Ob zažigu LGBTQ zastave: Je mavrična zastava še vedno simbol svobode in pluralnosti ali simbol vedno bolj totalizirajočega pogleda na svet?

Rajko Podgoršek
Mavrična zastava pred Ministrstvom za zunanje zadeve RS (foto: Twitter profil Tanje Fajon)

Spor ob zažigu mavrične zastave, ki je visela iznad kina Kinodvor ob začetku festivala LGBT filma, se še ni polegel. Uradna politika je sicer bila formalno v obsojanju dejanja enotna, toda v javnosti so se na spletnih omrežjih kaj hitro vnela prerekanja, da smo priča dvojnim vatlom: en kriterij za LGBTQ zastavo ter drug kriterij za zastavice Zavoda Živim!. Ko je na to opozoril Planet TV pod vodstvom novega urednika Uroša Urbanije, se je bes že obrnil proti novemu (že enkrat preganjanemu) uredniku, novo medijsko krizo pa je povzročil odstop novinarja Malačiča zaradi »gonje proti LGBTIQ+ osebam«. Da bo spor še dodatno začinjen, je situacijo ideološko izrabil še ljubljanski župan Janković z izjavo, da bo »mavrična zastava na ljubljanski mestni hiši ostala kar nekaj časa«.

Ob tem, ko se sprašujemo, kdo so bili »mladostniki stari med 15 ter 18 let, oblečeni večinoma v črna oblačila« ter skrivnostno »dekle, oblečeno v bel plašč«, če navedbe policije držijo, je bila sneta ter zažgana zastava seveda takoj zamenjana z novo, v znamenje solidarnosti pa so od mestne hiše do Ministrstva za zunanje zadeve po mestu vzniknile nove.

Ravno odziv na ta provokativni dogodek, ki je kot požar hitro zaposlil vse pomembne mainstream medije v državi, ki tako veselo krojijo slovensko javno mnenje, nam kaže, da se dandanes le še malokdo zaveda, kako vseprisotni, pravzaprav kako vseobsegajoče totalno, skorajda že nasilno delujejo mavrični simboli LGBTQ gibanja oz. t. i. »gender« ideologije.

Ugrabitev mavrice

Že bežen pogled v zgodovino nam hitro pokaže, kako smo od simbola nekdaj zatirane manjšine, ki je bila na obrobju družbe, prišli do povsod prisotnega simbola, ki je danes v Zahodnem svetu stalnica. Če se »posvetujemo« z enciklopedijo Britannica, je prvo različico LGBT oz. t. i. »pride« zastave l. 1978 ustvaril gejevski umetnik ter transvestit Gilbert Baker po naročilu danes izjemno znanega Harveya Milka, prvega javno deklarirajočega se istospolnega javnega uslužbenca v ZDA.

Številnim neznano dejstvo je, da je bila ustvarjena zastava izjemno podobna drugi zastavi, ki je bila že dolgo časa v uporabi številnih protestniških gibanj, tj. mirovniški zastavi. Starejši pri nas so to originalno zastavo z velikim znakom miru prvič videli na televizijskih ekranih ob protestih takrat porajajoče se organizacije Greenpeace v sedemdesetih ter osemdesetih. Danes je Bakerjeva in Milkova mavrična zastava zasenčila originalno zastavo do te mere, da simbola mavrice v javnosti praktično ne moremo enačiti z ničemer več kot s pravicami t. i. spolnih manjšin. Na dejstvo, da je mavrica simbol zaveze v Stari zavezi, ne pomisli skorajda nihče več.

Širitev gibanja za pravice istospolnih, ki vedno bolj postaja pravzaprav vseprisotno »gender« gibanje, ki mu (javno) nihče ne sme ugovarjati, lahko ponazorimo tudi s povečevanjem števila črk v akronimu

Od LGBT do LGBTIQ+ ...

Širitev gibanja za pravice istospolnih, ki vedno bolj postaja pravzaprav vseprisotno »gender« gibanje, ki mu (javno) nihče ne sme ugovarjati, lahko ponazorimo tudi s povečevanjem števila črk v akronimu. Festival filma, v čast katerega je visela nesrečna zastava na pročelju Kinodvora, ima samo štiri črke LGBT, kar nakazuje na starost tega kulturnega dogodka, ki se je začel že davnega leta 1984. To pa je celo desetletje pred znamenitima konferencama OZN v Kairu ter Pekingu v letih 1994 ter 1995 na temo reproduktivnih pravic, ko je pojem »gender« prvič ugledal luč sveta na mednarodnem političnem odru.

Od prvotne skrajšane kratice smo danes prišli že na široko uporabljeno paleto LGBTQ, kot pa so nas opomnili v sporu na Planet TV, bi morda bili tudi v Sloveniji dolžni uporabljati kratico LGBTIQ+. Spremembam mavrične zastave prav tako ni videti konca, saj je ob drogu pridobila nov pisan trikotnik, gibanje pa jo sedaj uporablja praktično že v dvojčku z dodatno modro-roza-belo trans zastavo.

Obsedenost ne samo z mavričnimi zastavami, marveč tudi z dovoljenimi ter nedovoljenimi izrazi mnenja o njih, pa je pri nas šla že tako daleč, da številna racionalna mnenja o tematiki izostanejo.

Čeprav seveda zažig zastave lahko vsi obsodimo in pri tem seveda ne pozabimo na opozarjanje na dvojne vatle v poročanju slovenske novinarske srenje, je zelo sumljiva odločitev, da se s celotno zadevo ukvarja ne samo vsa vrhovna politika, temveč tudi državno tožilstvo. Vsak razumen človek bi namreč prejkone zaključil, da je najboljša kazen za predrzne mulce ter smrkljo ostra pridiga njihovih staršev, kakšna vzgojna, če je to potrebno, ter mesec dni brez pametnega telefona in televizije. Ne pa, da se sedaj zažene cel represivni aparat v iskanju obtožbe za nekaj mesecev prevzgojnega zapora za nesrečno mladež, medtem ko so ob resnem paradržavnem ter mafijskem kriminalu isti tožilci sumljivo počasni ter slovenski zapori nenavadno prazni.

Mavrične zastave na drogovih javnih institucij

Hitri ter ponosni dvig »mavrice« na stavbi Ministrstva za zunanje zadeve sproža dodatne pomisleke. Zagotovo drži, da je obešanje mavričnih zastav na uradnih stavbah trend po vsem Zahodu zadnjih 15 let, nedvomno pa od takrat, ko je ameriški predsednik Obama ob prelomni odločitvi ustavnega sodišča o istospolnih porokah v zadevi oz. t. i. razsodbi Obergefell v mavrično osvetlil celotno Belo hišo. Danes mavrični okraski letijo gor pa spet dol, kjer kraljuje levica vse plapola od mavrice, ko pride na oblast desnica, zastave snamejo.

A vendarle vprašajmo se, ali za ministričino »zaljšanje« ministrstva sploh obstaja pravna podlaga? Na slovenskih spletnih omrežjih so številni opozorili, da pravno zadeva stoji na trhlih nogah. V Zakonu o grbu, zastavi in himni je jasna dikcija, kako se obeša slovensko zastavo ob »zastavi tuje države ali mednarodne organizacije, kadar je ta zastava izobešena ob uradnem obisku voditelja tuje države oziroma pooblaščenega predstavnika mednarodne organizacije« (16. člen). Logično, na slovenskih uradnih stavbah poleg slovenske visi zastava EU, pred ministrstvom za obrambo zastava zveze NATO, ob obisku predstavnika iz tujine pa zaplapola zastava dotične tuje države (ali ob posebni priložnosti kakšne organizacije npr. OZN).

Kako torej lahko mavrična zastava nenadoma dobi tako častno mesto pred Mladiko? Edina razlaga je, da gre za kondenzirajoči simbol prevlade nove družbene paradigme v najboljši Orwellowski maniri, da se pokaže, kaj je »dovoljeno«, »sprejemljivo« in pravzaprav »zahtevano«. Nihče pa ne pomisli, ali je cesar pravzaprav nag in da tako kot na ministrstvo ne obešamo zastav lovskih ter gobarskih društev, tudi mavrične tja ne sodijo, saj ne ustrezajo uradni zakonodaji ter praksi izobešanja zastav. Resnici na ljubo se trend tudi na Zahodu šele z nastopom novih desnih političnih gibanj po desetletjih enoumja le počasi obrača, v Sloveniji pa na podobna opozorila še čakamo, saj se vsaj v Ljubljani vsi obračajo tako, »kot Zoki reče«.

Ob ideološkem naboju, katerega moč so mavrični aktivisti pokazali v teh dneh, bo z zanimanjem spremljati, ali se bo ta vsesplošni mavrični »bullying« ustavil. Geji in lezbijke danes niso več nobena obrobna, zatirana manjšina, temveč lahko normalno živijo povsod v Zahodnih družbah. Toda ob tem, da starši ter njihovi otroci in mladostniki o vdiranju »gender« ideologije pod povsod prisotnimi loki mavric ne morejo javno izreči nobenega mnenja več, je potem skorajda razumljivo, da pride do takšnih ekscesov. Ob čemer bi bila reakcija medijsko-nevladniške srenje, tudi če bi prišlo le do odstranitve zastave iz droga, najverjetneje povsem ista.

Ob vsej histeriji je navsezadnje pomenljivo, da se danes na temo totalnosti »gender abecedne« ideologije ne zmoremo niti javno šaliti, ob čemer je okno glede tega pri nas še bolj zaprto kot v zahodnih družbah z bolj pluralno kilometrino. Spomnimo se samo na epizodo legendarne humoristične nanizanke Seinfeld, ko lik junaka Kramerja dobronamerno želi sodelovati na pohodu proti AIDS-u, a na svoj način, brez nošenja obveznega rdečega trakca. Nesrečneža, ki se noče ukalupiti, tako maltretirajo, da ta organizatorje ter soudeležence označi, da so »ribbon-bullies« oz. trakčasti nasilneži.

Pomenljivo je, da številnih legendarnih humorističnih izdelkov TV in filmske produkcije ob današnjih normah »gender puritanstva« ne bi več mogli posneti. A kljub temu, da današnji čas podiranja novo vzpostavljenih »gender« tabujev ter z njimi povezane simbolike ne tolerira, se zdi, da bo nastopil trenutek, ko bomo tudi mi »mavričnim bulijem« ter s tem povezanim vsepovsod prisotnim dvojnim standardom morali odločno reči ne.

Izbrano za naročnike
Delo je način življenja
Je prihodnost mesne hrane v laboratorijsko vzrejenem mesu namesto ubijanja živali?
Kdo je bil zares prvi
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

[Duhovna misel] Dve poti spoznavanja Boga
  • 19. 04. 2026
Križi s križankarstvom
  • 18. 04. 2026
Fenomen Stevanović
  • 18. 04. 2026