Prof. dr. Metka Zorc: »Melania izžareva neverjetno energijo, milino in dobroto«

Intervju: prof. dr. Metka Zorc, kardiologinja

Gostja oddaje Vroča tema je bila prof. dr. Metka Zorc, direktorica Kardiološke ordinacije Medicor in ena od povabljenih Slovencev na inavguracijo Donalda Trumpa. Spregovorila je o čudoviti petdnevni izkušnji v Washingtonu in o tem, ali je res ona tista, ki lahko vzpostavi most med Belo hišo in Slovenijo. Razkrila pa je tudi podrobnosti o medijski gonji in škandaloznih inšpekcijskih nadzorih, ki so sledili tragičnemu primeru 80-letnice, ki je v njihovi ustanovi umrla po posegu na srcu.

Profesorica Zorc, povabljeni ste bili na inavguracijo predsednika ZDA Donalda Trumpa. Kako ste se znašli na tem seznamu?

Povabilo je bilo zame nekaj posebnega. Po dolgih letih prijateljevanja z družino Knavs smo bili povabljeni na ta res poseben dogodek. Povabljena je bila moja družina iz Slovenije in tudi iz Amerike. Moj stric Frenk Zorc je bil velik podpornik Donalda Trumpa že v prvi predvolilni kampanji, na Floridi je bil eden od organizatorjev. Na žalost je umrl, ko se je kampanja zaključevala. Bil je posebna oseba, narodni heroj v vojni v Koreji, za svoje zasluge je prejel posebno priznanje ameriške vlade in je pokopan na Arlingtonu, kjer počivajo ameriški heroji.

Tudi drugi člani družine Zorc so posebneži. Bratranec je abdominalni kirurg z lastno kliniko v Washingtonu, poleg tega pa deluje tudi na fakulteti.

Stric Frenk Zorc je bil znan arhitekt, ki je oblikoval del Disney's Fort Wilderness. Živel je med Indijanci in njihovo kulturo prenesel v Disneyjev svet. Še bolj pa je zaslovel, ko je pred petnajstimi leti posvojil enajst ruskih otrok, celo družino. Danes so ti otroci že odrasli. Zaradi tega je bil popularen v Ameriki. Drugi sorodniki so ekonomisti, poslovneži, spoštovani ljudje. Zaradi teh povezav smo bili povabljeni tudi na vse prireditve, plese in posebna srečanja med obiskom v Washingtonu.

To je bila velika čast.

Resnično sem hvaležna, predvsem gospodu Viktorju Knavsu, da smo lahko preživeli teh pet dni v Washingtonu. Težko jih opišem. Vzdušje je bilo nabito s pozitivno energijo, tako do predsednika Trumpa kot tudi v zvezi s prihodnjim razvojem Amerike. Pred enim mesecem sva s sestro že obiskali Washington. Bilo je ravno po volitvah in vzdušje se je spreminjalo. Ko smo zdaj ponovno prišli v Ameriko, smo opazili pozitiven naboj med državljani. Ljudje povsod pričakujejo velike spremembe na bolje. Mislim, da imajo dobre možnosti, da bo Amerika spet postala Amerika. V zadnjih štirih letih sem namreč med svojimi obiski kongresov in kolegov v Ameriki občutila apatijo med ljudmi. Zdaj pa se je vrnil entuziazem, po katerem je Amerika slovela v času, ko sem tam opravljala specializacijo.

Kje pa ste opravljali specializacijo?

Specializacijo sem opravljala na clevelandski kliniki, ki je še danes najboljše mesto za srčno kirurgijo in kardiologijo na svetu. Po Ameriki imam veliko povezav, ki mi koristijo pri zdravljenju bolnikov. Pogosto se zgodi, da potrebujem njihovo pomoč, ko odkrijemo nenavadno bolezen in je vsaka konzultacija izjemnega pomena. To nam omogoča, da nudimo našim bolnikom to, kar bi dobili tudi v tujini.

Kako pa se je vaša družina znašla v Ameriki?

Moja družina v Severni Ameriki je izseljenska. Tja so se preselili pred prvo in drugo vojno, predvsem zaradi ekonomskih razmer v Evropi. Družina v Južni Ameriki pa se je izselila po drugi vojni. Z njimi imam stalne stike in ravno oni so mi omogočili izobrazbo na eni najbolj prestižnih ustanov na svetu, Favaloro Foundation. Oče koronarne kirurgije René Favaloro je bil prijatelj moje tete, kar mi je omogočilo, da sem del svoje strokovne poti opravljala pri njih. Profesor Favaloro je obiskal tudi našo ustanovo in imel predavanja za naše kolege. Njegovo delo ter naše sodelovanje nadaljuje njegov nečak Roberto Favaloro, ki je tudi član našega strokovnega nadzornega sveta in budno spremlja naše delo. Rezultate pregledamo enkrat letno, transparentno in pošteno, ter upoštevamo vse sugestije in pripombe. Prav zaradi teh povezav smo v slovenskem prostoru postavili institucijo, na katero smo lahko vsi ponosni.

Kar se dogaja zdaj, v času brutalnih napadov na našo ustanovo in ekipo, je izjemno krivično. Razumem, da je vsaka smrt zelo boleča. Vsi smo izgubljali starše in se srečali s težko boleznijo svojcev in smrtjo. Kljub temu pa nikoli nismo obtoževali zdravnikov. Gospa, ki je bila operirana pri nas in zaradi katere že leto in pol trpi naš kolektiv, je imela posebno bolezen na srcu, ki z nobeno diagnostično metodo ni bila prej dokazljiva. To se je ugotovilo šele z obdukcijo. Imela je tudi zelo bolno ožilje, zato je bila operacija nujna. Poleg te dodatne, nepričakovane bolezni je na žalost prišlo do razpoke v desnem srcu in nenadne krvavitve, kar je bilo nepredvidljivo.

Nekatera obolenja srca in ožilja povzročajo nenadne dogodke, za kar je kriv bolezenski proces, ne zdravniki. Mi samo pomagamo reševati življenja. Srčna kirurgija velja za kraljico medicine, je najbolj zahtevno področje. Vedno je povezana z določenimi tveganji, ki jih bolniku predstavimo transparentno. Rezultati zdravljenja v naši ustanovi so na visoki ravni, ki ga predstavljamo v tujini, na svetovnih in evropskih kongresih, prejeli smo tudi številna priznanja. Seveda pa ni klinike na svetu, ki ne bi imela smrtnih izidov v svoji statistiki.

Pri tem primeru smo utrpeli veliko žalostnih trenutkov in krivic, predvsem s strani svojcev omenjene gospe, ki je bila sicer simpatična oseba, naša ekipa jo je imela rada in ji je hotela na vsak način pomagati. Storili so vse, da bi ji ohranili življenje. Eden od kolegov, ki jo je zdravil, je po tisti težki reanimaciji utrpel miokardni infarkt, kar pove, da nam ni bilo vseeno.

Poleg vaše družine so bili na inavguraciji tudi gospod Ivan Kralj in njegov sin, pa seveda gospod Ivo Boscarol. Ta je o vas med drugim dejal, da ste v ZDA izjemno spoštovani, bistveno bolj kot pri nas, in da se boji, da se vam bo zaradi povabila na inavguracijo v naslednjih tednih zgodila še kakšna krivica. No, natanko to se je zgodilo. Ko ste prišli s tega obiska, se je zgodil napad v medijih. Kako komentirate to nevoščljivost v Sloveniji?

Žal mi je, da Slovenci ne moremo preseči zavisti in blatenja drug drugega. Sama nikoli ne govorim neresnic ali kaj slabega o nekom, ki ga ni zraven. Vedno sem imela strategijo, da se s človekom pogovorim.

Slovenija je tako lepa dežela. Lahko bi ustvarili zelo lepo zgodbo, boljšo od Švice, če bi le sodelovali. Verjemite, da me ne zanima vaše politično prepričanje. Ne zanimajo me te razprtije. To moramo preseči in s pozitivno energijo zbrati moči, da bomo vsi živeli bolje in lepše, da ustvarimo deželo, kjer bodo na prvem mestu poštenost, pravičnost in skrb drug za drugega.

Čakalne dobe na področju zdravstva so žalostna resnica današnjega časa in so popolnoma nepotrebne. Verjamem – pa ne da se hvalim – da bi to uredila v manj kot letu dni. V glavi imam načrt, a me na žalost niso niti poklicali, da bi me vprašali. Imam organizacijske sposobnosti in povezovalno energijo. Na mojih medicinskih konferencah sodelujejo najuglednejši strokovnjaki s področja kardiologije in srčne kirurgije.

Če nekomu uspe, bi moral biti to uspeh vseh nas. Če gre nekomu dobro ali razvija neko novo metodo, sem vedno navdušena. Tudi nad gospo Melanio Trump sem navdušena.

Žal mi je, da Slovenci ne moremo preseči zavisti in blatenja drug drugega.

Povejte nam kaj več o gospe Melanii Trump.

V svojem ne tako kratkem življenju sem srečala veliko ljudi, tudi politikov, s svojo teto sem imela privilegij videti člane kraljevih družin. Lahko rečem, da je gospa Melania Trump resnično nekaj posebnega. Izžareva neverjetno energijo, milino, prijaznost in dobroto. Tako sem jo doživela jaz, pa tudi moji sorodniki. Slovenija je lahko ponosna nanjo, saj nikoli več ne bomo imeli prve dame. Je Slovenka, ki je do zdaj dosegla največ. S svojo energijo in delom je očarala Američane. Ima številne projekte, ki jih je že uresničila, ter številne druge, za katere verjamem, da ji bodo uspeli. V družini Knavs so vzgojili prvo damo sveta – to je treba povedati in se jim pokloniti. Žalostno je, da v Sloveniji tega ne vidimo. Kako so se je lotevali z neresnicami! To je zelo žalostno.

Kako so potekali dnevi, ko ste bili tam?

Dnevi so bili tako fascinantni, da je o tem težko govoriti. Sicer pa smo se že pred tem družili v Sloveniji. Naše poznanstvo torej ne temelji na tem obisku, pač pa na odnosu, ki ga gojimo med seboj, in na prijateljstvu, ki traja že dolgo.

Kako dolgo?

To so osebne stvari. Z družino Knavs smo preživeli resnično mnogo lepih trenutkov in menim, da je prav, da to ostane med nami.

Gospod Boscarol je dejal, da ste vi oseba, ki bi lahko vzpostavila most med Belo hišo in Slovenijo. Je to res?

Vse bi naredila, da bi nekako vzpostavila ta most. Žalostna pa bom, če v Sloveniji ne bo resničnega entuziazma in podpore. Ne gre samo za to, da nekoga povabiš ali da prijateljuješ z njim, ampak mora biti tudi sama atmosfera v Sloveniji taka, da se lahko most vzpostavi. Verjamem pa, da se to lahko zgodi. Kakor tudi verjamem, da bo papež Frančišek nekega lepega dne obiskal Slovenijo.

Vse bi naredila, da bi vzpostavila most med Belo hišo in Slovenijo. Žalostna pa bom, če v Sloveniji ne bo resničnega entuziazma in podpore.

Ali ima gospod Trump podpornike v Sloveniji? Ali se vam zdi, da jih ima več Kamala Harris?

Mislim, da jih ima več Donald Trump. To sem slišala tudi med mladimi, ki so bili zelo navdušeni. Številni znanci in neznanci so me klicali. Skratka, mislim, da ima veliko podporo.

Vas je med obiskom Bele hiše kaj presenetilo?

Lahko povem, da ko sem se pogovarjala z gospo, ki nas je vodila, je ta izrazila navdušenje nad ponovnim prihodom gospe Melanie Trump v Belo hišo.

Spomnim se, da je papež Frančišek ob njunem obisku Vatikana Melanio vprašal, če daje svojemu možu potico ...

Papež Frančišek ima potico izjemno rad. Moja sestra mu jo speče dvakrat na leto, za božič in veliko noč. To traja že deset let. Tudi sama v Vatikan vedno odnesem potico. Njegova nečakinja je sicer poročena s Slovencem. Družino dobro poznam še iz časov, ko sem delala na Favaloro Foundation.

Papež Frančišek ima potico izjemno rad. Moja sestra mu jo speče dvakrat na leto, za božič in veliko noč.

In vaše mnenje o papežu?

Res je nekaj posebnega. Človek neverjetne pameti, energije in dobrote, ki jo izžareva že na daleč. Do papeža Frančiška gojim poseben odnos in čustva ter veliko ljubezen.

Tako kot vi je bil tudi gospod Boscarol navdušen nad inavguracijo. On sicer poslovno sodeluje z ameriškimi podjetji.

Seveda, gospod Boscarol je eden tistih posebnih ljudi – inovator z neverjetnimi izkušnjami in vizijo. Še posebej smo bili ponosni, ko smo izvedeli, da je njegovo letalo razstavljeno v znanstvenem muzeju Smithsonian v Washingtonu. Žalostno pa je, da se o tem kot Slovenec izobraziš šele, ko prideš v tujino, in da v Sloveniji tega nihče ne ve. Gospod Boscarol je dobil v tujini številne nagrade, v svetu je ponos Slovenije.

Ste dogajanje spremljali v večji dvorani?

Bilo je več prireditev. V nedeljo je bil govor predsednika, zvečer pa smo bili povabljeni na bolj intimno večerjo. Zaradi velike množice ljudi ni bilo mogoče srečati vseh, smo pa bili v krogu Trumpovih povabljencev, kar nam je omogočilo spoznati številne zanimive ljudi, med njimi tudi Jeffa Bezosa.

V tujini živi veliko Slovencev, predvsem mladih, ki se ne vrnejo v domovino. Kako bi jih lahko privabili nazaj?

Prek Svetovnega slovenskega kongresa smo večkrat organizirali medicinske konference, ki so se jih udeležili kolegi iz tujine. A razmere v slovenskem zdravstvu so takšne, da marsikdo izgubi voljo za vrnitev. Sama sem imela številne možnosti, da ostanem v Clevelandu, v Ženevi, pri Favaloro Foundation, vendar sem se vrnila zaradi družine. Starši so nasprotovali temu, da ostanem v tujini, poleg tega je bilo psihološko težko sprejeti dejstvo, da bi lahko domov prišla le enkrat na leto. Ne moreš namreč vsak mesec dobiti dopusta. To me je odvrnilo od tega, da ostanem.

Ko sem zdaj ponovno obiskala Ameriko, sem se za trenutek vprašala, ali sem morda naredila napako, da nisem ostala. A tako pač je, to je del usode. Enako velja za mojega nečaka, pa tudi nekatere kolege, kot je profesor Noč, ki so se vrnili. Drugi, kot denimo dr. Čerček, so ostali v tujini, kar je velika škoda, saj bi lahko pri nas storili veliko dobrega na področju kardiologije.

Zdaj so v pripravi spremembe zdravstvene zakonodaje. Vi imate koncesijo. Kako gledate na to?

Mi imamo svojo ekipo – štirje kolegi hkrati delajo v kliničnem centru in pri nas, seveda z dovoljenjem. To torej naše ustanove ne prizadene v veliki meri. Čakalne dobe pa so težava in novi zakon jih bo zagotovo podaljšal. Ne razumem, zakaj ne bi zdravnikom omogočili dela, če to želijo. Je pa treba opredeliti, koliko časa, kdaj, in postaviti neke norme, tako kot v tujini. Če nekdo v celoti opravi svoje obveznosti v matični ustanovi, lahko v prostem času počne, kar želi – lahko se zabava ali pa dela v medicini in pomaga ljudem.

Če nekdo v celoti opravi svoje obveznosti v matični ustanovi, lahko v prostem času počne, kar želi – lahko se zabava ali pa pomaga ljudem.

Zdaj ne bo več tako, kajne?

Bomo videli, kako bo. Zdravniki se bodo morali odločiti: ali ostati v javnem sistemu, popolnoma prestopiti v zasebni sektor ali pa bo morda še naprej omogočena kombinacija dela pri koncesionarjih. Škoda pa je, ker v tem trenutku vemo, da nimamo dovolj zdravnikov, medicinskih sester in ustreznega kadra. Vsako delo je dragoceno. Kdor želi delati, naj dela – bodisi medicinska sestra bodisi zdravnik. Drugače pa je v državah, kjer imajo dovolj zdravnikov in kjer čakalne dobe niso težava. Tam je smiselno stvari strožje regulirati.

V poročilu o primeru, ki ste ga na začetku omenili – o osemdesetletni gospe, ki je žal umrla – je bilo navedeno, da medicinske sestre in drugo osebje niso znali slovenščine oziroma niso imeli opravljenega izpita iz jezika na najvišji ravni.

Res je, da nekateri sprva niso opravili izpita na ravni C1. Nato so zahteve spremenili na raven B2, kar so nato vsi takoj opravili. Izpit iz slovenščine je pomemben za tiste, ki neposredno komunicirajo z bolniki. Če pa nekdo dela v operacijski dvorani na delovnem mestu, kjer upravlja le s stroji in nima nobenega stika s pacienti, osebno tega striktno nisem zahtevala. To bi bil zanje le dodaten stres. Zato smo rekli, da bodo izpit naredili, ko se bodo naučili.

Njihova strokovnost je izjemno pomembna in na visoki ravni – vsi imajo diplome in mednarodne licence. Izpit iz slovenščine je pomemben, ni pa ključen za delovanje. Tisti, ki izpita niso imeli, so delali pod nadzorom inštruktorjev in usposobljenih sodelavcev.

Strokovnih napak vam za zdaj niso očitali?

Ne, absolutno ne, ker tudi ni bilo nobene strokovne napake.

Administrativne?

Administrativne so bile in jih bomo popravili. Izpite iz slovenščine so zdaj vsi opravili – to je bila največja težava.

Vsaka ustanova ima svojo strategijo zdravljenja in način vodenja zapisov. Žal mi je, da noben član nadzorne komisije sestrske zbornice ni deloval na področju srčne kirurgije ali kardiologije. Bolje bi bilo, da bi nadzor opravljal nekdo, ki je dolga leta delal na tem področju – bodisi medicinska sestra v intenzivni negi bodisi instrumentarka.

Je nadzor zdaj zaključen?

Da, nadzor je končan, priporočila so dana in jih bomo upoštevali.

Zgodba je torej zaključena?

Hčerki umrle gospe še vedno trdita, da smo napravili napako. Z neprimernimi prijemi, z uporabo vseh sredstev vodita nasprotovanje naši ustanovi do – milo rečeno – najnižjih možnih načinov. Tudi kolegi iz tujine se čudijo, da naši mediji na tak način reagirajo; da se posname oddaja s skritimi obrazi. Gre za natolcevanja, krivice, ki jih doživljamo že leto in pol. To je nedopustno.

V Financah sem prebrala, da ste lani ustvarili za 9,3 odstotka manj prihodkov. Drži?

Da, to je posledica odločitve sestrske zbornice, da dva sodelavca, ki delujeta na področju izventelesnega krvnega obtoka, nimata izpita iz slovenščine in licence. To je bilo ocenjeno kot protipravno, zato nista mogla nadaljevati dela.

To so redka znanja, takšnega strokovnjaka ne dobiš kar čez noč in ga tudi ne moreš takoj vključiti v ekipo, saj mora kirurgija delovati kot švicarska ura – sinhrono. Zaradi tega sem za mesec in pol ustavila operativni program, na škodo slovenskih srčnih bolnikov in seveda tudi na škodo naše ustanove.

To je resnično nekaj nedopustnega. Treba se je organizirati in ukrepati, ker nadaljevanje te zgodbe ne vodi nikamor. Poleg tega se destabilizira ekipa, ki potrebuje za delo mir. Imeli smo več kot deset inšpekcij z vseh področij, preverjali so tudi, ali imamo kamere v toaletnih prostorih … Prihajali so celo na neprimeren način in motili naše delo. Za to imamo priče. V tem času se je denimo pri nas zdravil eden izmed vrhunskih slovenskih intelektualcev, ki je vse to osebno doživljal. Tam je bilo 30 bolnikov. Hčerke pokojne gospe so prišle z neprimernimi izrazi, napadale našega anesteziologa, glavnega kirurga in mene osebno. To so nedopustna podtikanja in dogodki, ki ne sodijo v slovensko družbo.

Ali ste sprožili kakšne pravne postopke?

Celo leto so mi kolegi in pravniki svetovali, naj sprožim pravne postopke. Sama sem dolgo odlašala, a zdaj nimam več izbire. Strinjam se s kolegi in tistimi, ki podpirajo naše delo – tudi Društvo na srcu operiranih – da moramo uporabiti vsa pravna sredstva, da se zgodba konča.

Ste tudi profesorica na medicinski fakulteti. Kakšen je odnos študentov do tega področja? Se odločajo za srčno kirurgijo? Kako gledajo ne nazadnje na zasebne bolnišnice?

Mladi so predvsem navdušeni nad medicino. Ne moti jih, ali gre za javno ali zasebno ustanovo – želijo se učiti in vedo, da se povsod dela dobro. Zanimanje za srčno kirurgijo kot zahtevno stroko pa je upadlo. Danes mladi raje izbirajo manj zahtevne medicinske postopke. Entuziazma ni več toliko kot nekoč. Srčna kirurgija ni le poklic – je način življenja, kjer se lahko zgodi, da cel teden ne vidiš belega dne. Zjutraj prideš, ko je tema, in zvečer zapustiš bolnišnico, ko je spet tema. Zdi se, da danes mladi niso več pripravljeni žrtvovati svojega življenja za delo, ki bi ga postavili pred družino – kar pa je morda tudi prav.

Srčna kirurgija ni le poklic – je način življenja, kjer se lahko zgodi, da cel teden ne vidiš belega dne. Zjutraj prideš, ko je tema, in zvečer zapustiš bolnišnico, ko je spet tema.

Za konec – obeta se nov zakon o »pomoči pri končanju življenja«. Kako gledate na to?

Zame je to nekaj najbolj bizarnega. Kot zdravnik moraš namreč ohranjati življenje. Borba s smrtjo je na srčni kirurgiji pogosto prisotna, zato mi je to še toliko bližje. S pravo odločitvijo o zdravljenju smo rešili ogromno življenj in še nikoli nisem videla človeka, ki bi bil tako bolan, da ne bi hotel več živeti. Tudi bolniki po možganski kapi so se vedno oklepali življenja. Mislim, da to ni prava pot. Življenje naj se konča brez naše pomoči.

(D186: 26-30)