Lepota ničevosti

Slovenska delegacija je na pogrebu v Vatikanu simbolizirala vse, kar je v kričečem nasprotju s tistim, za kar je pokojni papež živel in dobesedno izgoreval. Svoj kredo je izpričeval v vsakodnevnem življenju: bil je vzor skromnosti, iskrenosti, plemenite preprostosti. Živo nasprotje grabežljivosti, bahavosti, blišča ter razkazovanja moči in večvrednosti.

Moč je privlačna. Mislim na moč, ki daje oblast nad drugimi ljudmi. Ima različne obraze in izraze. Njen spekter sega vse od surove moči, državno-oblastne nadvlade, premoženjske superiornosti pa do mehke moči, ugleda, slave, spoštovanja. Ne samo Hobbes, predvsem Nietzsche je postuliral »der Wille zur Macht« kot hlepenje po obvladovanju.

Temu nasproti stojijo vrednote ljubezni, sočutja, dobrote, miru, požrtvovalnosti, hvaležnosti, obzirnosti. Ja, tudi te motivirajo in usmerjajo človekovo ravnanje. Predvsem osmišljajo, gradijo in povezujejo. Kako bi drugače brez njih človeštvo sploh preživelo? Svet sicer usmerja želja po moči, a njegovo preživetje zagotavljajo ljubezen, sočutje in dobrota.

Svet sicer usmerja želja po moči, a njegovo preživetje zagotavljajo ljubezen, sočutje in dobrota.

Individualisti in egomani

Da je politika predvsem stvar moči, hlepenja po slavi, ugledu in bogastvu, vemo že od nekdaj. Če kje, potem v Sloveniji. To je dežela, kjer so, ironično, na čelu dominantne politike, ki sebe razglaša za levo, socialno čutečo in zagovornico malega človeka, ljudje moči, vpliva in bogastva, medijsko sfabricirane slave, izraziti individualisti, da ne rečem egomani z narcistično osebnostno strukturo ter vsem, kar sodi zraven – od nestrpnosti do drugače mislečih, preko grabežljivosti do popolne izgube stika s stvarnostjo.