Pozabljeni Slovenci: pater Andrej Božič

Mnogi prebivalci Vipavske doline se še spominjajo starega kapucina Andreja Božiča in njegove dolge sive brade. Znan je bil po svoji karizmi, toplini in stiku z ljudmi. Najbolj znan je bil kot upokojeni misijonar v Braziliji. Njegova zgodba in skromen zgled živita še danes, a spomnimo se ga še enkrat, da ga skoraj dve desetletji po njegovem odhodu s tega sveta ne bi prehitro pozabili.

Rodil se je leta 1928 v Dolgi Poljani v Vipavski dolini kot najmlajši od devetih otrok v mizarski družini. Mladost je preživel kot ovčji pastir.

V bližini kraja, kjer je odraščal, sta znameniti Vipavski križ in kapucinski samostan. V otroštvu so ga spodbujali bratje, ki so v uboštvu goreče živeli za Kristusa. Pri 12 letih je vstopil v kapucinski noviciat. Kmalu je zapustil dom in nadaljeval študij v severni Italiji. Leta 1945 se je pri 17 letih pridružil kapucinom in se odločil, da bo postal duhovnik. Študiral je filozofijo v Padovi in teologijo v Benetkah ter bil posvečen v duhovnika. V duhovnika ga je posvetil takratni beneški patriarh Angelo Roncalli, kasnejši sveti papež Janez XXIII. Poznala sta se osebno, saj je kardinal pogosto obiskoval njegov samostan. Ob svojem posvečenju je br. Andrej želel peti novo mašo v svoji domovini, vendar se je na meji izkazalo, da mu komunistični režim ni dovolil vstopa. Svojo prvo mašo je daroval v kapucinski cerkvi v Gorici.

Ker se je izobraževal pred padcem fašizma, je bil od vstopa v semenišče nenehno siljen k pozabi maternega jezika, vendar je vedno sledil božjemu klicu, ne da bi se bal preizkušenj, ki ga čakajo na življenjski poti.  Kmalu po posvečenju se je odzval klicu za misijonarja. Leta 1955 je svoje misijonsko delovanje je začel v Curibiti v južni Braziliji, potem pa v Porto Alegreju. Najprej je delal kot učitelj Svetega pisma in se hitro naučil portugalščine. Kasneje je delal tudi kot profesor. Spremljal je več sto bogoslovcev, od katerih je bilo sedem kasnejših škofov.

Ob tem se ni nehal učiti, zato je poleg teologije in filozofije diplomiral še iz psihologije ter doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi treh univerz. Kljub temu je ostal med ljudmi. Pogosto je deloval kot župnik, bil je celo dvakrat generalni vikar škofije, kamor je zaradi pastoralnih razlogov potoval v številne kraje, čeprav so bile škofije, v katerih je deloval, večje od Slovenije in slabo prometno povezane. Pogosto je moral potovati na konju ali s čolnom.

Po 28 letih na jugu so ga poslali v Amazonijo. Tukaj se je rodil misijon v najprimernejši obliki, saj je tam prinesel evangelij amazonskim Indijancem, od katerih mnogi še niso sprejeli vere v Jezusa Kristusa. Globoko je spoštoval njihovo kulturo, njihov jezik in celo njihovo vero, v kateri je iskal vse, kar je dobro, zagotavljal inkulturacijo, celo učenje njihovih jezikov in skupaj s svojimi brati skrbel, da ima vsak svojo slovnico in slovar. Kot doktor prava je Indijce večkrat branil tudi v sodnih postopkih proti državi, ki jih je pogosto diskriminirala. Zaradi teh in drugih razlogov je prejel več groženj s smrtjo, a kot je sam izjavil, žal ni zaslužil mučeništva za Kristusa.

Kot škofov pomočnik je začel delovati tudi kot eksorcist. Tudi v tem zelo neposrednem boju s hudičem, v katerem je videl marsikaj pretresljivega, je deloval zavzeto in do konca življenja, kar je za mnoge, tako v Braziliji kot v Sloveniji, še utrdilo njegovo skoraj »legendarno« podobo karizmatičnega kapucina z dolgo belo brado.

Po štiriinštiridesetih letih v tujini in več kot 7.000 krstih se je vrnil v domovino v Vipavski križ, kjer je dobrega pol stoletja prej vstopil v kapucinski red. Vedno je hrepenel po domovini in tožil, da od vseh jezikov, ki jih zna, najmanj obvlada materni jezik, ki ga je nazadnje redno uporabljal, ko je bil star 12 let. Ko je stopil v kapucinski red, si je vedno predstavljal, da bo deloval med rojaki. Upal je, da bo slovenskega brata našel na svojem misijonskem polju, a se to ni zgodilo. Da bi ohranil svoj jezik, je bil naročen na slovenski časopis, ki ga je bral na glas in sam sredi amazonske džungle. Zaradi potreb misijona in slabih medcelinskih povezav v preteklosti je domovino sploh prvič obiskal po več kot dveh desetletjih, ko je moral na izobraževanje v Rim.

V tem času je med drugim bival v kapucinskem samostanu v San Giovanni Rotondo, kjer je imel svojo celico zelo blizu celice današnjega svetnika patra Pija, ki ga je redno srečeval na hodnikih in pri mašah. V obupu, ki ga je občutil, ko je moral po kratkem obisku znova zapustiti domovino za preveč let, je svetega patra vprašal, ali se bo še kdaj vrnil. Pater Pij mu je dejal, da mora biti kot menih najprej pokoren, a mu je napovedal vrnitev, ki se je po 36 letih uresničila.

V zadnjem obdobju njegovega življenja, ko se je leta 1998 končno vrnil domov, se ga prebivalci župnije Sveti Križ in širše spominjajo kot karizmatičnega in skromnega človeka. Med pridigo, zlasti ob božiču, je stal sredi cerkve, da bi bil čim bližje ljudem, ki so to vedno čutili in ga imeli zelo radi. Mnoge zgodbe, ki jih je povedal, so bile kot romani. Bili so tudi eksorcizmi, ki so izgledali kot iz filmov. V pogovorih in intervjujih je večkrat govoril o prisotnosti hudiča in razlikah v njegovi taktiki pri nas in v Južni Ameriki.

Tako je tudi zadnja leta ohranil značaj pridigarja. Prav na koncu življenja pa ga je pričakalo še prav posebno poslanstvo. V času bolezni, ki ga je premagovala, je takratni predsednik Slovenije Janez Drnovšek v iskanju globlje resnice o smislu življenja in uboštva obiskal kriški samostan. Anekdota pripoveduje, da mu je pater Andrej razkazal samostan, ustavila pa sta se pred veliko sliko Vseh svetih v samostanski cerkvi. Pater mu je razložil: »To je podoba raja, v katerega bomo nekoč vsi prišli.« Drnovšek je odgovoril: »Prav vsi? Tudi jaz?« Pater je predsedniku republike hudomušno odgovoril: »Seveda, prijeli me boste za brado in bova šla skupaj!« Četudi je predsednik to verjetno vzel kot šalo, je po njegovi smrti, ki se je zgodila le približno pol leta po patrovi, morda vendarle doživel presenečenje.

Brat Andrej je umrl leta 2007 v starosti 80 let. Nekega jutra so ga našli v samostanu, mirno v svoji postelji. Žrtvoval je svoje življenje in ljubezen do svoje domovine, se boril za pravičnost, zemeljsko in duhovno, in se v nekem smislu počutil kot Njegova ovca. Njegov zgled skromnosti je razviden tudi iz tega, da so le redki njegovi rojaki, tudi tisti, ki so z njim v zadnjih letih vzpostavili osebni stik, vedeli za njegove visoke položaje, doktorate in profesorske službe v Braziliji. V Braziliji in tujini je zapustil nešteto sadov. Njegov zgled pokorščine, ponižnosti, predvsem pa življenja v ljubezni do Boga in bližnjega, je še vedno navdih vsem, ki ga spoznajo.