Odzivi na vstop Petra Gregorčiča – Pogorelec: »SDS prevzema SLS«, Janša: »Izpadli bodo oboji«

Zajem slike Twitter SLS

Stranka SLS je v torek sporočila nosilca svoje liste na volitvah v Evropski parlament: to ne bo dosedanji evropski poslanec Franc Bogovič, temveč fizik, bivši predsednik Programskega sveta RTV Slovenija ter komentator aktualne politike v Uri moči na Planet TV Peter Gregorčič. 

Njegov prestop v politiko je vzbudil kar nekaj odzivov predvsem med desnim spletnim komentariatom. Ti gredo od izrazov navdušenja, do pomislekov, da ga je škoda za evropsko politiko, do privoščljivih pripomb, da bo obračunal z NSi, pa do trditev, da gre za posredni Janšev obračun s krščanskimi demokrati. 

Da je angažma Gregorčiča dobra poteza SLS, ki je s tem uspešno opozorila nase, pišemo v komentarju, a dodajamo, da bo desnosredinskemu bloku kot celoti koristila le, če se bodo prenehali gristi med seboj in se raje posvetili temu, kako poslanske sedeže utrgati iz rok konkurenci na levi.   

O kandidaturi profesorja s Fakultete za strojništvo Petra Gregorčiča za evropskega poslanca smo obsežno pisali že včeraj. Tokrat se osredotočamo na nekatere odzive na omrežju X. Najprej njegovo naznanilo o vstopu v politiko:

 

Njegova kandidatura je med komentatorji na družabnih omrežjih naletela na mešan odziv. Mnogi se nad njo navdušujejo, vendar v isti sapi pravijo, da bi ga raje videli politično delovati v Sloveniji. »Dobra poteza SLS. Mislim pa, da bi g. Gregorčič več koristnega doprinesel SLO na domačem političnem parketu kot pa v EU, kjer bo glas vpijočega v puščavi,« je denimo na X-u zapisal Jani N. Tone Anžlovar mu je odgovoril, da je dr. Gregorčič še mlad, v EU si bo napravil ime, ki bo daleč bolj prepoznavno, kot so naši EU parlamentarci z levega političnega pola. »Tako ga bo tudi v RS spoznala najširša publika in bo nekoč postal PV. Z njim bo SLS zaživela, oživijo naj tudi slovenski krščanski demokrati,« je dodal. 

»Zakaj ne kandidira za državni zbor,« se je vprašal Kralj Matjaž in dodal, da bi SLS z njim prišla na 6 ali 7 %. »Samo kaj, ko stric aka JJ ne dovoli.« Dobil je sledeči odgovor, ki je odprl nadaljnjo razpravo:


Svoje mislim ob tem je na X-u delil tudi Bojan Požar, ki je Gregorčiča zgolj dva dni pred tem še gostil kot neodvisnega komentatorja politike v svoji oddaji Ura moči. Zapisal je, da gre za dobro potezo predsednika SLS Marka Balažica, da bo šlo za očitni spopad predvsem znotraj volilnega bazena SLS–NSi, kjer bi slednja lahko izgubila evropskega poslanca, saj bo Gregorčič izjemno močan na TV in drugih soočenjih. Bo pa imel tudi nevarno neposredno konkurenco s Francem Bogovičem, ki bi ga lahko premagal s preferenčnimi glasovi. Seveda pa se Gregorčič poslavlja kot komentator Ure moči, mu je pa Požar ponudil možnost intervjuja. 

Bolj zadržan do Gregorčičevega vstopa na politično sceno je Janez Pogorelec iz NSi, ki v tem vidi prevzem SLS-a s strani SDS. 
»Me prav zanima, ali je to na evropski ravni EPP ali je kaj bolj desnega?« se sprašuje Pogorelec, pri čemer mu Žiga Turk odgovarja, da so »stališča zelo EPP«. In dodaja, da sam v Sloveniji pogreša kakovostno ECR ponudbo. 

Podobno kot Pogorelec razmišlja tviteraš Liberalec: 

Tako pa Gregorčičev vstop komentira Janez Janša: 

KOMENTAR: Rok Čakš
Kjer se prepirajo trije, kdo dobiček ima?

Je Peter Gregorčič dodana vrednost ali sredstvo v notranjih razprtijah na politični desnici? Bo v Evropski parlament spravil sebe in SLS ter izrinil NSi ali bodo zunaj ostali oboji, kot napoveduje Janša? Mar to pomeni lansiranje novega obraza na desnici?

Pojdimo po vrsti. S postavitvijo Petra Gregorčiča za nosilca liste za Evropski parlament je v danih razmerah, ko je medijem nezanimiva in tone v javno pozabo, odlično potezo zase potegnila SLS. Sicer se še z enim močnim kadrom, ki so ga postavili v ospredje, celo pred dolgoletnega vlečnega konja stranke Franca Bogoviča, še bolj pomikajo stran od svoje podeželske baze v smer urbane desnice. A dokler pomaga pridobivati dodatne glasove, seveda takšna strategija ne more biti sporna. Peter Gregorčič se je v svojih javnih pojavljanjih izkazal kot luciden, retorično spreten govorec, kar je za politični uspeh izjemnega pomena. V obeh smislih je torej Gregorčič za SLS velika pridobitev, morda celo rešilna bilka za politično preživetje vsaj na evropskem parketu.

Ali s tem ogroža mesto evropskega poslanca NSi-ju? Vprašanje je iz več vidikov manj na mestu kot katero drugo. Najprej zato, ker smo priča odprti konkurenčni tekmi, v kateri naj zmaga boljši. Če politiki NSi s svojo kilometrino, znanjem in izkušnjami niso sposobni odbiti takšnega napada, si političnega mesta niti ne zaslužijo. Da so krščanski demokrati Gregorčičeva tarča, je jasno po njegovem nedeljskem nastopu v Uri moči, ko se jih je temeljito lotil. Šele čez dva dni se je razkrilo, da je Požarjevo oddajo Gregorčič izkoristil za svoj premierni politični nastop in identificiranje glavnega tekmeca, kot ga seveda vidi sam. Poteza nastopa v vlogi neodvisnega komentatorja ob tem, ko že veš, da boš dva dni kasneje z veliko gotovostjo predstavljen kot nosilec politične liste, je seveda etično sporna. A politika je umazana igra in Gregorčič jo je kot takšno pripravljen igrati. Da se ni lotil tudi SDS-a, kaže na spretno izogibanje konflikta s tistim, ki je v politični areni, v katero želiš pristopiti, močnejši. NSi je, iz znanih okoliščin, šibkejša in zato bolj smiselna tarča. 

A da samostojen nastop SLS-a z Gregorčičem na prvem mestu ni povsem po volji predsedniku SDS-a, je jasno tudi iz njegovega odziva. V prvi vrsti zato, ker je Janša želel SLS pridobiti zase – tako za skupen nastop na evropskih volitvah, vezan na obvezno sodelovanje tudi na državnozborskih. Janševa dolgoročna strategija je namreč k sebi priključiti vse ostanke nekdaj velike Slovenske ljudske stranke, kar je storil že s Kanglerjem in Šrotom, zdaj pa si pod svojim okriljem želi tudi matico. 

Kaže, da SLS na to ni pristala in Janša zato napoveduje drobitev glasov in izpad z evropske scene tako NSi-ju kot SLS-u. S tem Janša svojim volivcem že vnaprej sporoča, naj slučajno svojega glasu ne prenesejo h Gregorčiču, saj bo s tem šel v prazno. Zaveda se namreč, da je po prepričanjih in dejanjih Peter Gregorčič mnogo bližje politični poziciji SDS-a kot Nove Slovenije. Zato je vprašanje, koliko bo Gregorčič vzel NSi-ju, ki hkrati ne odpira dileme, koliko lahko pobere SDS-u, v bistvu enostranski spin.

Bolj kot s tem, kako se bodo ob Gregorčičevem vstopu medsebojno pogrizli znotraj desnega pola, bi se akterji desnice morali ukvarjati s tem, kako s skupnimi močmi Evropski ljudski stranki iz Slovenije prinesti čim več evroposlanskih sedežev. Povedano drugače: kako te iztrgati iz objema levega pola, ki je na zadnjih volitvah osvojil 4, enako kot desnosredinski pol. Sedaj je na voljo eden več – bo ta pripadel levi ali desnosredinski opciji? Na pogled se zdi vprašanje manj pomembno, a v resnici ni, saj bo odgovor nanj poslal pomenljivo sporočilo pred sledečimi volitvami, ki bodo državnozborske.

A, glej ga, zlomka, ob vseh razburkanih debatah med desnim komentariatom se to vprašanje praktično ne pojavlja. Nasploh se zdi, da apologeti enih in drugih izgubo sedeža celo bolj privoščijo sorodni stranki, kot pa bi jo kakšni Svobodi. Vse to kaže, da se energija na desnici ta čas troši za povsem napačne namene – za medsebojne razprtije, obračunavanja, metanje polen pod noge in medsebojne privoščljivosti. Slednje pa gotovo ni pot do zmage tudi nad povsem razsuto levico. Pa najsi gre za evropske ali sledeče državnozborske volitve.

Časa za umiritev strasti in preusmeritev energije je še dovolj. Vprašanje je le, če so glavni akterji in njihovi apologeti tega sposobni.  

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike