Pavel Rupar in prim. Majda Zbačnik, Glas upokojencev Pavla Ruparja: Med upokojenci ne ločujemo levega in desnega, oba imata enako minimalno pokojnino

Intervju: Pavel Rupar in prim. Majda Zbačnik, Glas upokojencev Pavla Ruparja

Glas upokojencev Pavla Ruparja je po besedah njenega predsednika edina stranka, ki se bo, če se uvrsti v parlament, zavzemala za odpravo krivic, storjenih upokojencem. V pogovoru je poudaril, da je zelo krivično, da je minister Mesec v predvolilnem času ljudem »vrgel bombonček« in zvišal minimalno plačo. In to z obrazložitvijo, da se je življenje podražilo za 18 odstotkov. »Za upokojence pa to ne velja?« se sprašuje Rupar. Prim. Majda Zbačnik, upokojena pediatrinja, ki je predstavila zdravstveni del strankinega programa, pa je med drugim dejala: »Mi radi živimo. Zahtevamo pa spoštovanje in dostojanstvo. Ne potrebujemo injekcije, ne potrebujemo evtanazije. Potrebujemo spoštovanje, solidarnost in pomoč.«

Tokrat predstavljamo stranko Glas upokojencev Pavla Ruparja. Z nami sta predsednik stranke Pavel Rupar in prim. Majda Zbačnik, pediatrinja. Gospod Pavel Rupar, na začetku je bil Inštitut 1. oktober, potem ste ustanovili stranko. Kako se je stranka razvijala?

Pavel Rupar: Začelo se je zelo spontano. Zaslediti je bilo razne stavke, recimo poklicnih gasilcev, medicinskih sester, poštarjev, in seveda ogromno negodovanja upokojencev, ki so na Facebooku in drugih družbenih omrežjih. Rekel sem si: ljudje sedijo doma, pritiskajo všečke, akcije pa nobene. Zakaj se upokojenci ne zavzamejo zase in ne gredo po boljše življenje in pokojnine na ulice?

Prvi protest je bil nato najavljen za 31. januarja. Potem smo imeli drugi shod, tretji shod, največ nas je bilo 37.000. To so res zgodovinski trenutki. Na enem od shodov se je porodila ideja, da naredimo stranko. Od takrat se je stvar razvijala do trenutka, ko smo prišli pred volitve. Zame je strahoten ponos, da smo zmogli vso organizacijo in prišli do točke, da se lahko enakopravno potegujemo za glasove volivcev.

Na terenu delamo zelo veliko. Večina članov inštituta ni članov stranke, pa vendar sodelujejo. Programi, ki smo jih imeli, so naleteli na zelo lep odziv pri ljudeh, predvsem pri najbolj preprostih, kmečkih ženskah, vdovah in vdovcih, invalidih, pa vse tja do ljudi, ki nimajo 1.000 evrov pokojnine. Nekoč je bilo 1.000 evrov pokojnine skoraj predmet posmeha.

Mantra (smeh).

Pavel Rupar: Ja, tako (smeh). No, zdaj pa je res skrajni čas, da se to zgodi. Ti ljudje upajo – tudi z našimi potezami – na popravo krivic. 

Mi smo prva in edina stranka, ki je po prošnjah upokojencev z odmero 57,25 odstotka želela to krivico spremeniti v pravico in jim za nazaj poravnati, kar se jim je zgodilo. Nobena stranka ni imela posluha. Trinajst let so prosili. Na koncu so ljudje, ki so ideološko diametralno nasprotnega mišljenja od nas, prišli do nas. Mi smo rekli: seveda, zakaj ne. Delamo zato, da bo vsem dobro. Med upokojenci ne ločujemo levega in desnega, levi upokojenec ima enako minimalno pokojnino kot desni. Tukaj se nima smisla prepirati. Na tem področju smo naleteli na zelo pozitiven, čeprav žal hitro pozabljen odziv.

Ste naredili kaj uradnega, vložili kakšen zakonski predlog v zvezi z nižjimi odmerami?

Pavel Rupar: Ja. Potrebnih je bilo 5.000 overjenih podpisov, mi pa smo jih zbrali 17.000. Včasih se sam sebi čudim, od kod nam vse ideje, moč, energija, kako privabimo ljudi. Ne vem, očitno že mora biti tako.

Zakon smo vložili, šel je skozi vse faze, vendar je bil pred približno mesecem dni zelo grobo zavrnjen in zavržen s strani Svobode, SD in Levice. Mislim, da smo se dobro držali. Zakon je trenutno padel. Vendar imajo ljudje upanje. Če bomo v parlamentu, bomo to pripeljali do konca. Če nas ne bo, pa teh krivic ne bodo popravili, ker gre za velik strošek za državo.

Prim. Majda Zbačnik, kaj bi vi pri upokojencih izpostavili kot največjo rano, kar se tiče zdravstva?

Majda Zbačnik: Kot pediatrinja in kot zdravnica, ki sem 40 let delala v zdravstvu, ta sistem dobro poznam. Vem pa tudi, da smo upokojenci največji uporabniki zdravstvenega sistema. Ob tej vladi, ko sem videla, kako zdravstvo drvi v kaos, sem se z veseljem priključila stranki Pavla Ruparja, da pomagam na tem področju. Skupaj smo sestavili zelo dober program za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo in paliativo. 

Zdravstvo je treba nujno reformirati. Golobova vlada ga pelje v kaos in razsulo. V času njegove vladavine so se čakalne dobe povečale za več kot 70 odstotkov. Mi pa imamo še vedno planski, monopolni, socialistični koncept, ki ga moramo nujno reformirati v moderno javno zdravstvo po modelu Zahodne Evrope, kjer bo bolnik v središču. Pri nas žal vsi plačujemo, nimamo pa možnosti pravočasne zdravstvene oskrbe, nimamo možnosti dolgotrajne oskrbe, nimamo možnosti paliative.

V zdravstvu imamo še vedno planski, socialistični koncept, ki ga moramo reformirati v moderno javno zdravstvo po modelu Zahodne Evrope, kjer bo bolnik v središču.

V čem se vaš program razlikuje od drugih, predvsem na desnici?

Majda Zbačnik: Mi želimo, da se vse kapacitete v zdravstvu združijo. Pri javnem zdravstvu morajo sodelovati državni sektor, zasebniki in koncesionarji. Denar naj gre za storitev, ne glede na to, za katero uslugo in kje se bolnik odloči zanjo. Pacient mora biti suveren, imeti mora pravico, da izbira zdravnika. Mi se bomo zavezali, da to ne ostane samo na papirju, ampak da se tudi dejansko uresniči.

Gospod Rupar, na enem od shodov smo slišali, da bi morali ukiniti borčevske pokojnine in RTV-prispevek za upokojence. Kakšni so danes vaši predlogi v zvezi s tem?

Pavel Rupar: Popolnoma enaki. Kar se tiče borcev, gre za popolnoma nepotreben strošek, ker teh borcev ni več. Žal so pokojni. To so zdaj nasledniki teh partizanov. Celo na vnuke se deduje. Delajo ne, imajo pa 2.000 ali 2.500 evrov pokojnine. 

V navezavi na to sem dal predlog, da bi tudi duhovnike plačevali iz državne blagajne. Zame naredi duhovnik 100.000-krat več kot potomec borca. Skrbijo za duhovno oskrbo, za sakralno dediščino, delajo kulturne stvari neprecenljive vrednosti, pa vsako nedeljo – v narekovajih – prosijo za kruh.

Pri RTV me moti, da moramo plačevati nekaj, česar nočemo kupiti. To je približno tako, kot da bi nekje v skladišču Peka, ki ga že 15 let ni več, ležalo 400.000 parov starih čevljev in bi nas nekdo prisilil, da jih kupujemo samo zato, da bi se navlake znebili. To meni ne gre v račun. Če bomo v vladi ali parlamentu, bomo pri tem vztrajali. Če ne, bomo pa od naslednjih vlad zahtevali nov sistem plačevanja RTV-prispevka.

Pri RTV me moti, da moramo plačevati nekaj, česar nočemo, kot da bi nas prisilili kupovati 400.000 parov starih čevljev iz skladišča Peka, ki ga že 15 let ni več.

Gospa Zbačnik, leva sfera oziroma tisti, ki vladajo, pobirajo za dolgotrajno oskrbo en odstotek od vseh plačil, tudi od pokojnine. Vi predlagate, da se ta denar vrne. Kako je s tem?

Majda Zbačnik: Mi, upokojenci, smo vso delovno dobo plačevali prispevke. Zdaj, ko smo v pokoju, pa smo upravičeni, da tega prispevka ne bi več plačevati, saj so naše pokojnine bistveno nižje od plač. Tukaj gre tudi za medgeneracijsko solidarnost. Mi smo v ta sklad vplačevali v času dela, zdaj pa naj vanj za prihodnost bodočih upokojencev vplačujejo mladi oziroma tisti, ki so redno zaposleni.

Poleg tega predlagamo, da tega ne plačujejo niti brezposelni. Njim namreč tudi pošiljajo položnice. In še nekaj: ta prispevek se pobira na zalogo. Plačujemo ga že od lani, zakon pa se je začel izvajati postopno samo v domovih, in to samo delno. Na domu, kjer želi večina starejših preživeti tretje življenjsko obdobje, pa se ta pravica sploh še ne izvaja.

Pa tudi v domovih ne v celoti.

Majda Zbačnik: Tudi v domovih samo delno. Zato smo absolutno proti temu. Zakon se mora najprej v resnici izvajati v življenju, ne samo na papirju. Šele potem naj se določi, kolikšen delež se bo plačeval in kako bomo pokrivali razliko, če bo zmanjkalo sredstev – iz fondov ali iz proračuna.

Kaj še predlagate v smislu financ? Na primer pri pokojninah in njihovi višini.

Pavel Rupar: Prepričani smo, da mora prag revščine doseči vsak upokojenec s polno delovno dobo. S tem se sorazmerno povečajo vse pokojnine, najmanjše pa naj se dvignejo za precej večji odstotek. Seveda to pomeni finančno breme za državo, to je logično. Se nam je pa zdelo zelo krivično, ko je minister Mesec v predvolilnem času vrgel ljudem bombonček in povišal minimalno plačo. In to z obrazložitvijo, da se je življenje podražilo za 18 odstotkov, da je hrana šla gor za 17 odstotkov, da so šle storitve navzgor. Za upokojence pa to ne velja?

Gospa Zbačnik, kaj pa evtanazija oziroma pomoč pri prostovoljnem samomoru?

Majda Zbačnik: Že kot zdravnica moram reči, da je bil ta predlog zakona edinstven v Evropi in svetu, ker je zdravnik po njem obvezno prisoten pri izvedbi evtanazije oziroma tako imenovanega prostovoljnega samomora s pomočjo.

To je bila prisila za zdravnike.

Majda Zbačnik: Nikjer v Evropi nimajo takšnega zakona, da bi bil zdravnik prisiljen sodelovati. Drugod sodelujejo posebne komisije oziroma skupine civilne družbe. Pri nas pa je bilo v zakonu eksplicitno poudarjeno, da mora zdravnik sodelovati od začetka: v komisiji, pri pripravi odmerka in tudi pri sami izvedbi, če bolnik tega ne more narediti sam. Še več, zdravnik mora počakati, da pacient umre, kar se lahko vleče tudi nekaj dni. Ves ta čas mora biti prisoten.

Vprašajmo se: kako naj zdravnik, katerega poklic je zdraviti, ohranjati življenje in lajšati trpljenje, postane nekdo, ki je rabelj? Kako nam bodo bolniki zaupali, če bomo to začeli izvajati? Že več kot 2.000 let smo zavezani Hipokratovi prisegi, ki govori, da spoštujemo življenje od spočetja do naravne smrti in da nikoli ne bomo umetno prekinili življenja.

Kakšen je torej vaš predlog?

Majda Zbačnik: Naš predlog je najprej zakonsko urediti paliativo in hospice, regijsko po vsej Sloveniji. Da bodo vsi prebivalci, ne glede na to, ali živijo v središčih ali na periferiji, ali želijo biti v domovih za ostarele ali v domači oskrbi, imeli možnost paliativne oskrbe. Poleg tega je treba centre razviti regijsko, poleg bolnišnic so potrebni tudi v domovih. Treba je vzpostaviti tudi mobilne enote, ki prihajajo na dom, zlasti pa nekaj hospicev.

Glas za Glas upokojencev Pavla Ruparja je glas za koga? Je to glas za Janeza Janšo, Roberta Goloba? Ljudje želijo preprost odgovor.

Pavel Rupar: Glas za stranko Glas upokojencev je glas za upokojence. Ne za enega ne za drugega. S kom bi šli v vlado, ko bomo v državnem zboru, je verjetno precej jasno. Politike, ki jo imamo zdaj, mi ne zagovarjamo in je ne moremo, ker so upokojenci v njej preveč oškodovani. Upokojenci si zaslužijo dolgo, dobro in zdravo življenje. Kdor bo to ponudil – vemo približno, kdo to je – potem to za nas pije vodo. Delali bomo za to, da bo čim več ljudi bolje živelo.

Ampak vendarle je glas volivca za Glas upokojencev pravzaprav glas za programski del desne opcije.

Pavel Rupar: Če pogledate programe, boste videli, da sem jaz v nekaterih stvareh morda celo bolj socialdemokrat kot socialdemokrati sami. Če govorim, da bi nekomu dal višjo pokojnino, je to socialna zadeva (no, to je pravica, ne socialna zadeva). Če govorim, da bi mladim omogočil odkup državnih stanovanj, so to stvari, ki jih ima recimo nemška socialdemokracija bolj razvite kot nemška desnica. Mi bomo gradili s tistimi, ki imajo razumne in dobre programe, združljive z našim. Mislim, da tu v resnici ni velike dileme.

Če so ljudje razočarani nad desnimi strankami – še vedno je veliko zamer iz časa kovida – in se ne morejo odločiti: mi smo alternativa in prosim vas za glas. Enako na levici: če vas je Golobova vlada razočarala, ne nasedajte na 150 evrov. Ne smemo se prodati za tak drobiž. Če ne morete pri sebi razčistiti, koga bi volili, volite Glas upokojencev. Tudi vas lepo prosim za vaš glas.

Če pogledate programe, boste videli, da sem jaz v nekaterih stvareh morda celo bolj socialdemokrat kot socialdemokrati sami.

Gospa Zbačnik, izvolite za konec vašo misel.

Majda Zbačnik: Sama sem se aktivirala predvsem zato, ker me je zelo bolelo, da smo upokojenci tako pasivni. Jamramo, jokamo, hkrati pa smo največja volilna skupina in lahko res veliko spremenimo. Zato sem šla v akcijo in se pridružila Glasu upokojencev, da upokojence pomagam aktivirati. Mi smo tisti, ki smo 40 let gradili to državo. Imamo polno znanja, izkušnje, mladi nas potrebujejo. 

Mi radi živimo. Zahtevamo pa spoštovanje in dostojanstvo. Ne potrebujemo injekcije, ne potrebujemo evtanazije. Potrebujemo spoštovanje, solidarnost in pomoč. Le tako se bo družba lahko razvijala tudi na etično-moralnem področju, le tako bo Slovenija družini vrnila njeno vlogo in narodu krščanske vrednote. In le tako bomo, kljub temu da smo majhen narod, imeli upanje za prihodnost. Zato, dragi upokojenci, pojdite na volitve. Mi smo vaše upanje in volite nas.

Aktivirala sem se predvsem zato, ker me je zelo bolelo, da smo upokojenci tako pasivni. Jamramo,  hkrati pa smo največja volilna skupina in lahko res veliko spremenimo.

(D242: 35-37)