Porušena avtoriteta varnostnih organov in družbeno sprejemanje razgrajanja protestnikov vodita v anarhijo

Embed from Getty Images
Protesti, ki so se sprevrgli v nasilno požiganje in ropanje, dve smrtni žrtvi med protestniki, po tem, ko so pripadniki rasističnih varnostnih sil ustrelili neoboroženega pripadnika manjšine. Ljudsko gibanje je preraslo v ljudski odpor, v znak solidarnosti so v več športih športniki odpovedali tekmovanja.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta najdete na koncu prispevka.


Prizori, kakršne bi pričakovali iz Kitajske, morda Belorusije, Rusije, ali kakšne afriške ali bližnje vzhodne diktature. Pa se ne nanašajo na nobeno izmed njih, ampak na ZDA. Promotorji te zgodbe bi vsekakor radi dosegli občutek, da gre tudi v tem primeru za mirne proteste proti diktatorskemu režimu, sistemski rasizem, preganjanje manjšine s strani večine. Z očitnim namenom strmoglavljenja »diktatorja«.

Pri vsem skupaj pa je en problem. Zgodba enostavno ni resnična. Protesti niso mirni, režim ni diktatorski, manjšina ni preganjana in žrtve med protestniki niso posledica policijske brutalnosti ampak prej odsotnosti policije.

Težko je ocenjevati, kakšni motivi so vodili posameznike v dejanja, ki so se končala s tragičnimi posledicami, a jasno je, kakšne družbene posledice imajo interpretacije omenjenih dogodkov.

Lažniva junaštva, opravičevanje ropanja in pot v vsesplošno anarhijo


V mislih imam predvsem lažniva junaštva, opravičevanje ropanja in vandalizma, zlorabo legitimnih sredstev upora in vsesplošno anarhijo.

Gibanje Black Lives Matter zadnja leta iz kriminalcev z nekaj smole dela lažne narodne heroje. V nobenem iz odmevnejših primerov »policijske brutalnosti« v zadnjem času ni šlo za to, da bi se varnostni organi spravili na nič hudega sluteče posameznike. Policija se tudi ne spravlja na borce za pravice kogarkoli že, kot to lahko spremljamo v Belorusiji, Rusiji, na Kitajskem.
Protesti niso mirni, režim ni diktatorski, manjšina ni preganjana in žrtve med protestniki niso posledica policijske brutalnosti.

Vselej je šlo za policijsko posredovanje pri zločinu, pri čemer so se žrtve upirale legitimnemu postopku obravnave s strani policije pri obravnavi kaznivega dejanja, v katerega so bile udeležene, ali pa je bilo iz okoliščin možno sklepati, da so bile udeležene vanj udeležene (kot storilci).

Omenjeno dejstvo sicer nikakor ne opravičuje napak ali zlorab določenih konkretnih policistov. Ampak še vedno govorimo o kriminalcih z bogatimi kartotekami, ki so se policijskemu postopku upirali. Glede na psihozo, ki jo gibanje Black Lives Matter ustvarja v zvezi s policijskimi postopki sicer upiranje policijskim postopkom ni več presenečenje, ampak bolj logična posledica načrtnega rušenja avtoritete policije.

Ne glede na razlog protesta, vsesplošno uničevanje javne ali zasebne lastnine, še manj pa izguba življenj kot posledica protesta, ni legitimno ne glede na cilj, ki ga protestniki imajo. V primeru protestov omenjenega gibanja pa se zdi, da preko 30 smrtnih žrtev in velikanska škoda, ki za protestniki ostaja, ne predstavlja družbenega problema. Vsaj pri velikem delu politike in medijev.

Ustvarja se občutek, da imajo v primeru, da nek policist neprimerno obravnava nekega temnopoltega (domnevnega) kriminalca, protestniki pravico ropati, požigati in uničiti vse, kar jim pride na pot.

Porušena avtoriteta varnostnih organov in družbeno sprejemanje uničevanja protestnikov pa vodi v dve obliki anarhije. V vsesplošno uničevanje in ropanje po vsej državi in v vzpostavitev samoobrambnih skupin, milic, vaških straž. Potreba po varnosti je temeljna človekova potreba in če dobijo ljudje občutek, da jih ne more zaščititi oblast, se bodo zaščitili sami.

Še posebej v državi, kjer je pravica do posedovanja orožja tako cenjena kot v ZDA. Ampak vaški stražarji ne bodo delovali po policijskih postopkih, po katerih deluje skoraj vsak policist. Tam je dosti bolj prisotno načelo najprej ustreli in nato sprašuj. To smo lahko videli tudi pri tragični smrti dveh protestnikov v domnevni samoobrambi Kyla Rittenhousa.

Zloraba legitimnih načinov protestiranja


Letos se je histerija s protestniškega gibanja prestavila tudi na druge segmente družbenega življenja. Kar naenkrat je prepovedano kritično pisati o protestnikih. Uredniki in novinarji, ki so naredili to napako, so hitro ostali brez dela. Od podjetij se kar naenkrat pričakuje, da aktivno podpirajo neko konkretno politično gibanje. Najočitneje pa se spremembe kažejo v športu. Kar naenkrat iz domnevne solidarnosti odpadajo tekme, košarkarji nosijo politične slogane (iz točno določenega nabora sloganov) in praktično prisilno poklekajo med predvajanjem himna pred začetkom tekme.

Doživljamo veliko inflacijo sredstev legitimnega upora. Če so bili protesti, stavke in podobne radikalne oblike upora rezervirane za primere res ključnih kršitev svoboščin in zlorab oblasti, so zdaj postala to sredstva političnega boja zoper aktualnega demokratično izvoljenega predsednika. Za to, da Donald Trump ne bi bil še enkrat izvoljen, nekateri uporabljajo vsa sredstva, celo ustvarjanje kaosa in anarhije.

Kaj nam torej ostane za boj proti morebitnemu resničnemu diktatorju, če bomo z njimi zdaj, v demokraciji, izvajali navaden politični boj? Sredi anarhije, ki pri tem nastaja, je pojav diktatorja tudi manj neverjeten, kot si morda mislimo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike