Pogled pedagoga Leona Kernela

Leon Kernel je že na začetku poudaril, da pedagog ni po poklicu, temveč po življenju. Kot je povedal, so jih doma že kot otroke starši navajali na nesebično pomoč drugim. V osnovni šoli so jih spodbujali, da pomagajo drug drugemu. Kmalu je prevzel tudi vlogo animatorja medsebojne razredne pomoči in drugih aktivnosti. »Učitelji so videli moje delo in mi v višjih razredih zaupali tudi samostojno vodenje učne ure. Tako sem prevzel šolsko učno uro, ko je kateri od učiteljev zamujal v razred ali ga celo ni bilo. Vedeli so, da bom že jaz poskrbel za razred,« je povedal in pojasnil, da se je v šestem razredu osnovne šole, poleg vseh svojih konjičkov, začel ukvarjati še s hipnozo in bil pri tem izjemno uspešen. »Običajno sem hipnotiziral med glavnim odmorom in imel vse več občinstva,« se je spominjal in dodal, da so učitelji zaradi njega celo podaljšali odmor. S hipnozo je končal zaradi Mirka Žerjava, ki je bil v tem svetovno znan. »Na župnijskem misijonu, kjer je videl moje nastope, me je opozoril na hude stranske posledice za ljudi, ki so hipnotizirani. Obljubil sem mu, da ne bom nikoli več v življenju hipnotiziral. Rekel je, naj se raje držim trikov, in me je marsikaterega tudi na novo naučil,« je še povedal.

V tistem času so po učiteljevih besedah v njihovi družini veliko pomagali tudi učencem, ki jim je v šoli šlo težko. »Ko pomagaš nekomu, ki snovi ne razume, se moraš vživeti v njegov način razmišljanja in tako velikokrat pomagaš tudi sebi, ne le tistemu, ki ga učiš,« je priznal. V višjih razredih je ob odsotnosti učitelja med uro svoje sošolce zaposlil z razgovori o temah, ki jih učitelji niso nikoli odpirali oziroma se jih niso upali odpirati. Zaradi vseh teh in še nekaterih drugih aktivnosti so učitelji želeli, da bi šel v gimnazijo in morda nekoč postal učitelj. »Sam pa sem skušal uresničiti tiho očetovo željo, da bi postal gozdar,« je povedal. V šoli so ga skušali prepričati tako, da so ga poslali na večkratne pogovore k takratnemu glavnemu občinskemu psihologu. Kljub temu da ga ni mogel prepričati, sta se prijateljsko razšla.

»Vpisal sem se v gozdarsko šolo v Postojno. Tam sem bil zelo kritičen in sem profesorjem tudi ugovarjal, ko sem videl njihovo uklanjanje politiki. Taki večurni dialogi so mi med profesorji prinesli spoštovanje, med sošolci pa občudovanje,« je zatrdil in dodal, da je tako v srednji šoli kot tudi na fakulteti veliko pomagal sošolcem – tega se še po toliko letih toplo spominjajo, kadar se srečajo. Želeli so, da bi na fakulteti ostal v vlogi asistenta, vendar se je ponudbi odrekel, ko je umrl eden izmed profesorjev. Uradno je šlo za samomor, neuradno pa za politični umor. »Sam pri sebi sem sklenil, da grem raje delat v tovarno, kot da bi me likvidirali,« je dejal in v nadaljevanju povedal, da se je izogibal tudi gospodarstva – gozdarski inšpektor ga je namreč na skrivaj prijazno opozoril, da se ga želi politika tako dokončno znebiti.

Od osnovne šole dalje ga je sicer spremljala tudi glasba, zato so ga še pred diplomo povabili za učitelja v glasbeno šolo. »Hkrati sem poučeval tudi na Gimnaziji Postojna pevske zbore v okviru izbirnih predmetov in krožka OZN. Ker sem imel dva poklica, sem svojo diplomo na gozdarskem oddelku BF zaključil z diplomsko temo Gozd in glasba. Ker sem v civilni službi stal na svojih stališčih in nisem želel pluti s tokom, se me je takratna politika spet skušala znebiti. Poslali so me v vojsko v Srbijo, v kazensko udarno četo za posredovanje na Kosovu. In vendar sem vse preživel, tudi po zaslugi ljudi, ki se s takratnim režimom niso strinjali,« se je spominjal svojih začetkov poučevanja. Kot profesor orgel in klavirja je hkrati učil še na ljubljanski orglarski šoli v okviru Teološke fakultete UL. Poučeval je tudi na Srednji gozdarski šoli v Postojni, nato pa je pred šestnajstimi leti začel poučevati še na Višji strokovni šoli v Postojni. Na delavnicah in tehniških dnevih še danes dela z osnovnošolci, srednješolci in vrtčevskimi otroki iz vse Slovenije.