom in drugimi ter se znebiti posploševanja – vsakomur priznati edinstvenost njegove osebe. Tedaj se lahko začne pot spreminjanja navad, če uporabimo izrazje Kierkegaarda, gibanje neskončno bridkega odrekanja (ki je šele predstopnja pravega dejanja vere). Slednje pa ni le enkratno gibanje, ampak dolga pot.

V krščanski tradiciji lahko najdemo mnogo učinkovitih, raziskanih načinov, pripomočkov na tej poti, ki smo jih danes v veliki meri zrelativizirali in nanje pozabili: kontemplativna molitev (rožni venec ...), askeza, post, itd. Mnogi od teh v osnovi urijo telo, a rojevajo velike sadove v duhu. Še tretji, najtežji korak poti, ki napravi tisto ključno razliko med npr. stoicizmom in krščanstvom, pa je spopad z absurdom, paradoksom vere: ko žrtvujem vse (tudi svoje razumevanje sveta), v hipu vse pridobim, tako kot Abraham Izaka ali Marija vstalega Kristusa – in v ta absurd morem verjeti, čeprav ga ne razumem. Naj tu ne bo pomote: pisec tega članka se nima za nikakršnega asketa s pravico pridiganja o čemerkoli, pač pa le za malega začetnika na poti, ki na zaslon pretipkava tok svojih misli, v upanju, da bodo komurkoli koristile.

Pot sama je za vsakogar drugačna, napak pa bi bilo razumeti jo kot usmerjeno vase – bistveno vendarle rastemo v odnosih in preko njih iščemo svojo svobodo. Še posebej v prihodnjih mesecih imamo izdatno priložnost potruditi se videti stiske, zakrite z maskami, ki se s stopnjevanjem osamljenosti le še večajo.

Napraviti moremo miselni preskok: dolžnosti spreminjati sebe nimamo zato, da bomo sami zase lepši in bolj sveti, pač pa le zato, da bomo bolj zmožni lajšati trpljenje drugim, ob tem pa znova pozabiti nase, kar je čudovit paradoks. Razlikujmo med eros, dvigajočo se ljubeznijo, ki pelje do ustvarjalne ekstaze, in caritas, milosrčnostjo, ki se spušča, ki je sočutje, usmiljenje. Prelepo je to razliko ponazoril N. Berdjajev: “Erotična ljubezen je združitev z drugim v Bogu. Karitativna ljubezen pa je združitev z drugim v zapuščenosti od Boga, v temi sveta.” Slednje iščimo, kakor knez Miškin v romanu Idiot F. M. Dostojevskega ali pa Boris Pahor, ko pravi: "Pisal bom celo življenje, kolikor bom živ in kolikor bom mogel zaradi svojih moči, bom pisal o ponižanih in razžaljenih. Do danes sem se držal te obljube in sem pisal o taborišču, o zaporih, o mučenjih." O ponižanih in razžaljenih!

Ni nam treba veliko, le odpreti oči in videti nekaj, kar nas presune ter nas spravi iz lastnega lagodnega zadovoljstva, nekaj, na čemer lahko gradimo odločitev po vsakem padcu, vsakič znova. Upam, da nam bo nov začetek pri tem pomagal.