Kdo poskuša ustaviti Trumpa?

Andraž Šest
Vir: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

V zadnjem tednu je prišlo do zanimivega preobrata v odnosu ameriške administracije do iranskih protestov. Medtem ko je še prejšnji teden predsednik Trump trdil, da je iranska teokracija prestopila rdečo črto, ZDA pa so pripravljene na posredovanje proti določenim vojaškim in infrastrukturnim tarčam znotraj Irana. Načrti so bili že tako daleč, da so jih uskladili z določenimi zaveznicami, verjetno gre tu za Izrael, ameriške sile v regijskih vojaških bazah pa so bile v polni pripravljenosti. Trump je imel relativno široko podporo kongresa, tako Republikancev kot Demokratov ter naklonjenost javnosti. Toda do napada ni prišlo, ameriške vojaške sile so se vrnile nazaj v svoje baze.

Trumpove rdeče črte vse bolj spominjajo na Obamove rdeče črte med sirsko državljansko vojno, ko je Obama grozil s posredovanjem, če bo Asadova vojska še naprej masakrirala civilno prebivalstvo. Z Obamovimi grožnjami ni bilo nič, Asad pa se je za nekaj let z rusko pomočjo in uničenjem zmerne opozicije obdržal na oblasti. Nikakor pa ne pozabimo, da je Obamova neaktivnost odprla vrata Islamski državi (ISIS), ki je bliskovito zasedla velike dele Sirije in Iraka, kar Asad skupaj z Rusijo ni mogel več obvladovati. Zato se je takrat formirala mednarodna koalicija, ki je brutalno zravnala kar nekaj mest, recimo Mosul in Raka, posledično pa je to pustilo še mnoge civilne žrtve.

Tokrat je Trumpa ustavila koalicija Savdska Arabija (KSA), Katar in Turčija. Nenavadno se sliši, da bi suniti podprli šiitsko teokracijo, ki je bila vsa leta njihova glavna nasprotnica v regiji, toda za to odločitev obstaja več razlogov.

Podpora islamizmu

V KSA in Katarju že tako vlada teokracija, Turčija pod Erdoganom pa je velika podpornica islamističnih režimov in Muslimanske bratovščine. Padec teokratskega sistema v Iranu bi lahko posledično okrepil klice proti teokraciji v KSA, kjer je naslednik bin Salman že uvedel nekaj reform ravno zato, ker so bili klici proti sistemu vedno močnejši. Prebivalstvo je vedno bolj izobraženo in ima vedno manj volje za življenje pod srednjeveškimi teokratskimi kodeksi, zato je oblastem jasno, da poti nazaj več ni. Gre le za vprašanje, kako hitro bodo prišle še ostale reforme in kako se obdržati na oblasti.

Katar je ena najbolj zadrtih teokracij, ki se skriva za fasado bleščečih nebotičnikov, v resnici pa so med največjimi financerji skrajnega islamizma, ki ima svoje dolge lovke do evropskih in ameriških institucij. To, da so podarili luksuzni Boeing Trumpu, ni naključje. Turčija se že dvajset let vedno bolj odmika stran od sekularnosti in bližje islamizmu, kar pa je v zadnjih letih začelo sprožati kar nekaj negodovanja v Turčiji, kar so pokazale tudi zadnje volitve. Za Erdogana bi bila še ena uspešna revolucija v regiji katastrofa in bi zelo verjetno povzročila izgubo njegove oblasti.

Vir: Pixabay

Šibak Iran

Drugi razlog je šibak Iran, ki je ideološko, ekonomsko in vojaško tako izčrpan, da obstaja velika verjetnost padca ali menjave režima v naslednjem desetletju. Iranci so po anketah med najbolj sekularnimi narodi v regiji, zato teokratska ideologija ne drži več pokonci. Uničujoča ekonomija in slabe razmere bodo ljudi pripeljale še bolj na rob. Ajatolam pa ne bodo nikoli oprostili pokola in obešanja na tisoče fantov in deklet.

Toda za KSA, Katar in Turčijo je šibak Iran imenitna zadeva – KSA si lahko obeta, da bo Iran zmanjšal financiranje Hutijev v Jemnu in šiitov znotraj KSA ter tako zmanjšal varnostne grožnje državi. Turčija se boji, da bi v primeru padca režima prišlo do državljanske vojne, enako kot v Siriji, kar bo ponovno sprožilo kurdski boj za neodvisnost. Najmanj, kar si Turčija želi, je ponovno odpiranje kurdskih front Siriji in Iraku ter nove v Iranu. Katar si že dalj časa prizadeva prevzeti štafetno palico pri financiranju odpadniških upornikov ter džihadističnih in terorističnih skupin, kar je do sedaj počel Iran. Katar si bo prizadeval prevzeti Hamas, Hezbolah in Hutije ter tako pridobiti vpliv v regiji. Katar je podobno poskusil z Muslimansko bratovščino v več državah, vendar jim ta projekt ni najbolje uspel. Dejansko imajo še danes hladne odnose z Egiptom ravno zaradi tega.

Strah pred Iranom

Tretji razlog je strah pred Iranom. Iran je s teokratsko revolucijo popolnoma spremenil izgled Bližnjega vzhoda. Ko je Homeini prevzel oblast, so revolucionarji celega sveta opazovali z občudovanjem, vključno s tistimi z levega političnega pola. Homeini je dal po propadu panarabskega nacionalizma množicam upanje, da lahko v svojem boju (džihadu) zmagajo. Takrat je s prstom pokazal najprej na zalivske kraljevine ter pozval na odstranitev pro-zahodnih in proti-islamskih kraljevin, kar je celo regijo, od Maroka in vse do Omana, iztirilo in za nadaljnjih petdeset let utirilo v tirnice skrajnega islamizma. Prišel je čas, ko so ljudje namesto posterjev Om Kulsum in Dalide začeli na stene lokalov, frizerskih salonov, taksijev in dnevnih sob obešati posterje slavnih džihadistov.

Ruholah Musavi Homeini. Vir: Wikipedia

Kaj, če se po iranskem padcu režima vse spremeni? Kaj, če pride do uspešne spremembe teokratskega režima, svobodnih volitev, uspešne vlade in uspešne ekonomije? Če v Iranu pride do ponovnega revolucionarnega cunamija, potem bo to imelo velikanski vpliv na regijo. Prebivalstvo zalivskih držav je dobro izobraženo, zato bi iranski sekularni cunami hitro vplival na regijo. In to je največji strah omenjenih kraljevin in ostalih držav, ki še niso pripravljene ali voljne sprememb. Med državami, ki ni sodelovala pri nasprotovanju posredovanja v Iranu, so bili Združeni arabski emirati, ki se sicer vedno bolj oddaljujejo od zavezništva s KSA in Katarjem.

Opozicija potrebuje podporo

V Iranu morajo spremembe priti od znotraj, ni pa narobe če zavezniki opozicije ošibijo režim. Ko je Obama zavrnil posredovanje v Siriji, je Asad popolnoma uničil zmerno opozicijo in naredil prostor za Al-Kajdo in ISIS. Iranski režim pobija protestnike, medtem ko zahod razmišlja, kaj bi storil. Invazija že tako ni bila v načrtu, veliko težavo pa je predstavljal vakuum, kjer znotraj Irana ni figure, ki bi prevzel tehnično vlado po padcu režima in izvedel volitve.

Pahlavi živi že celo življenje izven Irana, zato je vprašanje, kolikšna je dejanska podpora Irancev nekdanji kraljevi družini. Ali bi vsi prejeli njegovo začasno vladanje? Predvsem pa, ali bi bil sposoben voditi državo, četudi le za prehodni čas, kajti upravljati bi moral z vojsko in celotnim varnostnim aparatom? Težava je, da ravno zaradi tega Pahlavi nima zaupanja mednarodne skupnosti, da bi bil to sposoben izvesti, zato je tudi Trump izjavil, da je Pahlavi čisto prijazen fant, ampak ...

Iranska teokracija umira, zato bi zahodne države morale stopiti v stik z notranjo opozicijo, predvsem preko Izraela, ki ima v državi odlično mrežo agentov. Če iranska opozicija ne bo videla zaveznika v zahodu, se bo obrnila drugam. Nikakor pa ne pomaga obljuba iranskega zunanjega ministra, da ne bo pobesil 800 ljudi. Verjetno jih bo, če ne te na spisku, pa drugih 800, glede na to, da imajo po zaporih nekaj desettisoč protestnikov. Iranci ne bodo pozabili zločinov teokratskih kriminalcev. Prav tako pa ne bodo pozabili, kdo jim je pomagal. In tisti bo njihov zaveznik.

Izbrano za naročnike
Človeštvo: dva koraka naprej, en korak in pol nazaj, včasih tri
Marcelo Brula: Zame kot kristjana Škofjeloški pasijon ni samo kulturna predstava
Kje se konča svoboda staršev in začne pravica otroka?
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Nauk iz Venezuele
  • 16. 01. 2026
V Utahu ubili Trumpovega podpornika in v življenje usmerjenega Charlieja Kirka
  • 10. 09. 2025
Umor Charlieja Kirka – smrt »mučenika za resnico« užalostila milijone, vrstijo se obsodbe političnega nasilja
  • 11. 09. 2025