Ob dnevu državnosti: Nič od tega se ne bi zgodilo, če ne bi bilo prvih demokratičnih volitev

»Bili so časi, ko je slovenski narod zbral dovolj poguma za to, da je naredil dva odločilna koraka. Prvi je bil plebiscit, na katerega je Demos povabil decembra leta 1990, drugi pa je bil obramba rezultatov tega plebiscita, potem ko smo junija leta 1991 samostojno Slovenijo tudi razglasili. To je bil čas, ki bo za vedno zapisan v zgodovino slovenskega naroda, in to je bil čas, ki ga s ponosom proslavljamo,« je ob dnevu državnosti pred leti dejal Janez Janša.

V času vladavine Demosa smo Slovenci prvič v svoji zgodovini dobili lastno državo, lastno vojsko in lasten denar. 23. decembra 1990 je bil v Sloveniji plebiscit, na katerem se je 88,5 odstotka vseh volivcev odločilo za samostojno Slovenijo – Slovenska skupščina je rezultate razglasila 26. decembra 1990. Po plebiscitu je Demos v šestih mesecih uresničil plebiscitno odločitev in 25. junija 1991 razglasil slovensko državo.

Dober dan kasneje je protiletalska oklepna baterija JLA iz Karlovca pri Metliki prestopila slovensko-hrvaško mejo in začela se je vojna. Ob 4. uri zjutraj je v bližini Novega mesta prišlo do prvega spopada med enotami JLA in slovenskimi silami. Dan pred dnevom državnosti, ki ga praznujemo že 34. leto, je potekala novinarska konferenca, na kateri so sodelovali ključni akterji slovenske osamosvojitve. Kot smo že pisali, je nekdanji obrambni minister Janez Janša ob tej priložnosti izpostavil, da bo naslednje leto potekala okrogla obletnica – in po njegovih besedah bi bilo prav, da se kakšno medaljo pripne tudi tistim, ki so v tistem času skrbeli za to, da smo preživeli in obstali. V luči aktualnih razmer je odločevalce pozval, naj na prvo mesto postavijo tisto, kar je – ko govorimo o obrambni moči države – treba postaviti na prvo mesto. To so seveda ljudje.

23. decembra 1990 je bil v Sloveniji plebiscit, na katerem se je 88,5 odstotka vseh volivcev odločilo za samostojno Slovenijo. Po plebiscitu je Demos v šestih mesecih uresničil plebiscitno odločitev in 25. junija 1991 razglasil slovensko državo. 

Nekdanji minister za informiranje v času vojne za Slovenijo Jelko Kacin se je vrnil v leto 1990. »Nič od tega se ne bi zgodilo, če ne bi prišlo do političnih sprememb, če ne bi bilo prvih demokratičnih volitev in potem razmerja sil, ki je omogočilo, da je koalicija Demos prevzela oblast in si postavila zelo jasne cilje,« je poudaril in tudi povedal, da je Demos imel velike kadrovske težave – nekaterih resorjev ni hotel prevzeti nihče iz Demosa – zato so bili v prvi demokratično izvoljeni vladi tudi ljudje, ki niso bili v Demosu. »Nekaj dni pred plebiscitom smo v Kočevski reki imeli postroj, kjer smo sebi, javnosti in seveda Beogradu pokazali, da smo kljub težkim razmeram pridobili orožje,« se je spominjal in pojasnil, da je bil tudi to eden od elementov, ki je navdihnil ljudi in jim dal samozavest. Dejal je, da bo v sredo veliko govora o 34. obletnici, ampak po njegovo je potrebno govoriti o 35. obletnici. »Brez prvih volitev ne bi bilo ničesar,« je še enkrat poudaril.

Izpostavil je pomembnost tega, da so se res organizirano pripravljali na samostojnost, pomemben element je bil po njegovih besedah zagotovitev pogojev za služenje vojaškega roka prvi generaciji slovenskih vojakov. V tej luči je aktualni vladi priporočal, naj gleda naprej in začne obnavljati vojašnice, da bi v primeru, če bi potrebovali splošno vojaško obveznost, imeli kam nastaniti obveznike in prostovoljce. »To bi morala biti ena od pomembnih prioritet v tem trenutku, če izhajamo iz iztočnice, da je izhodišče človek,« se je navezal na besede Janeza Janše.

V desetih dneh smo se iz objekta zasmehovanja in poniževanja spremenili v subjekt soodločanja

»Moja dolžnost je bila, da se komunicira to našo osamosvojitev, ker nas takrat v Evropi in tudi drugje pri osamosvojitvi ni podpirala nobena država, razen sosednja Hrvaška,« je Kacin spomnil, da so se vsi bali razpada tedanje Sovjetske zveze.

Ko smo dosegli tak rezultat na plebiscitu, da je bilo jasno, da se bo šlo v implementacijo osamosvojitve, si je JLA vzela pravico, da se razglasi za čuvaja federacije in da stori vse, kar je v njeni moči, da prepreči osamosvojitev Slovenije in Hrvaške. »Zato se je ves čas trudila, da bi dobila pooblastilo, da prevzame oblast v Jugoslaviji, da izvrši državni udar,« je pojasnil takratno dogajanje in dodal, da smo bili temu najbližje v mesecu marcu, a tega takrat niso tako jasno videli. »Takrat so sklicali Predsedstvo SFRJ in zahtevali prenos pooblastil. Razmerja sil ni bilo. Dr. Drnovška tudi ni bilo tam. Tedanji obrambni minister je odpotoval v Moskvo in iskal tiho podporo za vojaški udar. To podporo so imeli povsod na zahodu, v Moskvi so pa rekli, da pogojno, a šele potem, ko bodo oni prevzeli oblast in odstavili predsednika Gorbačova,« je Kacin pojasnil in dodal, da je tako JLA izgubila ta zalet, to strašno željo, da prevzame oblast takoj. »Je pa posegla šestindvajsetega junija in takrat se je pričel odvijati scenarij iz marca leta 1991,« je Kacin razložil, da je bil nastop načelnika generalštaba oboroženih sil Jugoslavije Blagoja Adžića – njegove grožnje in rohnenje – spisan za tri mesece prej. »To je bila prava vojna, ne smemo pozabiti, da je v Sloveniji izgubilo življenje več kot 70 ljudi, vse to so bile družinske travme in krize. Padali so policisti, teritorialci, civilisti, pa tudi vojaki JLA na drugi strani,« je poudaril Kacin.

Po njegovih besedah smo v desetih dneh na podlagi doseženih rezultatov na terenu iz objekta zasmehovanja in poniževanja (JLA je bila prepričana, da se bomo razleteli in morda celo zbežali v tujino) spremenili v subjekt soodločanja. »Sedli smo za pogajalsko mizo in JLA je le racionalno ugotovila, da tako ne bo šlo in da je postala neoperativna. Morali se se odločiti, da se umaknejo iz Slovenije in da rešijo, kar se rešiti da,« je spomnil.  

Od prvih volitev do plebiscita je minilo pol leta, v naslednjega pol leta pa so po Kacinovih besedah dosegli vse, kar je bilo potrebno za to, da so razglasili, pripravili, zavarovali, branili in ubranili Slovenijo. Naslednjega pol leta so se trudili za mednarodno priznanje – dobili so ga že prej. »To je bil izjemen, strateški uspeh Demosa, ki pa se je žal razpustil predčasno, ker nekateri niso videli čez in niso videli priložnosti, da se določene zadeve postori že takoj na začetku,« je povedal in pojasnil, da to še danes prispeva k temu, da civilizacijsko ne razumemo Zahoda, čeprav smo del Zahoda. In k temu, da ponekod revolucija še kar traja ter da niti pomorjenih romskih otrok z Iga ne moremo pokopati v 'najlepšem mestu na svetu'.

V političnih strankah je razmeroma malo zavesti o lastni državnosti, točka sodelovanja različnih politik je premalo izpostavljena

Prvi notranji minister v samostojni Sloveniji Igor Bavčar je dejal, da ne bo delal primerjave – razen morda v delu, kjer je porabil največ časa. Gre za delovno skupino, ki je pripravljala osamosvojitev. »Tam smo pripravljali, vse kar je bilo pomembno za to, da naredimo državo,« je povedal in spomnil, da je bila Slovenija vedno v okolju, ki ji je zagotavljalo neko varnost in prosperiteto, tudi kulturno avtonomijo. »Demos pa je bil prvi, ki je imel to politično moč in zelo jasen cilj, zato da je postavil usmeritev v lastno državo,« je poudaril.

Znotraj vlade in delno tudi zunaj, predvsem v pogovorih s slovenskim gospodarstvom oz. takrat še s socialističnim družbenim gospodarstvom podjetij v družbeni lasti, se je pripravljalo vrsto rešitev za ta preskok. Pri tem so imeli veliko težav; že sami ministri, ki so vodili delovne skupine, so imeli težave s formiranjem neke lastne politike.

Bavčar je spomnil tudi na dileme okrog zveznih carin in lastnega denarja. »Čeprav to vprašanje smo zelo hitro in učinkovito rešili  –dobili smo bone in potem lasten denar,« je povedal Bavčar in dodal, da je to predstavljalo velik zalogaj. Pohvalil je tedanje delovanje državne uprave, ki je bila po njegovo v nekaterih delih celo bolj učinkovita, kot je sedaj. »A misliti lastno državo je bilo zelo naporno, tako da danes razumem, da je nekaj čez 30 let pravzaprav malo v kreiranju neke lastne državnosti,« je dejal. Popravil je Kacina in dejal, da nas Hrvaška ni podpirala. Do zadnjega trenutka so bili proti temu, da vzpostavimo medsebojno mejo in ko je šlo najbolj zares, je Franjo Tuđman ukazal, da se ne sme vojaško ali drugače logistično pomagati pri obrambi slovenske države. »Bili smo zares osamljeni v teh naporih, ne samo zato, ker smo imeli sami znotraj težave, da so ljudje sploh začenjali razumevati, kaj pomeni postavljati svojo državnost, ampak tudi zaradi okolja, v katerem smo se znašli,« je spomnil in nadaljeval: »Mislim, da je pomembno, da smo potem delno kompenzirali manko postavljanja lastne državne ureditve skozi pogajanja z Evropsko unijo. V tistih 31, 32 delovnih skupinah smo implementirali evropsko zakonodajo in hkrati postavljali temelje slovenske države.« 

Ko je šlo najbolj zares, je Franjo Tuđman ukazal, da se ne sme vojaško ali drugače logistično pomagati pri obrambi slovenske države.

Po Bavčarjevih besedah bo trajalo še nekaj časa, da bomo zgradili to lastno državo. »Mislim, da je to v veliki meri posledica dejstva, da tudi danes, ko se ozrem po tem političnem prostoru, vidim, da je v teh političnih strankah razmeroma malo zavesti o lastni državnosti,« je dejal in opozoril, da je točka sodelovanja različnih politik premalo izpostavljena. Lastna država je točka, ki po njegovih besedah zadeva vse politike. Seveda je to tudi bitka za moč, ampak obenem tudi točka lastne državnosti, ki bi se je morali zavedati vsi.

Varnost zagotavlja vojska, pa tudi diplomacija – oboje je bilo v jugoslovanskih rokah

Prvi in dolgoletni zunanji minister Dimitrij Rupel je spomnil, da je tiskovna konferenca posvečena vprašanju nacionalne varnosti. »Varnost zagotavlja vojska, pa tudi diplomacija,« je pojasnil in spomnil, da smo začeli praktično iz nič. »Tisto kar je bilo, ni imelo niti svoje vojske niti svoje diplomacije, vse to je bilo v jugoslovanskih rokah,« je izpostavil in dodal, da po njegovem mnenju ni mogoče podcenjevati zgodovinskega trenutka. Tedaj je bilo konec hladne vojne in da so se dogajale velike spremembe vsepovsod. »V Sloveniji večje kot drugod,« je dejal Rupel in pojasnil, da na Češkoslovaškem, Poljskem itd. ni bilo toliko zagonskih težav kot pri nas – a vendarle smo bili zelo uspešni.

Izpostavil je, da poznamo dva sistema varnosti: kolektivno in nacionalno varnost. Spomnil je, da je nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger napisal knjigo Svetovni red. »On je ta dva sistema povezal z Metternichom in Bismarckom,« je povedal in spomnil, da je Kissingerju zgled predstavljal Metternich, ki je po razkroju francoske revolucije in francoskega nacionalnega interesa tudi s pomočjo francoskega kolega na Dunajskem in Ljubljanskem kongresu povezal evropske države v zavezništvo, ki mu pravimo evropski koncert. To je bilo zavezništvo vseh pomembnih evropskih držav. 

Potrebujemo izkušeno, k mednarodni solidarnosti usmerjeno zunanjo politiko

»Revolucionarni razvrat se je moral umakniti mednarodni ureditvi, ki uveljavlja stabilnost, mednarodno solidarnost, ravnotežje,« je dejal Dimitrij Rupel in dodal, da je sistem zdržal do naslednje revolucije in do prve svetovne vojne. Ob tem je še povedal, da se strinja z zgodovinarji, ki vidijo neko kontinuiteto med prvo svetovno vojno in koncem hladne vojne. Ta je prinesel konec Sovjetske zveze, Jugoslavije, neodvisnost mnogih evropskih držav, tudi Slovenije. Prebujena samoodločba in nacionalni interesi so prepoznali uspeh v kolektivnih varnostnih organizacijah.

»Slovenci smo se po koncu vojne prepustili praznovanju, bili smo razigrani. Praznovali smo tudi mednarodno priznanje. A nas je nekdo opozarjal na nevarnosti, ki pretijo. Decembra 1992 v Stockholmu na konferenci o varnosti je ruski zunanji minister imel dva govora. Rekel je, da ima Rusija dve možnosti – sodelovanje z Evropo ali obrat k Aziji. Zelo natančno je napovedal to, kar se je pozneje dogajalo,« je spomnil. Ob tem je še spomnil, da je Slovenija sprva za svojo varnost poskrbela sama, tudi s pomočjo Izraela. Rusija je na začetku pokazala interes za slovenski mednarodni položaj, Avstrija pa je predstavljala našega zanesljivega zaveznika.

V nadaljevanju je navedel, da se je naša država vključila v različne sisteme kolektivne varnosti (OZN, OVSE, EU, NATO). Po letu 2008 pa so ti sistemi doživeli različne negativne udarce. »EU je dobila lekcijo od ameriškega predsednika, da uživamo v brezplačni vožnji. Očitek, ki ga je večkrat izrekel Trump, je neprijeten za Slovenijo, ki se brez kazni prepušča levičarskim predsodkom v zvezi z Natom, Ameriko, potratnostjo, vojsko, orožjem itd.,« je izpostavil Rupel in dodal, da so debate o naši oborožitvi in o naši vojski pogosto popolnoma nekvalificirane. »Po koncu hladne vojne, ob začetku nove vojne, je postala aktualna nacionalna varnost,« je še dejal Rupel in opozoril, da je aktualna vlada sama prispevala k naraščanju negotovosti, ki se kaže v odnosu do Izraela in Palestine, tudi do Rusije in Ukrajine. »Moramo si postaviti vprašanje, kako bo Slovenija varovala nacionalne interese,« je izpostavil in poudaril, da potrebujemo izkušeno, premišljeno in na Zahod, k mednarodni solidarnosti usmerjeno zunanjo politiko.

Moramo si postaviti vprašanje, kako bo Slovenija varovala nacionalne interese.