Posebna priprava na veliko noč: ekstremni, 40 kilometrski križev pot (foto)

Čeprav priprave na velikonočni čas na Poljskem od zunaj pozornost nase vlečejo predvsem preko čokoladnih velikonočnih zajčkov, sladkornih in čokoladnih jagnjet (ki so obvezni del poljske velikonočno obložene mize) in velikonočnih popustov v trgovinah, je bil na ulicah vendarle prisoten tudi tipični cerkveni element: križev pot.

Poleg širokega nabora tematskih križevih potov po poljskih župnijah, ki so se v nekaterih mestih odvijali tudi na prostem, so plakati vabili na najbolj drznega med njimi: na t. i. ekstremni križev pot, h katerem so verniki sicer letos lahko pristopili na več sto koncih sveta.

Ekstremni križev pot (po poljsko poznan kot ‘ekstremalna droga krzyżowa’) se začne zvečer z obiskom svete maše, nadaljuje pa se z odpravo do kakšnega svetišča, naj bo to cerkev ali manjša, manj poznana kapelica. Odprava mora trajati vsaj osem ur in imeti okoli 40 kilometrov, ne glede na vremenske okoliščine. Manj ima lahko v primeru, če je pokrajina hribovita ali težje prehodna. Na ta križev pot se lahko odpraviš sam ali pa v skupini, ki ne presega števila deset. V primeru skupinske hoje se morajo udeleženci zavezati k molčanju; tišina je tako tudi del preizkušnje, hkrati pa daje možnost za meditacijo.

Ljudje na poti nosijo svoj križ - seveda ne velikega, kakršnega sta nosila Jezus in Simon iz Cirene - temveč takšne majhne, pritrjene na nahrbtnik. Zato so verjetno so pri mnogih udeležencih križi življenjskih težav in tegob, težji.

Najpogosteje je organiziran na petek pred cvetno nedeljo; lokalne pobude se povezujejo kar preko Facebook skupin, izkušnje pa se delijo tudi na Twitterju pod geslom #edk.

"42 kilometrov, 1124 metrov višinske razlike v desetih urah in pol. Fizični napor 30%, duhovni 70%. Muskelfiber, otiščanci, blato, vlažno podnebje. Ekipa, ki te bo pobrala, da ne boš ostal sam sredi ničesar. Molitev, ki odstranjuje laži in ponarejenost. Zakaj? Ker je vredno živeti ekstremno."

42 km, 1124 m przewyższeń w 10,5 h. Wysiłek fizyczny - 30%, wysiłek duchowy - 70%. Zakwasy, odciski, błoto, mokradła. Ekipa, która cię podniesie, żebyś nie został sam pośrodku niczego. Modlitwa odzierająca z kłamstwa i fałszu.
Po co?
Bo warto żyć ekstremalnie.#EDK #EDK2019 ✝️❤ pic.twitter.com/xZNc5q3t0K

— tæ (@svvobodna) April 13, 2019

#edk na pesku. Jastrzębia Góra-Hel. Pot življenja.

#EDK na piasku. Jastrzębia Góra-Hel. Droga Życia. pic.twitter.com/hOBaCFYFq2

— Adam84 (@AKozi84) April 13, 2019

EDK2019. Zakaj ta celonočni trud? Ker z njim ni vredno ‘živeti normalno - potrebno je živeti ekstremno’. Še posebno zjutraj.

EDK2019. Po co ten całonocny trud? Bo z Nim „nie warto żyć normalnie - trzeba żyć ekstremalnie” ps. Szczególnie od rana ;) #edk pic.twitter.com/dH9vY4yT6x

— Tomasz Wolny (@TomajWolny) April 6, 2019

Soočenje z lastnimi šibkostmi

Ideja za ta križev pot, katerega cilj je zapustiti svojo cono udobja in se na tak način soočiti s svojimi šibkimi točkami, se je porodila poljskemu duhovniku Jaceku Stryczku pred več kot desetletjem. Prvič so ga izvedli leta 2009, ko se je skupina odpravila iz Krakova v mesto Kalwaria Zebrzydowska, poznano tudi pod imenom ‘Poljski Jeruzalem’.

Od takrat je število poti povečalo, tako zdaj pa jih je moč najti po celotni Poljski, pa tudi po drugih evropskih državah kot denimo v Angliji, v Španiji, čez lužo v ZDA in v Avstraliji. Spletno stran z navodili za izvedbo si je možno prebrati tako v poljščini kot tudi v angleščini in španščini. Če imaš pobudo za kakšno pot, lahko sam pobudo posreduješ organizatorjem.

“Že kar nekaj časa razmišljam o fenomenu prvih kristjanov. Niso imeli cerkva, medijev, univerz, izobraženih duhovnikov ali denarja, pa je njihovo število vseeno nenehno raslo. Mi imamo vsega, pa nas je vedno manj,” piše Stryczek v uvodni besedi vodnika (ki je letos razpolago v enajstih jezikih) za tiste, ki so se za ekstremalni križev pot odločili letos.

Nazadnje je, piše, le ugotovil, zakaj je bilo tako. “Prvi kristjani so bili, z Božjo milostjo, tako kul ljudje, da so drugi želeli preživljati čas z njimi in jim biti podobni.” In ravno take ljudi potrebuje Cerkev v 21. stoletju, dodaja; ljudje, ki z Božjo pomočjo premagajo svoje šibkosti in postanejo ‘kul’.