Po Levici politični boj z Matejem Toninom izgubili še obveščevalci Sove

Že v začetku dogajanja, na katerega se nanašajo omenjene ovadbe, je bilo jasno, da gre zgolj za politični boj. Mirno lahko rečemo, da je tedaj Šarčeva vlada na takšen način obračunavala z opozicijo, zgodba pa na jasen način razkriva koruptivnost in večdimenzionalnost težav slovenskega sistema obveščevalno-varnostnih služb. Prvič, sistem pogori na področju demokratičnih standardov. Dejstvo je, da je bil demokratični nadzor nad obveščevalnimi službami z oviranjem KNOVSA omejen s strani tedanje vlade, prav tako je bilo ovirano poročanje parlamentu in posledično javnosti. Predvsem pa je nujno, da se zamislimo, koga in za kaj se je v resnici ovadilo. Ovadeni so bili ljudje, ki so delali profesionalno in niso kršili zakonodaje, naravnost bizarno pa je, da je SOVA ovadila Tonina, ker jo je ta opral očitkov. SOVA torej hoče biti kriva, da bo le nečesa kriv tudi Tonin. Takšna dejanja so obsodbe vredna in nimajo nič z etiko, moralo in demokracijo. Drugič, pokazalo se je, da obveščevalno-varnostni sistem ni zmožen v celoti zagotavljati delovanja v nacionalnem interesu Slovenije, tudi zato, ker je zlorabljen s strani tistih, ki imajo nad njimi vpliv. Da gre za zlorabo državnih služb v osebne interese, kaže tudi groteskno dejstvo, da je Šarčeva prijateljica "Lepa N." postala osrednja tema na področju državne varnosti. Le zato, ker je KNOVS pod Toninovim vodstvom preverjal sumljive okoliščine njene zaposlitve. A kruta realnost seže veliko dlje: če kdo, so položaj zlorabili tisti, ki so Tonina in Mahniča ovadili. Za namen notranjepolitičnega in morda celo osebnega obračunavanja so nekateri zmožni ogroziti celo interes in integriteto Slovenije; večkrat je bilo slišati, da naj bi za Sloveniji nenaklonjenimi lažnimi novicami v zvezi z arbitražo v hrvaških medijih stala naveza Šarec - Črnčec, a glede na izkušnje je moč sklepati, da je slika še mnogo širša in presega zgodbo Kamnika in "Lepe N." Notranji minister Hojs je večkrat govoril o globoki državi, ki naj bi segla celo v preiskovalne organe; večkrat je omenil potrebno reorganizacijo le-teh, predvsem NPU, ki je ovadil ministra Tonina. Tudi tisti, kdor ne spada med teoretike zarot, lahko Hojsu pritrdi: ob nepreiskanih Irangateih, TEŠ6, bančnih luknjah in ostalih aferah ter po drugi strani ob človeku, ki dela korektno, po zdravi pameti zaključimo, da nekaj ni v redu. So mogoče takšni organi postavljeni za ščitenje, ne za pregon kriminala? V vsakem primeru je nujna reforma celotnega varnostnega sistema in krepitev demokratičnega nadzora, ki bo nadomestil "privatizacijo" takšnih služb.