Odgovor na trpljenje naj bo sočuten odnos

Telesno in duševno trpljenje sta procesa, ki se jima je v življenju nemogoče popolnoma izogniti. Kakor sta po eni strani nezaželena, obenem človeku prinašata izzive za osebni razvoj, nova spoznanja ter povezovanje z drugimi. Zanimivo je namreč, da se v stiski ljudje po naravni poti, s sočutjem, povežemo in jo drug drugemu pomagamo prebroditi.

V raziskavah, kjer so ugotavljali učinke empatičnih odnosov med bolniki in zdravstvenim osebjem v obdobju bolezni in trpljenja, se je pokazalo, da so empatični odnosi prostor, kjer se občutek stiske in trpljenja znižata. O tem priča tudi psihoterapevtska znanost, ki odnos utemeljuje kot prostor zdravljenja. Prav tako pa moč odnosa dokazujeta tudi psihologija in nevroznanost.

Po drugi strani pa je jasno dokazano, da je pomanjkanje ljubečih odnosov ali umik iz odnosov največji vir trpljenja. Občutek odtujenosti, nesprejetosti ter občutek, da si drugim v breme, so bistveno zahtevnejši in bolj boleči od fizičnega trpljenja. Pogosto vodijo v depresivnost, močan občutek osamljenosti, odvečnosti, samomorilnost ipd.

Občutek odtujenosti, nesprejetosti ter občutek, da si drugim v breme, so bistveno zahtevnejši in bolj boleči od fizičnega trpljenja.

Ponujanje smrti v stiski je perverzno

Srhljivo je, da se v tako zahtevno in intimno temo, kot je odločanje o življenju in smrti, vnaša toliko poenostavljanja, da se najdejo rešitve, ki so čista perverzija naravnih življenjskih zakonitosti. Že izraz »dobra smrt« kot prevod izraza evtanazija je zavajajoč, saj je osredotočen le na en delček mozaika, da te bo smrt na lep način rešila stiske. Vendar pa pomoč pri prostovoljnem končanju življenja zanemari vpliv na ljudi, ki ostanejo, na družino, prijatelje in družbo ter na potencialne izvajalce postopka.

Prikazovanje odločitve za »smrt s pomočjo« kot avtonomne pravice je torej zmanipulirano, saj pravico prikazuje ločeno od drugih, kar je velik nesmisel; človek je del odnosov in njegova odločitev bo pustila posledice na vseh. Veliko vprašanje je, kako bo v takih družinah potekalo žalovanje, ko vemo, da je žalovanje ob samomoru za družine zelo zahtevno. Vprašajmo se, kako bo živeti z morebitnimi občutki krivde, ki se v procesu žalovanja pojavijo pozneje.

Čustvene posledice zahtevnih dogodkov in izgub se namreč lahko pokažejo šele v naslednji generaciji ali še pozneje. Če bomo samomor tako brezsramno omogočali ali celo spodbujali, lahko računamo na precejšen porast duševnih stisk naslednjih generacij, ki so že zdaj v tako močnem porastu, da jih v Sloveniji ne obvladujemo. Ponujanje smrti v obdobju, ko se posameznik sooča z občutki trpljenja in se znajde v stiski ter nemoči, je »instant« rešitev, ki dolgoročno in širše gledano ne more zagotavljati pozitivnih učinkov.

Ponujanje smrti v obdobju, ko se posameznik sooča z občutki trpljenja in se znajde v stiski ter nemoči, ne more zagotavljati pozitivnih učinkov.

Odločanje za smrt trpečih ljudi v družbi znižuje občutljivost do soljudi, zlasti šibkejših, kar vodi v popolno nasprotje temu, kar vsakemu od nas pripada, po čemer vsi hrepenimo in za kar so se ljudje v razvoju družbe tudi borili; to so sočutje, pomoč in ohranjanje dostojanstva, tudi ko si nebogljen in nemočen. S trenutnim predlogom zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) bi drastično znižali temeljni standard, ki velja v vsaki družbi, če želi, da se zdravo razvija.

Idealizacija samomora

Slovenija se že dolgo sooča s problematiko visoke stopnje samomorilnosti, kar je znak za alarm. Mnoge institucije v državi se že desetletja trudijo ljudem nuditi pomoč v trenutkih obupa ter zniževati stopnjo samomorilnosti. Nakar želijo pod idejo razvoja družbe in pod krinko avtonomije posameznika legalizirati samomor kot preprost, neboleč, idealen izhod iz stiske. Stopnja samomorilnosti se bo ob morebitnem sprejetju ZPPKŽ v Sloveniji močno dvignila, kar je še pred nekaj leti pomenilo velik alarm. Zato želijo snovalci ZPPKŽ postopek poimenovati drugače ter s tem zamaskirati lastno sramoto in hkrati ponarediti statistiko, saj bi bile realne številke preveč vpijoče in bi spominjale na grobnico slovenskega naroda.

Izgubljene priložnosti

Ob profesionalno izpeljanih »samomorih« bo verjetno manj možnosti, da nekomu samomor spodleti, kar je sicer pri samomorih dragocena priložnost za novo ureditev življenja. Spodleteli poskusi samomora namreč pri posamezniku ali v družini neredko spodbudijo potrebo in željo po temeljnih spremembah ter iskanju smisla, novih smeri v življenju, globljega povezovanja z ljudmi, veselja in hvaležnosti.

Spodleteli poskusi samomora neredko spodbudijo potrebo in željo po temeljnih spremembah, iskanju smisla in novih smeri v življenju.

Strah pred trpljenjem

Strah pred trpljenjem je naraven, tudi strah pred smrtjo je pogost. Za človeka pa je naporen tudi občutek izgubljanja kontrole nad npr. boleznijo. Potreba po močni kontroli je pogosto odraz notranje negotovosti, praznine in pomanjkanja osebnostne čvrstosti in notranjega miru. V takih primerih trpljenje doživljaš še bolj moreče, težje ga osmisliš, obupuješ in mu ne vidiš konca. Če ob vsem tem nimaš ljudi, ki jim zaupaš in ob katerih se počutiš sprejetega ali pa celo doživljaš, da si jim v breme, se nabere že veliko število dejavnikov, ki te spodbujajo k negativnim mislim.

Ko ni izhoda iz trpljenja

Včasih se zgodi, da objektivnega izhoda iz trpljenja ne vidimo ali ne moremo omogočiti. Vendar je občutek trpljenja relativen, ljudje pa smo načeloma sposobni osmisliti trpljenje tudi v zelo zahtevnih in objektivno gledano nerešljivih situacijah. Tak proces lahko učinkovito izpeljemo le, če dobimo razumevanje, podporo in pomoč oseb, ki nam pomagajo to trpljenje razumeti, sprejemati ter osmisliti življenje na način, ki nam je dan. Občutek trpljenja se na ta način znanstveno dokazano zniža. »Dobra smrt« je v tem smislu zelo hinavska ponudba, saj biti dober do človeka, ki trpi, pomeni zavzeti se, biti prisoten, na razpolago, biti empatičen, pristen ... ne pa se ga odkrižati po prehitevalnem pasu.

To, da nekomu pomagaš pri usmrtitvi in njegovo tožbo, da bi najraje umrl, vzameš dobesedno ter urediš vse potrebno, da bo njegova želja dobila smrtni epilog, kaže na zelo ozko in poenostavljeno gledanje situacije, kjer so spregledani mehanizmi klicanja na pomoč znotraj posameznikove agonije in obupa. Odločitev je zreducirana na eksplicitno izražene besede brez občutka za širši in globlji vpogled v situacijo trpečega človeka. Tako ravnanje bi lahko primerjali s permisivnostjo, kjer se otrok lahko o vsem svobodna odloča in si sam postavlja merila vzgoje; pa nam je za ta vzgojni stil vsem kristalno jasno, da za mladega človeka predstavlja način zanemarjanja njegovih temeljnih potreb po skrbi, zanimanju in odnosu. Otrok se sicer svobodno odloča, vendar ga količina svobode obenem postopoma vodi v izgubljenost, zamegljenost in pogubo.

Občutek trpljenja je relativen, ljudje pa smo načeloma sposobni osmisliti trpljenje tudi v zelo zahtevnih in objektivno gledano nerešljivih situacijah.

Življenjska doza sočutja

Za trpečega je dragoceno, da se najprej iskreno pozanimamo in poglobimo v razumevanje situacije, občutij, vzroka želje po smrti. Na ta način ga lahko v tej globoki stiski, nemoči in obupu začutimo. Šele ko smo v odnosu povezani, imamo možnost, da najdemo prave besede in presodimo, kdaj sploh odpreti usta, kdaj pa človeka, ki trpi, spremljati v tišini in darovati svoj čas ter ponuditi pristen in uglašen odnos, nežen gib, stisk roke, mil pogled … Za take situacije splošni nasveti trpečemu nimajo nobene moči, zdravilno moč imajo le empatični odnosi, skozi katere se rodi modrost sočutja. Skozi tak odnos se počasi lahko najde razumevanje tega neznosnega obupa in uglaševanje na tisto, česar ta človek ne zmore nositi. To je osnova, da se sprememba sploh lahko začne dogajati. Nikoli sicer ni zagotovljeno, da bo odnos zazdravil bolečino, ki jo človek čuti, vendar tudi smrt s pomočjo ni vedno hitra in jo ob morebitnih zapletih lahko spremlja agonija počasnega umiranja.

Strah pred širitvijo možnosti umiranja

Za vznik večine duševnih bolezni je izredno pomemben dejavnik prav kakovost odnosov, v katerih posameznik živi, pa tudi kakovost odnosov, v katerih je živel kot otrok in mladostnik. To pomeni, da človek z duševno boleznijo še toliko bolj potrebuje reparativno izkušnjo dobrih, sočutnih odnosov, ne pa smrti. Povsem jasno je, da če ne bomo poskrbeli za dobro paliativno oskrbo in verjeli ter se trudili za pristne odnose do naravne smrti, je misel na hiter in kontroliran konec precej logična, saj bodo posamezniki izgubljali občutek sprejetosti in možnosti, da so dragoceni, tudi ko so bolni, stari …

Za konec še vprašanje za trenutno zdrave volivce: Kako se bodo počutili vaši ostareli starši, ko bodo izvedeli, da ste glasovali ZA?

Zavedajmo se, da ima takšna volilna odločitev že posreden vpliv na omejeno svobodo odločanja naših staršev v stanju trpljenja zaradi neozdravljivih bolezni.

(D226: 18-19)