Referendum o drugem tiru: katastrofa za Slovenijo ali za SMC?

Včeraj je društvo Davkoplačevalci se ne damo z Vilijem Kovačičem na čelu v DZ prineslo okoli 4.500 podpisov za začetek zbiranja podpisov za razpis referenduma o zakonu o 2. tiru.

Na zakon je, ker »je v njem preveč neznank«, sicer vložil veto Državni svet, a so ga poslanci z 49 glasovi koalicije znova podprli. Razprava je bila precej živčna, s težkimi očitki na obeh straneh, in očitno je bilo, da je vprašanje pomembno tako za zagovornike kot nasprotnike vladnega predloga.

Pustimo za zdaj ob strani za demokracijo običajno nasprotovanje opozicije vladnim predlogom in poglejmo, kaj o predlogu pravi stroka oziroma zainteresirana in poklicana javnost.

Strokovnjaki mlačni, politiki preračunljivi

Zelo težko bomo našli ekonomista, inženirja ali drugačnega relevantnega strokovnjaka, ki ne prihaja iz vladnih krogov in bi projekt pohvalil ali vsaj podprl. Največ, kar lahko slišimo, je, da je zaradi dolgoletnega odlašanja in mencanja še najbolje, da se projekt podpre, ker se bo končno »vsaj začelo graditi«.

Ampak ali ne tiči, ko se poskušamo do zadeve opredeliti, prav tu past? Ali nas ne bi ravno tako »ujeli na poceni limanice«? Takšni projekti so namreč od nekdaj sredstvo za bahanje politikov pred javnostjo. Ljudje smo precej lahkoverna in »vizualna« bitja, na nas hitro naredijo vtis megalomanske in otipljive stvari, in veliki gradbeni projekti so kot nalašč za to.

Slovenski gradbeni projekti - odličen PR

Samo v samostojni Sloveniji imamo kar nekaj takih primerov. Spomnimo se recimo viadukta Črni Kal, težko pričakovane avtocestne pridobitve – slavnostno ga je nekaj dni pred državnozborskimi volitvami 2004 odprl takratni premier Tone Rop, čeprav smo morali tik za viaduktom zaviti z nezgrajene avtoceste.

Drugi tak primer je izgradnja športnega parka Stožice, torej dvorane in stadiona, ki jih je ljubljanski župan Janković odprl avgusta 2010, nekaj tednov pred lokalnimi volitvami. Isto poletje je bila ob veliki pozornosti dokončana denimo tudi prenova mariborskega stadiona.

Danes pa smo približno leto dni pred državnozborskimi volitvami, na katerih vladajoči SMC zaenkrat kaže slabo, ankete ji napovedujejo šele tretje ali četrto mesto. Dejanski pričetek gradnje proge 2. tira bi bil tako zelo lep dogodek za javno podobo vladajoče ekipe.

Leto dni pred državnozborskimi volitvami, na katerih vladajoči SMC zaenkrat kaže slabo, bi bil dejanski pričetek gradnje proge 2. tira zelo lep dogodek za javno podobo vladajoče ekipe.

Kako si razlagati živčnost politikov?

Ali ne gre torej postaviti izjav vladnih predstavnikov predvsem v ta kontekst? Kako si naj drugače sicer razložimo dejstvo, da je glavni odgovorni, minister za infrastrukturo dr. Peter Gašperšič, na zaslišanju kandidatov za ministre septembra 2014 izjavil, da Luka Koper 2. tira ne potrebuje še naslednjih 30, 40 let, zdaj pa je na letošnji začetek gradnje vezal svoj odstop?

Zelo živčno in vročično delujeta tudi državni sekretar Jure Leben in sam premier Cerar, ki »strašita« kar z izgubo mednarodnega ugleda, izgubo vseh evropskih sredstev, zamikom projekta za najmanj 5 let itd., morda najbolj ironičen pa je Cerarjev poziv, naj »se projekta ne izkorišča za predvolilno kampanjo«.

Ob vsem dogajanju zadnjih dni in visokoletečih izjavah vodilnih akterjev se nam tako lahko le še krepi dvom o profesionalnosti in poštenosti priprave projekta.

Kako je minister Gašperšič lahko tako obrnil svoje stališče, zakaj je bil zakon v javni obravnavi cele 3 delovne dni, zakaj niso jasne zahteve Madžarov, zakaj se ni konkretno upoštevalo niti enega predloga civilne družbe, čeprav se z zadevo poglobljeno ukvarjata dve civilni iniciativi in kar nekaj posameznikov, in zakaj je KPK izjavila, da pri predlogu obstaja veliko korupcijsko tveganje?