Pod Črto: Primer Stožice ali zakaj Slovenija ni druga Švica

Anže Boh Voštic na Pod črto praktično ponazori, kako smo Slovenci za dosego parcialnih, kratkoročnih koristi pripravljeni kockati s premoženjem družbe in zakaj torej ne moremo postati druga Švica. 

To razloži na primeru ljubljanskih Stožic. Te so stale 114 milijona evrov, ljubljanska občina pa je zanje iz svojega proračuna namenila le tri milijone evrov.  Hkrati je povzročila propad gradbinca Stožic, 135-milijonsko bančno luknjo, ki smo jo sanirali davkoplačevalci, in 30 milijonov neplačanega dolga do podizvajalcev. Obenem smo projektu namenili še 9 milijonov evropskih sredstev, ki bi jih lahko porabili drugje.

Kljub odgovornosti za korupcijo in škodo na račun davkoplačevalcev Jankovič ne čuti prav nobenih posledic. Nasprotno, mnogi ga vidijo kot učinkovitega župana, ki je »mnogo naredil za Ljubljano. Ljudje so mu podelili že tri mandate, četudi se je zaradi projekta znašel v več kazenskih postopkih. Podobnih projektov je še več.

»Pripadniki obeh političnih polov – tako levega kot desnega – smo v zameno za politične bonbončke pripravljeni kockati s premoženjem družbe. Še kar zaupamo ljudem, ki morda zadovoljijo naše kratkoročne (in kratkovidne!) interese za dolgoročno ceno, ki je veliko višja od kratkoročnih koristi. S podpiranjem takšnih politikov krademo eden drugemu in s tem samega sebe siromašimo. To potrjuje brutalna matematika stroškov in koristi zavoženih projektov, korupcije in nepotizma,« zapiše Anže Voh Boštic v prispevku na Pod črto in doda, da bomo šele takrat, ko se bomo s tem lahko soočili kot družba napredovali v gospodarskem, socialnem in etičnem smislu.