Pravila slovenske medijske demokracije za telebane, ki so jih spregledali v stranki DeSUS

Del povojnega zgodovinskega kurikuluma v rajnki državi je bilo tudi v Sloveniji podrobno  učenje o t.i. sedmih sovražnikovih ofenzivah med letoma 1941 in 1944. Poleg vojne mitologije, ki je vključevala znamenito epizodo s Titovim psom Luksem in je mladim pionirčkom utrjevala vero v povojno socialistično državo, je bil glavni nauk, da so bile ofenzive ter legendarne bitke na Sutjeski in Neretvi v končni fazi neuspešne. Kar pa ne moremo trditi za slovenske medijske ofenzive, ki se po načinu delovanja očitno zgledujejo, ne po NOB-ju in Titu, temveč po silah osi in so ključni del pravil slovenske medijske demokracije.

Slovenske medijske ofenzive so danes tako očiten ter vseprisoten del slovenskega strankarstva ter parlamentarizma, da je pravzaprav presenetljivo, da nadobudni slovenski – predvsem sredinski – politiki o njih tako malce vedo. Pravzaprav bi si spričo trenutnega dogajanja okoli Aleksandre Pivec ter stranke DeSUS zaslužile svoj lastni vodnik iz serije 'Za telebane'.



Knjižna serija 'Za telebane' je znana tudi v Sloveniji. Pred dvajsetimi leti so prvi slovenski prevodi vključevali področja, kot so 'Windows za telebane' 'Word' in 'Excel za telebane', ki so se jim do danes pridružili naslovi kot so npr. 'Kognitivno-vedenjska terapija za telebane' ter 'Obvladovanje stresa za telebane'. Vsakemu začetniku zelo prijazni vodič je zato pravšnji format, da z njim opišemo slovensko medijsko demokracijo za začetnike oz. telebane.

Preden začnemo, ocenimo izhodišča. Slovenski konservativni oz. desni blok je delovanje na medijsko-politično sovražnem ozemlju v tridesetih letih slovenskega parlamentarizma že dodobra prilagodil težki realnosti. Ironično bi lahko rekli, da je prevzel previden partizansko-gverilski način bojevanja, ki ga sicer poveličuje slovenski levi politik. Nasprotno pa se zdi, da številni nadobudni levo-sredinski oz. sredinski politiki to slovensko medijsko-politično realnost podcenjujejo in v politično-medijsko borbo vstopajo brez taktike ter z upanjem na stalne medijske okrepitve, ki jih nato ni od nikoder. Poglejmo torej, katera so pravila 'Slovenske medijske demokracije za telebane'  in kako se je ob njih odrezala Aleksandra Pivec.

Aleksandra Pivec je v svojem zagotavljanju, da bo ''ostala v politiki'', in da se bo ''borila naprej'' podobna Alenki Bratušek, ki ji kljub ogromnim upravičenim kritikam lahko priznamo, da je v politiki z lastnim angažmajem preživela vse do danes.

Pravila iz priročnika Mediji za telebane

Prvo pravilo: Če se slovenski globoki državi ter mainstream medijem kot levosredinski politik izneveriš, potem bodi pripravljen na velik napad. Partizanski komunistični gverilci so imeli vprašljive taktike delovanja, a v vojne niso korakali nepripravljeni.

Toda že na tej točki številni nadobudni (levo)sredinski politiki padejo. V politično medijsko vojno korakajo brez opreme, brez priprave. Edina svetla izjema je Borut Pahor. Najslabše sta bila na to nedvomno pripravljena Miro Cerar, ki so mu dobesedno razsuli stranko ter Marjan Šarec, ki je v vojaškem žargonu preko skakanja v prazen bazen ter metanja puške v koruzo na koncu res deloval bolj kot popolni politični dezerter.

Aleksandra Pivec je v svojem zagotavljanju, da bo ''ostala v politiki'', in da se bo ''borila naprej'' podobna Alenki Bratušek, ki ji kljub ogromnim upravičenim kritikam lahko priznamo, da je v politiki z lastnim angažmajem preživela vse do danes.

Drugo pravilo: Ko grozi sovražna ofenziva slovenskih mainstream medijev, reagiraj hitro, manevriraj, zmanjšaj škodo čim prej. Del povojne mitologije je bilo učenje o znamenitem manevriranju partizanskega vodstva, še posebej v znamenitem desantu na Drvar. Napadeni levosredinski politik mora tako stalno manevrirati, da zmanjša možnost, da bi padel v kremplje 'fake news' slovenskih medijev.

Tu sta tako Aleksandra Pivec z neposrečenim prvim odzivom na nastavljeno izolsko afero, kot tudi paničen odziv vodstva DeSUS-a, ki je sprejelo nastavljeno medijsko past, vse skupaj pripeljala do današnje nezaupnice predsednici stranke ter pričakovanega izrednega kongresa stranke. Pivčeva se je nedvomno na zelo krut način naučila, da je potrebno s slovenskimi mediji postopati taktično, strateško ter odločno nadzorovati t.i. medijski narativ.

Tretje pravilo: Ko napadejo slovenski mainstream mediji, napadejo skupaj, nikoli posamično. Kot so v vojnem teatru druge svetovne vojne v Bosni v sovražnikovih ofenzivah sodelovale različne sile, tako tudi slovenske medijske ofenzive zavzemajo napad iz vseh strani: s strani Rtvslo, 24ur, tiskanega trojčka Delo, Dnevnik, Večer  ter udarnih enot Mladine in Reporterja. Aleksandro Pivec  je silovitost napada nedvomno presenetila  in nanjo ni bila pripravljena. Še več, zdi se, da so pred silovitostjo klecnili tudi poslanci ter vodstvo DeSUS-a, ki jim je dvig medijske mašinerije nalil strahu v kosti.

Četrto pravilo: Ko se znajdeš v kolesju slovenskega mainstreama, napadi ne pojenjajo, še posebej, če te globoka država res želi odstraniti. Pionirčkom so vtepali v glavice, da je sovražnik v želji po uničenju udaril kar sedemkrat. A številni slovenski sredinski politiki še vedno ne vedo, da napadi slovenskih medijev potekajo v valovih, in da je ofenziv lahko celo bistveno več kot sedem.

Aleksandra Pivec je bila glede tega popolnoma nepripravljena, ali pa je naivno mislila, da bo medijski stroj jeseni odnehal. No, glede števila medijskih ofenziv bi ji nedvomno lahko kakšen uporaben namig podal Janez Janša. Sam jih je preživel toliko, da je njihova številka po svetopisemsko bližje 'sedemdeset krat sedemkrat'

DeSUS v slepi ulici

Aleksandra Pivec je torej zelo naivno prekršila tri od četrtih pravil iz priročnika 'Slovenske medijske demokracije za začetnike oz. telebane.' Ker pa v slovensko medijsko-politično minsko polje le ni vstopila povsem brez politične vojaške opreme in taktike, lahko z njene strani nedvomno pričakujemo trdo borbo.

Toda, medtem ko je Aleksandra Pivec odločena, da ne bo dopustila, da bi njena kariera potonila kot Titanik, tega ne moremo trditi za poslance DeSUS-a. Vodstvo stranke ter poslanska skupina sta dopustila, da jih je medijska mašinerija povsem povozila. Zato so sedaj v izjemno težki situaciji in to povsem po lastni krivdi.

Prvič, če Aleksandro Pivec ohranijo na predsedniškem položaju, si bodo nakopali bes slovenskega medijskega mainstreama. Drugič, če ostanejo v vladi z drugim predsednikom, bodo pred širšim sredinskim elektoratom izpadli hinavsko, saj se bo zdelo, da so zaradi pristranskih medijskih pritiskov žrtvovali predsednico, ki je delala dobro in izpogajala ključne politične ukrepe za upokojence. Tretjič, če zapustijo vlado bodo izgubili skoraj vse sredinske simpatije, saj bodo obveljali kot krivec za vladno krizo v tem času, ko si država nove krize absolutno ne sme privoščiti.