Premirje z Iranom – trajni dogovor ali kupovanje časa

Iran je preko noči sporočil Pakistanu, ki je trenutni mediator med Iranom in ZDA, da želi skleniti začasno premirje. Premirje je trenutno sklenjeno tudi z Izraelom, čeprav so iranske rakete ponoči še vedno letele proti ciljem v Izraelu, enako je Izrael odgovarjal z raketiranjem ciljev v Iranu. Štirinajstdnevno premirje ne vključuje Libanona, kjer Hezbolah še ni prenehal z raketiranjem Izraela, zato se izraelske operacije v Libanonu nadaljujejo. Prav tako je Iran še vedno pošiljal rakete nad zalivske države še nekaj ur po podpisu premirja. Toda treba je imeti v mislih, da je Iran še včeraj trdno zavračal premirje in srečanje z ameriškimi predstavniki v Islamabadu, toda sprememba preko noči je jasno pokazala, da so Trumpove grožnje vzeli resno.

Pogoji premirja

Prva težava je dejstvo, da ena in druga stran navajata različne zahteve premirja, ZDA svojih 15 pogojev in Iran svojih 10 pogojev. Medtem ko ameriški predsednik Trump navaja, da bo prišlo do zamenjave režima, prostega prehoda Hormuške ožine, popolne zaustavitve končanja iranskega nuklearnega programa, omejitve raketnega programa in izdelave dronov itd., Iran že razglaša zmago, zanika zmanjšanje nuklearnega in raketnega programa ter napoveduje pomorske transportne dajatve ladjam, ki bodo plule skozi Hormuško ožino. V tem trenutku zaradi bistvenih odstopanj v izjavah vodilnih predstavnikov ZDA in Irana težko vemo, kakšen natančno je bil dogovor.

Po drugi strani ZDA ne morejo slepo zaupati Pakistanu, ki ima dolgo zgodovino kršitev dogovorov ravno z ZDA. Ne pozabimo namreč, da je ravno Pakistan pomagal Osami bin Ladnu prehod iz Afganistana preko gorovja Tora Bora ravno takrat, ko so ga ameriške sile obkolile. Brez Pakistana verjetno bin Laden ne bi preživel vojaškega obroča. Ravno tako je bin Laden še vsaj desetletje preživel v Pakistanu z vedenjem najvišjih oblasti in pakistanske obveščevalne agencije ISI. Kakšni so tokratni nameni Pakistana in njegova vloga v sklenitvi premirja, bo pokazala prihodnost.

Neimenovani pakistanski viri, ki so bili prisotni ob pogajanjih, ter izraelski in ameriški viri, navajajo, da je bil prvi pogoj za podpis premirja svobodni logistični promet skozi Hormuško ožino, na kar naj bi Iran sicer pristal, ne glede na izjave njegovih voditeljev. Ta zahteva je bila pogoj pred drugimi zahtevami s seznama 15 ameriških zahtev. Ali bo Iran to upošteval, bo pokazal čas, verjetno pa bo neupoštevanje tega pogoja pomenilo prekinitev premirja. Za nadaljevanje premirja pa bosta najpomembnejši zahtevi o prekinitvi iranskega nuklearnega in balističnega programa.

Pozitivne posledice premirja

Najprej bo premirje prineslo mir prebivalstvu v regiji in vrnitev ekonomskih aktivnosti, ki so bile prekinjene. Ponovni dotok energentov bo znižal cene nafte in plina na svetovnih trgih, pocenil določene produkte, kot so gnojila in kemični preparati za potrebe proizvodnje hrane, ter ladijski in letalski promet. Največ pozitivnih posledic bo premirje prineslo iranski ekonomiji, ki je trenutno v totalnem krču. Medtem ko zalivske države ne občutijo velikih ekonomskih posledic, pa bo pocenitev energentov največ pripomogla Egiptu, da pomiri pritisk cen energentov na podjetja in prebivalstvo.

Trump se poigrava z idejo skupnega upravljanja Hormuške ožine, kjer bi z Iranom imeli skupno upravljanje s pobiranjem pomorskih dajatev v Hormuški ožini. Takšna ideja nakazuje, da bi šlo v tem primeru dejansko za spremembo iranskega režima ali neke vrste reformo vladanja po venezuelskem vzoru, kjer morda režim ostane, vendar se odpove ciljem širjenja islamističnih revolucij po regiji in svetu ter širjenju nuklearnega oziroma raketnega programa. Temu bi vsekakor sledila normalizacija odnosov z ZDA. Verjetno bi s tem lahko dosegli zmanjšanje terorističnih napadov pod sponzorstvom Irana.

Izrael bi ravno tako okrepil lastne obrambne sisteme in okrepil vrzeli, ki so se pokazale med iranskimi raketnimi napadi. Normalizacija odnosov z ZDA bi vsekakor pomenila vsaj določeno mero medsebojnega toleriranja med Iranom in Izraelom. Izrael bi bil že zelo zadovoljen, če bi Iran zmanjšal podporo regionalnim proksijem, torej Hezbolahu in Hamasu. To bi Izraelu omogočilo normalizacijo življenja v lastni državi in upanje celo na podpis sporazuma Abraham 2, ki bi morda vključeval še Savdsko Arabijo.

Negativne posledice premirja

Premirje bo vsem trem vpletenim stranem prineslo nepopolne rešitve, s katerimi nihče ne bo zadovoljen. Poleg tega, da bodo vse strani razglasile zmago, bo situacija ostala nepredvidljiva in nevarna. Zelo velika verjetnost bo nova oborožitev vseh treh sil, dopolnitev manjkajočega arzenala in priprava na nove konflikte.

Če se iranski režim ne zamenja ali ne reformira, lahko pričakujemo razglasitev zmage obstoječega režima ter nadaljevanje nuklearnega in raketnega programa. Iran bo tako pridobil čas za popolnitev arzenala, ki ga bosta dobavili Kitajska in Rusija, financiranje pa bo potekalo z diskontnimi dobavami iranske nafte in obračunom pomorskih dajatev za prehod Hormuške ožine. Iran bo pri tem imel omejen uspeh, kajti škoda na raketnih sistemih, mornarici, lanserjih, podzemnih bunkerjih, vojaških bazah in radarjih je tako velika, da bo obnova potekala več let in zahtevala ogromno sredstev. Če bo Iran obdržal prejšnjo politiko oboroževanja in regionalnih konfliktov, potem tvega, da se bodo sankcije nadaljevale.

ZDA bodo po vsej verjetnosti okrepile sile v regiji in jih dopolnile z dodatnim arzenalom. Enako bodo ravnale zalivske države, ki bodo v Iranu videle še naprej nevarnost in nezaupanje, predvsem po njegovih grožnjah o nadzoru Hormuške ožine. Ostale države v regiji ne bodo pristale na enostransko zaračunavanje prehoda Hormuške ožine, glede na pozive Savdijcev in ZAE na nadaljevanje napada na Iran pa lahko pričakujemo nadaljnjo podporo konfliktu. Izrael bo okrepil svoje obrambne zmogljivosti in nadaljeval spopad s Hezbolahom, toda pripravljal se bo na naslednji krog spopada z Iranom. Možnost nadaljevanja vojne bo večja.

Vojaški pritisk na Iran

Za dosego ciljev iz premirja bo najpomembnejši vojaški pritisk koalicije na Iran. Če bo Iran dejansko uresničil namere o pomorski dajatvi, potem je vprašanje, za kaj bo namenil ta sredstva. Ta sredstva bodo namesto za popravilo škode na infrastrukturi namenjena oborožitvenim sistemom in regionalnim proksijem, kar bo vodilo v prihodnje konflikte in vojne. Ne pozabimo, da je Iran prejeta sredstva iz sporazuma JCPOA namenil ravno za financiranje balističnega programa, regionalnih vojn in terorizma.

Nadaljnji pritisk na Iran mora vsebovati še zahtevo za razgradnjo iranskega terorističnega programa. Preko terorističnih organizacij je Iran nadziral ne le regijske vojaške tokove proti Izraelu in Evropi, ampak tudi znotraj posameznih držav, kot so Sirija, Jemen, Libanon in Irak. Medtem ko se je Sirija rešila spon Irana, pa je ta navzoč še v libanonski politiki in vojski ter nadzoruje Irak, kjer so šiitske milice popolnoma prevzele vpliv na vodenje države.

Kdo nadzoruje Iran

Nazadnje se postavlja vprašanje, kdo dejansko nadzoruje Iran. Ponoči je bila neenotnost v Iranu vidna, ko ukazi za premirje niso bili takoj upoštevani oziroma se je raketiranje držav v regiji prenehalo šele dopoldan. Deli iranske Islamske revolucionarne garde (IRGC) reagirajo samostojno brez centra, Modžtaba Hamanej ni viden, toda po pričevanju pogajalcev naj bi bil on tisti, ki je zahteval podpis premirja navkljub nasprotovanju akterjev iz IRGC.

Modžtaba Hamenej ne nadzoruje posameznih poveljnikov IRGC, kar je razvidno iz tega, da je bilo premirje prekršeno tudi v popoldanskem času. Kakšna so trenutna razmerja med IRGC, ajatolami in drugo politično elito, je težko oceniti, vendar že različne reakcije na premirje kažejo, da niso enotni. Kako bodo uspeli nadzirati ravnanja posameznih centrov moči, ni jasno, glede na to, da imajo težave usklajevanja vojaških ukazov že prvi dan premirja. Kako bodo uspeli nadzirati šiitske milice? Ali bo lahko Hamenej uspešno preprečil kršitve premirja? Ali ima dovolj moči za takšno dejanje? Ali je to resnično v njegovem načrtu? In nenazadnje, ali ima dovolj zaupanja kot voditelj? To bomo videli kmalu.

Ali je premirje možno?

Že prvi dan je Iran prekršil prvi pogoj premirja, torej brezpogojno odprtje Hormuške ožine. Pakistanski mediatorji so bili vidno nejevoljni ob ravnanju Irana, ko je ta razglasil zmago in napovedal plačevanje dajatev. Pakistan se je z Iranom namreč dogovoril, naj kot znak dobre volje vsaj za dva tedna odpre Hormuško ožino, kar bo omogočilo kasnejša pogajanja. Iranska tiskovna agencija IRNA pa je sporočila, da so se s Pakistanom dogovorili nasprotno. Po neuradnih informacijah naj bi na Iran pritiskala tudi Kitajska, ki ni zadovoljna z višjimi cenami energentov, nejevoljna pa naj bi bila zaradi Irana, ki tvega prekinitev premirja in s tem vrnitev volatilnosti svetovnih trgov nafte.

Vidimo popolnoma nasprotne zahteve ZDA in Irana, kršenje premirja že prvi dan ter vprašanja, ali premirje vključuje Libanon in Hezbolah. Med Izraelom in Hezbolahom namreč ni bilo podpisanega premirja, zato Iran že grozi Izraelu zaradi napadov na Hezbolah. Po drugi strani je Iran objavil nemogočo zahtevo, da mora vsaka ladja, ki pluje skozi Hormuško ožino, poslati iranskim oblastem elektronsko pošto, Iran pa jim bo poslal znesek za plačilo v kriptovalutah. To je za koalicijo ZDA, Izrael in zalivske države popolnoma nesprejemljivo. ZDA in Izrael sta sporočila, da natančno vedo, kam so Iranci zakopali obogaten uran, zato bodo njihove premike spremljali, premirje pa ne bo obstalo, če ga Iran ne preda.

ZDA morajo vztrajati na tem, da Iran sprejme pogoje ter nato skupaj s koalicijskimi partnericami nadzira izpolnjevanje zahtev pod grožnjo vojaškega pritiska. V Iranu ne gre le za spremembo ali reformacijo režima, ampak za dolgoročno spremembo ideje, da ima režim božje poslanstvo širjenja islamističnih revolucij, uničenja 'satanističnega' zahoda in zavzetja Jeruzalema. Iranski režim je šibek, velik del vojaške infrastrukture je bil uspešno uničen in za neuspeh bi lahko šteli, če bi si teokratski režim v naslednjih desetih letih s pomočjo Kitajske ponovno zgradil velik balistični arzenal z grožnjo nuklearnega orožja.