Ruska oblast se je zaenkrat osredotočila "le" na branjenje tistega, kar ji je uspelo zasesti. Nič več "Malorusije", torej.

vir: @UkrainianNews24

Rusija je spremenila fokus svojih okupacijskih dejavnosti v Ukrajini. Vojna se odvija naprej, njen potek pa v decembru zaznamujejo vnaprej propadla diplomatska prizadevanja za vzpostavitev miru, morebiten vstop Belorusije v vojno, ukrajinska napoved protiofenzive, ruski hibridni pristop z uničevanjem ukrajinske civilne infrastrukture ter strateška slabitev agresorske države. Kot bomo videli, lahko pričakujemo tudi radikalizacijo njenega političnega prostora, saj vanj vstopa zloglasni "trgovec s smrtjo".

Po pričakovanjih Rusi še naprej uničujejo ukrajinsko energetsko omrežje po celotni Ukrajini in s tem slabijo zaledje, tako da občasno brez elektrike ostane tudi več kot deset milijonov ljudi. A ukrajinskim vzdrževalcem zaenkrat uspeva dokaj učinkovito odpravljati posledice. V zaledju pa delujejo tudi Ukrajinci: v okupiranem Melitopolu v Zaporoški oblasti so onesposobili za rusko preskrbo ključen most. S tega območja so do sedaj prihajala bolj ali manj nepotrjena poročila o gverilskem bojevanju.

Hude izgube Wagnerja


Trenutno najhujši boji, katerih intenzivnost se vztrajno stopnjuje, se še vedno odvijajo pri Bahmutu, kjer ob podpori rednih ruskih sil največje breme bojnih operacij nosi ruska zasebna vojska plačancev z nacističnim predznakom Wagner. Njen namen je ponovno okupirati ozemlje, ki so ga Ukrajinci pred meseci že osvobodili, in ruski viri navajajo, da jim je uspelo zavzeti nekaj vasi v okolici mesta.

Glede na ukrajinske (ne)odzive te navedbe skoraj zagotovo držijo, a je ruska stran za minimalne ozemeljske pridobitve plačala nerazumno visoko ceno: število žrtev je sicer nemogoče neodvisno in realno določiti, a vsi dostopni viri govorijo o stotinah pripadnikov. Z ozirom na to, da gre za visoko usposobljene in zato za Ruse dragocene bojevnike, takšno razmetavanje z njihovimi življenji ni taktično utemeljeno (Wagner skupno šteje okoli 6.000 pripadnikov).

Na drugi strani Ukrajinci potrjujejo, da se na omenjenem bojišču branijo. "Rusi so okrepili svoja prizadevanja za izvedbo ofenzivnih operacij. Mi nikamor ne napredujemo, a se branimo z uničevanjem sovražnikove pehote in opreme, kjerkoli ta želi napredovati," je povedal svetovalec predsednika Zelenskega Oleksij Arestovič.

Ukrajinci v boj tudi pozimi?


A kot je napovedal ukrajinski obrambni minister Oleksij Reznikov, bo Ukrajina tudi pozimi nadaljevala s protiofenzivami, saj so tla sedaj globoko zamrznjena in primernejša za premik vozil. A potrebno je vzeti na znanje, da ozemlje nikakor ni popolnoma prehodno, posebno ne za premike večjega obsega, ter da sta obe strani, tako Ukrajinci kot sile LNR in DNR, na tem delu fronte močno vkopani in bo vsak večji premik izjemno težak.

Da bi ustavili ukrajinsko osvobajanje, na ruski strani poteka konsolidacija in združevanje ruskih regularnih sil, predvsem motorizirane pehote, z oboroženimi milicami iz separatističnih Doneške in Luganske ljudske republike. Omenjene sile naj bi delovale na meji okupiranih ozemelj (v smeri iz Luganske oblasti proti Harkovski oblasti) oziroma separatističnih republik; tam smo trenutno priča obsežnim medsebojnim obstreljevanjem, ki bi potencialno lahko eni ali drugi strani pripravila teren za napredovanje.

Sreča je v malih stvareh: Rusi spremenili cilje


Čeprav se zdi, da je trenutno pobuda na ruski strani, pa nam širša slika kaže, da so Rusi s tovrstnimi ofenzivnimi potezami omejenega obsega v resnici v poziciji obrambe, kar kaže, da se je ruski fokus vojne spremenil. Kremelj je spoznal, da se sreča skriva v malih stvareh, in od začetnih apetitov po podreditvi celotne Ukrajine in njenih ljudi se je ruska oblast osredotočila "le" na branjenje tistega, kar ji je uspelo zasesti. Nič več "Malorusije", torej.
Ruske utrdbe, postavljene od konca oktobra, kažejo na izrazito obramben značaj ruskega videnja nadaljnjega poteka vojne.

Ruske utrdbe, postavljene od konca oktobra, kažejo na izrazito obramben značaj ruskega videnja nadaljnjega poteka vojne. Rusi hočejo obvarovati predvsem komunikacijske poti, torej ceste, ki bi Ukrajincem lahko nudile možnost za nadaljnje osvobajanje juga države (zaledja Krima), mnoge informacije pa pričajo tudi o vsesplošnem utrjevanju severne obale tega spornega polotoka.

Nakazani tok spopadov deluje kot repriza bojevanja v jarkih iz prve svetovne vojne, pri tem pa bosta ključna dva faktorja: prvič, koliko izgub si vsaka od strani v tovrstnih bojih lahko privošči, in drugič, kakšna bo sposobnost Ukrajine, da z obstreljevanji onemogoči učinek nasprotnikovih fortifikacij in posledično prebije frontno linijo. Verjetnost, da bi se Rusi spustili v zasedbo osrčja Ukrajine, je v dani situaciji enaka nič.

https://twitter.com/TheStudyofWar/status/1603087639162265608

Medtem obrambo utrjujejo tudi Ukrajinci. Pri tem ne gre zgolj za izgradnjo utrdb, pač pa v večji meri za napredek na področju zračne obrambe: Američani naj bi v doglednem času Ukrajincem zagotovili več protizračnih sistemov Patriot, ki bodo služili predvsem za onemogočanje ruskih balističnih raket, ki trenutno branilcem povzročajo največje preglavice. Pozivi v tej smeri prihajajo tudi z vrha zveze NATO, gre pa za korak k vzpostavitvi nujno potrebnega zaprtja ukrajinskega zračnega prostora.

Belorusija noče v vojno


Dejstvo je, da je vojna Rusijo vojaško iztrošila, saj za takšen podvig ni imela zadostnih kapacitet. Težave je deloma skušala reševati tudi s tem, da je  želela v vojno potegniti Belorusijo, ter jo s tem navezati nase "v dobrem in slabem"; jo priključiti. Belorusija bi tako izgubila vsako upanje na ne-rusko prihodnost.

A Lukašenko ni bil za to, čeprav se vse bolj govori o tem, da naj bi vendarle priskočil na pomoč. Takšne govorice z namenom zastraševanja širi Moskva, a glede na realne kapacitete in politično stanje v Belorusiji so možnosti za to skrajno majhne. Lukašenko je na svoj prag nekoč že dobil revolucijo, obenem pa ni majhno število beloruskih prostovoljcev, ki se bojujejo na strani Ukrajine. Jasno je, kaj iz tega izhaja.

Je pa okoreli diktator moral odstopiti ozemlje in zračni prostor ruski vojski. Sedaj je pod pretvezo "posodobitve" moral odstopiti še dobrih 200 tankov. Rusi so v resnih škripcih, saj je vojna pokazala njihovo strateško neodpornost oziroma celo šibkost, ki se le še stopnjuje. Rusija zaradi visokih stroškov vojne ter pomanjkanja tako žive sile kot tehničnih sredstev vse težje ohranja (vojaško in soft power) prisotnost v drugih delih svoje interesne sfere (Srednja Azija, Sirija, Afrika).

"Trgovec s smrtjo" okrepil ruske ultranacionaliste


Kljub temu, da ruska politika za normalen obstanek države potrebuje spremembe, se najverjetneje še nekaj časa ne bo spremenilo nič, in kvečjemu se bo pred domačo javnostjo prilivalo olje na ogenj vojne. V politiko je namreč vstopil Viktor But, zloglasni trgovec z orožjem, znan tudi kot "trgovec s smrtjo".

But je bil pred kratkim udeležen pri izmenjavi zapornikov med Rusijo in ZDA in takoj ob vrnitvi v domovino se je včlanil v stranko nedavno pokojnega ultranacionalista Viktorja Žirinovskega (vzporednice njegove usmeritve in retorike bi najlažje potegnili z Zmagom Jelinčičem, le z mnogo večjim vplivom med ruskimi populisti).

To pomeni, da v Rusiji kljub protestom, begu ljudi iz države in dezertacijam iz vojske politične moči ne pridobiva protivojna struja, temveč se krepijo hujskači in dobičkarji, kot so Kadirov, Strelkov, Prigožin in Karapetjan. Omenjeno druščino bo But vsekakor okrepil.

Pogajanja vse bolj oddaljena?


Ob tovrstnih vzgibih ruske politike trajen mir in rešitev konflikta postajata vse bolj oddaljena želja. Čeprav je pred časom francoski predsednik Macron v želji za vzpostavitev miru predlagal varnostna zagotovila Rusiji, je jasno, da preko tega vzvoda miru v trenutni fazi konflikta ne bo možno doseči.

Prvič, ne glede na podporo kanclerja Scholza je predlog naletel na utemeljeno neodobravanje mnogih evropskih držav, saj bi bil takšen pristop moralno močno oporečen. Prvič, lahko Putin izvaja agresijo in vojne zločine v slogu Hitlerja, na koncu pa mu popustimo in mu damo, kar hoče? In drugič, ob pričakovani vse manjši pripravljenosti na pogovore na ruski strani, kjer veljavo počasi pridobivajo prej omenjeni gospodje, bo tudi Zahodu vse manj jasno, kako naj k morebitnemu mirovnemu procesu sploh pristopi na način, ki bo sprejemljiv za vse. Kdo se bo s kom še pripravljen pogovarjati drugače kot preko puškine cevi?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike