Od Bohinja do Velenja: Kaj se dogaja s slovenskimi jezeri?

Vročina in suša ustvarjata ugodne pogoje za razrast cianobakterij. Zaradi poletne vročine so se v dveh različnih jezerih pojavile potencialno toksične cianobakterije. Julija so jih zaznali v Bohinjskem jezeru, v teh dneh je Direkcija Republike Slovenije za vode o njihovem pojavu obvestila tudi Mestno občino Velenje. Na posameznih delih vode so se pojavile gošče, v katerih so prepoznali potencialno toksične cianobakterije.

Direkcija poziva plavalce k previdnosti in odsvetuje stik z njimi. Posebej otrokom in živalim se svetuje previdnost. Opozorilo ne pomeni, da je celotno Velenjsko jezero onesnaženo ali nevarno; gre za pojav na posameznih območjih, kjer so vidne zelene gošče. Pri običajni rekreaciji je po doslej znanih podatkih možnost akutne zastrupitve majhna. Cianobakterije niso nastale na novo in njihova prisotnost ne pomeni, da je voda nevarna, vendar lahko nekatere proizvajajo toksine, ki škodujejo ljudem. Zato je treba predvsem vedeti, katere vrste so prisotne, v kakšni količini in ali dejansko proizvajajo toksine.

Strokovnjaki Nacionalnega inštituta za biologijo so julija tudi v Bohinjskem jezeru zaznali potencialno strupene cianobakterije. V vzorcu plavajoče gošče so potrdili tudi gene, povezane s tvorbo anatoksinov, toksinov, ki so lahko nevarni za živali in ljudi.

Ne gre za vsa slovenska jezera. V zadnjih tednih sta bila zaznana dva odmevnejša primera, ki pa še ne omogočata širšega sklepa o stanju vseh slovenskih jezer. Izpostavljata pa vprašanje, kakšno vlogo imajo pri takšnih pojavih visoke temperature, pomanjkanje padavin in segrevanje voda ter ali smo na takšne razmere pripravljeni.

Letošnje vremenske razmere ustvarjajo ugodnejše pogoje

Cianobakterije so v slovenskih, pa tudi v številnih drugih vodah, prisotne že dolgo. Problem nastane, ko se razmere spremenijo tako, da jim omogočijo hitro razmnoževanje. Letošnje poletje jim je pri tem lahko naklonjeno.

Nacionalni inštitut za javno zdravje je julija opozoril, da poletna vročina in pomanjkanje padavin vplivata tudi na površinske vode. Površina se segreva, medtem ko se vodostaji znižujejo. V mirnejših vodah je tudi manj turbulentnega mešanja. Zaradi takšnih razmer nastanejo dobri pogoji za razrast cianobakterij. Pomembna so tudi hranila, predvsem dušik in fosfor, ki lahko v vodo prihajajo iz različnih virov.

Pri ustrezni kombinaciji (povišane) temperature, svetlobe, hranil in stabilnosti vodnega stolpca se lahko začne njihov hitrejši razrast. Ko jih je količinsko več, se na površini pojavijo zelene, rjave ali celo škrlatne gošče.

Tako so jih zaznali tudi v Bohinjskem in Velenjskem jezeru. Vendar med njima obstajajo razlike. V Bohinjskem jezeru je Nacionalni inštitut za biologijo v vzorcu plavajoče gošče potrdil gene za sintezo anatoksinov, skupine cianotoksinov, ki lahko negativno vplivajo na živčni sistem. V Velenjskem jezeru pa so pristojne službe za zdaj javno potrdile zgolj prisotnost potencialno toksičnih cianobakterij; podatka o konkretni vrsti oziroma o potrjenih koncentracijah toksinov še ni.

V Bohinjskem jezeru je bila nevarnost ugotovljena v vzorcu gošče, ne velja pa za celotno jezero. Tudi v Velenjskem jezeru velja opozorilo predvsem za območja, kjer so vidne zelene gošče.

Pri takšnih pojavih je pomembno, kaj se dogaja v posameznih vodnih telesih in katere vrste se tam razvijajo. Cianobakterije namreč niso le ena vrsta, temveč skupina organizmov. Nekatere lahko tvorijo toksine. Različne vrste oziroma sevi proizvajajo različne cianotoksine. Nacionalni inštitut za biologijo zato pri svojem spremljanju ne išče zgolj vidnih zelenih zaplat, temveč s sodobnimi laboratorijskimi metodami preverja tudi prisotnost genov, povezanih s tvorbo toksinov.

Če človek pride v stik s cianobakterijami

Če oseba pride v stik z njimi, še ne pomeni, da bo takoj po kopanju zbolela. Zdravstvene težave so odvisne od vrste toksina, njegove koncentracije in načina izpostavljenosti. Do zdravstvenih težav lahko pride po zaužitju vode ali gošče. Težave lahko nastanejo tudi ob stiku s kožo ali vdihavanju drobnih kapljic.

Pogostejše težave so razmeroma blage: draženje kože, srbenje in izpuščaji. Če oseba zaužije onesnaženo vodo, lahko pride do bruhanja, bolečin v trebuhu in driske. Nekateri ljudje lahko občutijo draženje oči, žrela ali dihal. Težave so odvisne od tega, kateri vrsti cianobakterij oziroma toksinu je bila oseba izpostavljena.

Pri nekaterih cianotoksinih so možni tudi resnejši simptomi. Na primer anatoksini, pri katerih so bili v vzorcu iz Bohinjskega jezera potrjeni geni za njihovo sintezo, lahko vplivajo na živčni sistem. Pri večji izpostavljenosti se lahko pojavijo šibkost, motnje koordinacije, mišični krči in težave z dihanjem. Takšni zapleti so sicer precej resnejši in jih ni mogoče enačiti z običajnim stikom s površinsko vodo.

Kaj storiti

Ko se oseba začne slabo počutiti, je pomembno, da takoj izstopi iz vode. Kožo je pomembno umiti s čisto vodo. Če se simptomi stopnjujejo, zlasti če se pojavijo težave z dihanjem, motnje zavesti, izrazita šibkost ali nevrološki znaki, je potrebna nujna zdravniška pomoč.

Pri otrocih je potrebna posebna previdnost, saj lahko med kopanjem nehote zaužijejo vodo. Psi pa lahko celo ližejo gošče z obrežja. Zato ob vidnih zelenih ali drugače obarvanih goščah ni smiselno preverjati, ali je voda »res nevarna«, ampak se jim je najbolje preprosto izogniti.

Pri tem velja še eno pomembno pravilo: cianobakterij ni mogoče zanesljivo prepoznati samo po videzu vode – zelena voda ali gošča ni nujno toksična, vendar tudi odsotnost izrazite zelene barve ne pomeni, da toksinov ni. Zato je ob uradnem opozorilu pomembneje upoštevati navodila pristojnih služb kot pa se zanašati na lastno presojo.

Visoke temperature, pomanjkanje padavin in segrevanje površinskih voda spreminjajo razmere, v katerih živijo tudi mikroorganizmi. Če se bodo takšna poletja pojavljala vse pogosteje, bo vse pomembneje tudi vprašanje, kako hitro zaznamo lokalne pojave cianobakterij in kako hitro o njih obvestimo ljudi.