Ob Žanovi osemdesetletnici: Trobentar, ki zna naslikati zvoke

Ivan Prešern Žan je nedvomno eden naših najboljših trobentarjev in avtorjev glasbe, hkrati pa je tudi edinstven slikar. Kot glasbenik zna namreč z barvami prikazati tisto, kar pride iz glasbenih inštrumentov. To je posebna slikarska smer, ki ji je neutrudni Žan dodal celo diplomo na likovni akademiji.

Mnogi pravijo, da je Žan v življenju veliko dosegel predvsem zato, ker je njegova življenjska družica Ivanka Kraševec, prav tako dolgoletna članica Alpskega kvinteta. Ivanka je sicer že prej prepevala v drugih glasbenih skupinah, pevsko kariero pa je zastavila kot popevkarica. Poznamo jo kot »prodajalko vijolic, belih rož iz Aten« itn. Sama pa dodaja, da je še najbolj ponosna na svojega izjemnega moža.

Vsestranski Žan

Ivan Prešern ima za seboj res bogato glasbeno pot. Ustvaril je okoli tristo skladb, ki jih doma pretežno igra Alpski kvintet, izven naših meja pa številni drugi glasbeni sestavi. Ne gre pa samo za narodnozabavno glasbo. Žan je po srcu džezist. V avtorskem in izvajalskem pogledu. Takole odgovarja na to vprašanje:

»Res je, skupaj se je nabralo okoli tristo melodij. Večina jih je na ploščah Alpskega kvinteta, Ansambla Mihe Dovžana in Ansambla Jožeta Burnika. Pisal sem tudi za Kvintet Triglav, Kraški kvintet, Kvartet Marjana Loborca, Jazz club Gajo Quintet in druge. Z Jazz club Gajo kvintetom sem celo sodeloval na mednarodnem džez festivalu leta 2000 v Montreuxu v Švici. V posebno čast si štejem sodelovanje in prijateljevanje z mojstrom Jožetom Privškom, s katerim sem posnel dve LP-plošči, prvo Trompeten Festival z Jožetovimi priredbami za godalni orkester mojih skladb in trobentarjem Pavlom Grašičem in Perom Ugrinom. Drugo, Festival trobent, pa sem odigral sam na Jožetove priredbe svojih kompozicij. Ta dva projekta je podprl znani izdelovalec trobilnih inštrumentov Martin Lechner, pri katerem sem soustvaril svoj tip trobente in ustnika. Največ plošč sem posnel z Alpskim kvintetom. Prejeli smo celo deset zlatih plošč. Napisal sem več priredb za kompozicije brata Branka Prešerna. Kot zanimivost naj povem, da je bila pred dnevi izdana vinilka z naslovom Š´te godbe, na kateri sta moji polki Ko Ivan zatrobi in Proti Mengšu. Poleg omenjenih se še vedno igrajo ali pojejo Kranjsko dekle, Po Beli krajini, Rdeči mak, Čarobna Slovenija, K sosedovim na kavo, Čas počitnic, Na potovanju, Janezov bariton, Pojdi z menoj v gore ... Navdih ali glasbeni motiv mi je prišel na misel ob zelo različnih trenutkih dneva in noči: med vožnjo, pri počitku, pri vadbi trobente, klavirja ali diatonične harmonike … Ponoči večkrat vstanem in si motiv, da mi ne uide za zmeraj, takoj zapišem v note.«

Od godbe do Alpskega kvinteta

Žan se je najprej učil igrati na violino, nato je presedlal h godbi na pihala, kjer mu je bil najbolj všeč zvok trobente.

»Nasploh lahko rečem, da se da podajanje neke melodije primerjati s pevskim podajanjem. Pri tem imam v mislih oseben pristop k barvi tona inštrumenta in načinu igranja.«

In kako je začel igrati pri Alpskem kvintetu?

»Ko sem končal nižjo glasbeno šolo, sem opravil sprejemni izpit na srednji glasbeni šoli. Nato sem imel več let svoj ansambel na Jesenicah. Ker smo občasno igrali tudi na avstrijskem Koroškem, smo potrebovali ime skupine in tega se je domislil naš takratni član Franci Bizjak, ki je igral bobne. Dal nam je ime Alpski kvintet. Leta 1966 nas je pot zanesla najprej v Francijo, nato pa tudi v Švico in druge evropske države. To leto se tudi šteje kot začetek Alpen Oberkrainer kvinteta kot profesionalnega ansambla.«

Pri Alpskem kvintetu sta se pobliže spoznala tudi z Ivanko Kraševec.

»Lahko rečem, da se nama je obema spremenilo življenje v skupno pozitivno pot. Lepo se dopolnjujeva, čeprav lahko trdim, da tisto, da ženske držijo pokonci tri vogale, pri naju povsem drži. Podrobno je najina pot opisana v knjigi Najine sledi. Izšla je v slovenščini in nemščini. Izid so podprli izdelovalec inštrumentov Martin Lechner iz Bischofshofna, Občina Metlika in Občina Radovljica. Kar pa se tiče glasbe, sem vesel, da mnoge moje melodije izvajajo številni ansambli v nemško govorečih deželah. Dokler jih bodo igrali, se me bodo spominjali. Še posebej zato, ker so mnoge precej zahtevne in so pravi izziv za spretne izvajalce.«

»Vesel sem, da mnoge moje melodije izvajajo številni ansambli v nemško govorečih deželah. Dokler jih bodo igrali, se me bodo spominjali. Še posebej zato, ker so mnoge precej zahtevne in so pravi izziv za spretne izvajalce.«

»Lepo se dopolnjujeva, čeprav lahko trdim, da tisto, da ženske držijo pokonci tri vogale, pri naju povsem drži.«

Slikarja Prešerna iz Prešernove ulice

Zakonca Prešern sta si najprej zgradila hišo v Završnici pod Stolom. Pozneje pa sta ugotovila, da nimata onadva hiše, temveč hiša njiju. Dela s hišo in okolico je bilo pač preveč, zato sta se odločila za nakup stanovanja v Radovljici. Naključje je naneslo, da zdaj živita prav v Prešernovi ulici. V šali dodajata, da se ulica ne imenuje po njunem priimku …

Res pa je, da sta se oba – še posebno Žan – lahko zdaj bolj posvetila svojim konjičkom. Žan v prvi vrsti slikarstvu.

»Ko sem sklenil glasbeno pot, sem se podal na slikarsko. Risal sem rad že v osnovni šoli, v zrelih letih pa sem znova obudil stare zametke veselja do risanja in slikanja. Deloval sem v slikarskih klubih, kot je Vir iz Radovljice, Rajko Slapernik iz Ljubljane, Jasna iz Kranja, še vedno pa delujem v likovni sekciji Leon Koporc UKC Ljubljana in Sotočje iz Radovljice. Izpopolnjeval sem se na risarskem tečaju Zmaga Modica, leta 2013 pa sem diplomiral na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Leta 2018 sem celo razstavljal s slovensko likovno delegacijo na razstavi Salon Des Beaux Arts v pariškem Louvru.«

Kako je dobil zamisel, da bi naslikal glasbene zvoke?

»Že v zgodovini likovne umetnosti so bili poizkusi upodabljanja zvoka na sliki, kot je risanje posameznih znakov za tone z različnimi barvami. Likovna teorija govori tudi o vibracijah med komplementarnimi barvami in o sinesteziji. To sem prikazal tudi sam, na svojski način. Sicer pa poznam primer pokojnega kolega Marjana Kregarja, ki je bil uglaševalec harmonik pri Hohnerju. Povedal mi je, da je ton A videl svetlo modre barve, ton G pa oker.«

Ivan Prešern Žan ima za seboj veliko razstav. Samostojnih in skupinskih. Ob tem je treba dodati, da je v zrelih letih slikarski talent v sebi odkrila tudi žena Ivanka. Ne sicer tako intenzivno kot Žan, a vendarle. Žanove slike pa so bile nasploh postavljene na ogled na mnogih uglednih mestih.

»Galerija Geoplin Ljubljana, Galerija UKC Ljubljana, Galerija Šivčeva hiša Radovljica, atrij župnišča v Radovljici, DOLIK Jesenice, Pekarna Resman v Zapužah, Galerija Avsenik Begunje in druge. Oba z Ivanko sva člana likovne sekcije Leon Koporc KUD-a Univerzitetnega kliničnega centra in Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer tudi trenutno razstavljam svoje slike.«

Zakonca Prešern sta videti zdrava in čila. Pa tudi vedno dobre volje. Žan dodaja, da ga poleg slikarstva pri kondiciji ohranja tudi namizni tenis.

»V sezoni 2023–2024 sem bil celo drugi v Sloveniji, seveda v svoji starostni kategoriji (nad 75 let). Z ekipo iz Mošenj igram v radovljiški, jeseniški in gorenjski veteranski ligi.«

In še en podatek! V teh dneh (7. maja) je dopolnil osemdeset let. Srečno, Žan!

Prvi resnejši načrt je zdaj zdrav z Ivanko dočakati devetdesetico.

Zakonca Prešern sta si najprej zgradila hišo v Završnici pod Stolom. Pozneje sta ugotovila, da nimata onadva hiše, temveč hiša njiju. Dela s hišo in okolico je bilo pač preveč, zato sta se odločila za nakup stanovanja v Radovljici.

(D199: 58-59)