Ozonska luknja nad Antarktiko se je začela celiti

Znanstveniki so odkrili prve dokaze, da se je tanka ozonska plast nad Antarktiko začela celiti.

Septembra 2015 je bila ozonska luknja štiri milijone kvadratnih kilometrov manjša kot leta 2000, kar je posledica manjših izpustov škodljivih plinov s kemijsko formulo CFC (Klorofluoroogljikovodiki).

Z grožnjo ozonske luknje se soočamo več kot trideset let

Znanstveniki so se z grožnjo ozonske luknje srečali sredi 80. let. Leta 1986 je ameriška znanstvenica Susan Salomon, ki je vodila tudi zadnjo raziskavo, ugotovila, da ozonsko plast tanjšajo freoni oziroma klorofluoroogljikovodiki, ki so bili tedaj navzoči povsod, od sprejev za lase, do hladilnikov in klimatskih naprav.

Najbolj je plast ozona prizadeta na Antarktiki, kjer se zaradi kombinacije izjemnega mraza in velike količine svetlobe tvorijo polarni stratosferični oblaki, ki zaradi kemičnih reakcij klora prispevajo k uničevanju ozona.

Vidni postajajo učinki Montrealskega protokola

Z Montrealskim protokolom iz leta 1987, ki so ga podpisale vse članice Združenih narodov, Vatikan in Evropska unija, se je situacija na Antarktiki začela počasi izboljševati. Toda šele z zadnjo raziskavo znanstveniki ugotavljajo, da so učinki omejitev iz protokola vidni.

Izboljšanje stanja predvsem pripisujejo pomanjšanju količine molekul klora, ki imajo življenjsko dobo petdeset do sto let. Ocenjuje se, da se bo stanje dokončno popravilo do sredine stoletja.

Glede vulkanov ne moremo nič

Toda naj si človeštvo še tako prizadeva, so na svetu še vedno aktivni vulkani, ki sicer ne bruhajo klora, toda delci žvepla postanejo osnova polarnih stratosferičnih oblakov in posledično reagirajo s človeško proizvedenim klorom. Izbruh vulkana Calbuco v Čilu oktobra lani je denimo precej stanjšal ozonsko plast.