Palestina v kolesju (pol)resnic

vir: freepik.com
POSLUŠAJ ČLANEK

Avtor: Robert Hlede

Prva žrtev vojne je vedno resnica. V tej luči gre presojati tudi sedanje razmere v Gazi. V poplavi raznoraznih novic o tamkajšnjih dogajanjih je jasno edino to, da Izrael izvaja etnično čiščenje nad palestinskim narodom in da palestinski Hamas uporablja ženske in otroke za svoj ščit pred napadi Izraelcev ter preprodaja hrano in drugo humanitarno pomoč, s čimer financira svojo teroristično dejavnost in omogoča lagodno življenje svojih voditeljev.

V vsaki vojni je krivda na obeh straneh. To velja tudi v sedanjem konfliktu med Izraelom in Palestinci. Izrael nosi svoj del krivde zaradi samovoljnega širjenja svojega ozemlja na Zahodnem bregu, Palestinci pa zaradi nenehnih groženj Izraelu in seveda nasilnega vdora Hamasa na izraelsko ozemlje 7. oktobra 2023. Čeprav je krivda za konflikt na obeh straneh, pa je ne smemo enačiti. Postopno širjenje izraelskega ozemlja namreč ni isto kot krvavi teroristični napad, ki ga je palestinski Hamas izvršil na izraelskem ozemlju.

Dva pogoja

Predpogoj za priznanje vsake države je, da pripadniki nekega naroda živijo na strnjenem ozemlju, kot tudi, da ima ta narod legitimno izvoljeno oblast. V primeru palestinskega naroda ni izpolnjen ne prvi in ne drugi pogoj. Palestinci namreč živijo na dveh različnih ozemljih (v Gazi in na Zahodnem bregu), oblast pa je tam v rokah terorističnih organizacij: v Gazi je v rokah Hamasa, na Zahodnem bregu pa v rokah Fataha.

Za pravično rešitev palestinskega vprašanja bi se morali Palestinci odločiti, kje želijo živeti – ali v Gazi ali na Zahodnem bregu. Mednarodna skupnost je storila napako, ko je novembra leta 1947 z resolucijo št. 181 ozemlje Zahodnega brega razdelila med izraelsko in palestinsko državo. Še večja napaka mednarodne skupnosti pa je bila, da je leta 2005 Gazo razglasila za palestinsko ozemlje z lastno upravo na ozemlju izraelske države. S tem je prišlo do absurda, da so Palestinci edini narod na svetu z domnevno pravico do lastne države na dveh različnih ozemljih.

Priznanje ali bolje rečeno priznavanje obstoja »dveh držav« (Izraela in palestinske države) se vsekakor zdi pravična rešitev, a ne na način, kot se to trenutno dogaja, ko države ena za drugo Palestino priznavajo brezpogojno oziroma ne da bi bila ta priznanja vezana na predhodno izročitev ali izpustitev vseh izraelskih talcev in na izključitev Hamasa iz procesa odločanja o Palestini. Kaj pomenijo oziroma prinesejo brezpogojna priznanja Palestine, kaže primer Slovenije. S tem dejanjem Slovenija namreč ni dosegla ničesar, si pa je na mednarodni sceni pridobila nasprotnika v državi, ki v mednarodni politiki nekaj šteje in je Sloveniji že večkrat priskočila na pomoč, ko jo je potrebovala. Začenši s tem, da je bil Izrael država, ki je Slovenijo po njeni osamosvojitvi priznal med prvimi.

Predpogoj za priznanje vsake države je, da pripadniki nekega naroda živijo na strnjenem ozemlju, kot tudi, da ima ta narod legitimno izvoljeno oblast. V primeru palestinskega naroda ni izpolnjen ne prvi in ne drugi pogoj.

Še dolga pot

Priznanja Palestine brez izpolnitve določenih pogojev miru ne bodo prinesla. Vojna se bo nadaljevala, število žrtev konflikta bo še naprej naraščalo, Izrael pa bo skratka uresničil svojo napoved o popolnem uničenju Gaze in izgonu njenih prebivalcev. Vse bolj se zdi, da je do miru in sožitja Izraelcev in Palestincev še dolga pot.

(D220, 37)

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike