Vse kaže, da ''žlahtne'' desnice ne potrebuje nihče več. Morda v resnici potrebujemo demokratično levico.

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek

vir: Facebook
POSLUŠAJ ČLANEK


Ni trajalo dolgo, da je ukinjanje samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve dobilo prve konkretne politične posledice. Odločna reakcija Nove Slovenije z zahtevo interpelacije kulturne ministrice Aste Vrečko je bila za mnoge presenetljiva. Tako za del levice, ki si je vedno pridrževala pravico, da si izbira vedno novo ''žlahtno konservativno'' stranko kot potencialni privesek v svoji koaliciji, kot za tisti del desnice, ki je pomladni pol vedno bolj enačil le z eno, največjo stranko, ostalim pa očital, da niso dovolj ''dobri'', ''odločni'', ''zvesti'' in kar je še takšnih očitkov.

Tako pa je nadobudna aktivistično-revolucionarno navdahnjena ministrica s svojim "pacanjem" po največji vrednoti slovenstva, osamosvojitvi ter vzpostavitvi lastne države, poleg javnega razburjenja poskrbela tudi za politične spremembe, ki jih bo slovenska strankarska politika čutila še nekaj časa.

Pozoren opazovalec se ne more znebiti občutka, da je bil poseg ministrice iz kvote najmanjše, a najbolj pravoverno trdo leve stranke Golobove koalicije, ki se je sredi strukturnih težav, s katerimi se sooča vlada, odločila za neizprosen kulturni in ideološki boj, tisto, kar je dokončno izbilo dno slovenskim političnim preigravanjem in slovenski politični prostor dokončno razjasnilo.

Zadnji politični izpad je bil več kot očitno preveč tudi za vedno ''spravljivo'' Novo Slovenijo. Bil je preveč za stranko, ki so jo imele vse leve vlade v zadnjih 10 letih v rezervi kot ''žlahtno'' stranko. Nedvomno je številnim v stranki to godilo in se niso kaj preveč prevpraševali, kako je nekoč končala ena druga t. i. ''žlahtna konservativna'' stranka, SLS.
Vodstvo NSi je očitno jasno začutilo, da tu preprosto ne more biti tiho in ne more ter ne sme prodati lastne identitete hladnim političnim računicam, kar bi sicer morda premnogi na obeh straneh političnega spektra želeli.

Nova Slovenija je dolga leta dobivala pohvale o svoji "zmernosti", ki naj bi bila nasprotje "skrajnosti" preostalega dela slovenske desnice. S padajočimi nakladami boreči se levi tiskani mediji so preko levih kolumnistov napisali kako spodbudo, padel je marsikateri laskav intervju.

Nova Slovenija ni stranka, ki bi slovela po državnozborskem aktivizmu, a vendarle je bila poteza ministrice tista, ki je očitno stranko dokončno prebudila iz mirnega sna o sodelovanju tudi za ceno lastnih vrednot. Vodstvo stranke je očitno jasno začutilo, da tu preprosto ne more biti tiho in ne more ter ne sme prodati lastne identitete hladnim političnim računicam, kar bi sicer morda premnogi na obeh straneh političnega spektra želeli.

Za dokončno oceno političnega jokerja, ki ga je potegnila Nova Slovenija, bo zaradi opozicijskih usklajevanj ter zbiranja manjkajočih podpisov potrebno še počakati. Toda z nemajhno gotovostjo lahko trdimo, da bodo posledice za slovenski politični prostor konkretne.

Ne moremo dvomiti, da vsakokratno vodstvo Nove Slovenije ni bilo iskreno v svoji želji stati jasno na vrednotah ter iskati skupne rešitve okoli politične desne sredine, kjer so se pozicionirali že strankini predhodniki Slovenski krščanski demokrati. Veliko vprašanje pa je, koliko so v svojem dolgoletnem snubljenju bili iskreni na drugi politični strani, in zdi se, da smo sedaj dokončno dobili odgovor.
Ob takšni politični konstelaciji ter premoči v Državnem zboru očitno potrebe po ''žlahtni'' desni stranki ni več.

Ob takšni politični konstelaciji ter premoči v Državnem zboru očitno potrebe po ''žlahtni'' desni stranki ni več. Če držijo namigi raziskovalnega novinarja Bojana Požarja, je vsakršno preoblikovanje leve vlade s sodelovanjem NSi-ja izven vsakršne politične kombinatorike. Scenarij, pred katerim so velikokrat ''strašili'' številni na pomladnem polu, je tako padel v vodo. Še več, ministrica Vrečko je s svojo ideološko mržnjo verjetno pokopala vsakršno programsko sodelovanje NSi-ja z Golobovo vlado na temo ustavnih sprememb.

Se bo pokazala demokratična levica?


Obenem ne smemo pozabiti, da je odziv Nove Slovenije končno pokazal, da opozarjanje na negovanje spomina osamosvojitve ni domena ter odgovornost največje opozicijske stranke. Pravzaprav do tega nikoli ne bi smelo priti! Zreduciranje dolžnosti javnega opozarjanja na osamosvojitvene vrednote na eno samo stranko je ravno zaradi tega omogočilo, da je bila osamosvojitev s strani slovenske levice na preveč preprost način omalovaževana. En sam izpostavljeni strelovod, ki ga je nespametno ustvaril prepogosto preveč pasiven angažma ostalih strank ter civilne družbe, je za levico postal lahka tarča. Zadnja poteza Nove Slovenije ima torej v tem primeru lahko le prepotrebne blagodejne učinke.

A če je s tem na eni strani s tako opevano ter na drugi strani tako napadeno ''žlahtnostjo'' konec, kaj te zadnje ministričine poteze pomenijo za širši levi politični spekter? Dejstvo je, da Golobova vlada idejno postaja vedno bolj vlada stranke Levica, in tu se bo vedno bolj odpiralo vprašanje leve politične demokratične sredine; ali njenim pripadnikom v takšni politični konstelaciji še pripada njihovo mesto?

Bodimo jasni: ob takšnih radikalnih političnih potezah, kot jo je pravkar uprizorila ministrica, nobeno desno-sredinsko ''žlahtnenje'' ne more pomiriti političnega prostora. Realno bo tu na potezi levica, njen deklarativno demokratični del, ki je trenutno ujetnik radikalne manjšine 5 %, ki očitno idejno obvladuje vlado in je preko svoje ministrice tudi uspel spromovirati tako trde ideološke poteze.
Ob takšnih radikalnih političnih potezah, kot jo je pravkar uprizorila ministrica, nobeno desno-sredinsko ''žlahtnenje'' ne more pomiriti političnega prostora.

Pri bivšem predsedniku Borutu Pahorju smo videli, da leva sredina demokratični potencial nedvomno ima, na trenutke ga je pokazal tudi zopet glasni Miro Cerar, zametki pro-zahodne, pluralne, demokratične levice, ki je pred tridesetimi leti preko DEMOS-a ali pa drugače bila del osamosvojitvenega procesa, pa občasno preko zmernih javno izpostavljenih levo-sredinsko usmerjenih osebnostih še vedno priplavajo na plano.

Torej, ministrica Vrečko je verjetno za več kot en volilni ciklus s svojim frontalnim napadom pomagala dokončno pokopati ves smoter obstoja ''žlahtne'' desnice. Le upamo lahko, da bo istočasno sprožila dokončen nastanek demokratične levice in njeno odcepitev od revolucionarnega podmladka. Če ob tem potrebuje pomoč pomladnega pola, ji bo ta z veseljem priskočil pomagat.

Nova Slovenija je, kot kaže, svoje kot dežurna ''žlahtna'' desnica dokončno ''oddelala'', v prihodnosti bo svoj del odgovornosti za zbližanje na politični sredini moral prevzeti demokratično, narodno ter državniško čuteči del slovenske levice.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike