Oljka in olje

Oljka je ob vinski trti in žitu sodila med najpomembnejše kmetijske kulture starega sveta. Udomačena je bila pred več kot 6.000 leti v Levantu, v Sredozemlje pa so jo zanesli Feničani in Grki. Oljka je veljala za simbol svetlobe in miru, povezovali so jo z očiščenjem, zaradi česar ima še dandanašnji pomembno vlogo tudi v krščanstvu. 

V starem veku je oljka veljala za sveto drevo. Je neobičajno trdoživa in doseže veličastno starost. Celo do tal posekana ali požgana drevesa odženejo mladike, se obrastejo in zopet obrodijo. Najbolj znano drevo starega veka je bila sveta oljka na atenski Akropoli. Mit pravi, da sta Pozejdon in Atena tekmovala za zavetništvo mesta. Pozejdon je zalučal v kamnita tla svoj trizob in pritekla je slana voda. Atena pa je mestu podarila oljko in dar je bil s hvaležnostjo sprejet. Boginja je postala zavetnica mesta, oljka na Akropoli pa sveta. Leta 480 pred Kr. so Perzijci mesto barbarsko požgali in porušili temelje. A ko je na pomlad zoglenela oljka pognala mladike, je vlila Grkom novo upanje in jim dala moč za obnovo Aten. 

Drevo nesmrtnosti  

Stara ljudstva so pripisovala oljčnemu drevesu nesmrtnost. Oljčno olje so uporabljali v ritualne in sakralne namene. V Sredozemlju so v upanju na plodnost zorane zemlje pred oranjem z oljčnim oljem oblili konico pluga. Podobna navada je bila še do nedavnega znana tudi v Istri.  

Oljčno olje so v starem veku uporabljali pri obredih maziljenja in pri balzamiranju trupel. Tudi v krščanstvu imata olje in oljka posebno mesto: posvečeno olje je oljčno, oljka pa je simbol velike noči. Na Primorskem se cvetna nedelja imenuje oljčna, slavijo jo procesije z oljčnimi vejicami. Vejice hranijo v hiši še vse leto in jih v hudi uri vržejo v ogenj, da bi odvrnile nesrečo.  

Oljčno olje velja tudi danes za najbolj zdrav prehrambni izdelek, podobno je bilo tudi v antiki. Plinijeve besede, da človeku najbolje deneta vino in olje, vino za znotraj, olje pa za zunaj, zvenijo zelo sodobno. V antiki je bilo olje temelj prehrane, služilo pa je tudi za razsvetljavo, v kozmetiki in mehaniki. 

V Sredozemlju so v upanju na plodnost zorane zemlje pred oranjem z oljčnim oljem oblili konico pluga. Podobna navada je bila še do nedavnega znana tudi v Istri. 

Južna Italija, Španija in Istra 

Oljkarstvo se je zaradi nenavadno toplega in vlažnega podnebja močno razširilo pred 2.000 leti, v času rimskega cesarstva. Tedaj so oljke gojili skupaj z žitom in vinsko trto, ki se je vzpenjala na oljčna drevesa. Ko ni rodila oljka, sta obrodila žito in trta. Ohranjena so številna latinska besedila s kmetijskimi nasveti o razsežnosti oljčnikov, da bi bilo slabo letino še mogoče nadomestiti s prihodki od vina ali drugih poljščin. Kato, Varon in Kolumela, tako imenovani rimski 'agronomi', so pogosto svetovali kmetovalcem o oljčnih nasadih, orodju in posodju ter shrambi pridelka. Shrambe za olje, svetujejo, naj bodo na jugu, ker pomrznjeno olje hitro postane žarko.  

Obrane oljke so shranjevali med plastmi soli v košarah iz šibja. Po tridesetih dneh so sol odstranili in oljke naphali v keramične vrče ter jih zadelali z janežem in zalili z moštom. Nekateri so izbrali raje mošt z medom, drugi pa kis. Rimljani so zelo cenili olje iz zelenih, nezrelih oljk. Pred zimo stisnjeno olje je bilo grenkasto, decembrsko 'zeleno', zatem pa 'zrelo'. Trapetum ali mlin za oljke s prečno osjo so izumili že stari Grki, Rimljani so ga še izboljšali. Arheologi prepoznavajo stiskalnice prav po ostankih kamnitih preklad in zajetnih, večstolitrskih keramičnih posod, t. i. dolijev za olje. 

Plinij trdi, da so najboljša olja iz južne Italije, takoj za tem pa iz Španije in Istre. Istrsko je slovelo po aromi in barvi, izvažali so ga vse do Singiduna, današnjega Beograda.  

Najslabše olje so uporabljali za razsvetljavo. Preizkus z oljenko je pokazal, da je za 134 ur plamena potreben liter olja, kar pomeni, da je mesto z 10.000 prebivalci za eno uro razsvetljave na dan porabilo okoli 27.000 litrov olja letno. V Rimu z več kot milijon prebivalci so samo za razsvetljavo potrošili kar tri milijone litrov olja letno. Vozili so ga iz mnogih provinc, Španije, Sicilije, Sirije in največ iz Tunisa. 

Rimsko cesarstvo 

Arheološki dokazi o mogočnem dotoku olja v Rim so osupljivi. V bližini pristanišča in skladišč na Tiberi, tik ob vhodu v mesto, je iz črepinj amfor za olje zrasel grič Monte Testaccio, po naše Črepinjski grič. Ocenjujejo, da je nakopičenih okoli 53 milijonov razbitih amfor za olje, pripeljanih iz Španije. V pristanišču so olje iz 70-litrskih amfor pretakali v manjše vrče in jih skupaj z žitom razdeljevali ljudstvu v zameno za politični mir. Prazne amfore so odvrgli in tako je zrasel Monte Testaccio. A to je le del olja, ki je »hranilo« Rim. Približen izračun pokaže, da je bilo v približno 200 letih pripeljano v Rim vsaj 6.000 milijonov litrov olja, večinoma z veleposestev rimskih senatorjev v Španiji.  

Mogočna posestva z oljčniki, nekatera v cesarski lasti, so bila v Istri. Toda oljke so v rimski dobi gojili tudi na obronkih Goriških brd in v Vipavski dolini. V okolici Neblega pri Medani so bili odkriti ostanki lončarske proizvodnje amfor za olje. 

Toda kaj je botrovalo tej veliki porabi oljčnega olja v času rimskega cesarstva? Celoten agrarni sistem je temeljil na zapletenem državnem sistemu blagovnih dajatev. Država je organizirala zbiranje blaga, plačevala je prevoze po morju in suhem ter oskrbo mest in armade širom po imperiju. Ob državnem sistemu pa je vedno tekla tudi zasebna trgovina za oskrbo prostega tržišča. Na račun države, ki je zgradila skladišča, pristanišča in ceste, so taisti veleposestniki, ki so v senatu odločali o državnih poslih, lahko zastonj prevažali lastni pridelek. Prodajali so ga v okviru cesarske oskrbe in mastno služili. Ni čudno, da je proizvodnja oljčnega olja pred dvema tisočletjema dosegala osupljivo polovico sodobne pridelave. Potrošnja olja je izpričana s pomočjo ostankov keramičnih amfor, ki jih najdemo na vsakem pednju cesarstva. Bile so značilne oblike in opremljene z »etiketami«, napisi s črnilom, ki omenjajo vsebino, količino, kakovost in poreklo olja, včasih pa tudi z imenom odgovornega carinskega inšpektorja.  

Bolj papeški od papeža 

Presenetljiva natančnost cesarske birokracije pa vendarle ni mogla preprečiti korupcije v rimskem senatu. Nas zgodovina lahko kaj nauči? Komajda! Evropa je odlična učenka starega Rima glede birokracije, z vsakim predpisom se izleže nova oblika korupcije. Za Slovence velja, da smo bolj papeški od papeža, predpisom vedno dodamo še kaj umnega. A na koncu priznajmo! Rimljanom je korupcija lahko šla kot po olju. Tedaj pač izraelske tajne službe še niso svetile z lučjo ob belem dnevu.  

Ko boste k velikonočnemu obredju nesli oljčno vejico, se spomnite, da nosite simbol upanja in miru, ki ju sprtemu svetu in razočaranemu človeštvu ponuja krščanstvo. 

Ko boste k velikonočnemu obredju nesli oljčno vejico, se spomnite, da nosite simbol upanja in miru, ki ju sprtemu svetu in razočaranemu človeštvu ponuja krščanstvo. 

(D244, 46-47)